Norina Radovan: Prepad med revnimi in bogatimi me jezi in žalosti

Pred okoli 25 leti smo v Oni zapisali zgodbo o mladi operni pevki, ki je v Operi začela delati kot čistilka, nato pa že kmalu nastopila kot solistka na velikem odru SNG Opere v Ljubljani z glavno vlogo Gilde v Rigolettu. Svojo pevsko kariero je sicer začela v pank bendu Gloria, s katerim je še kot srednješolka nastopila na legendarnem Novem rocku leta 1984. Seveda smo govorili o Norini Radovan, koloraturni sopranistki, eni najbolj samosvojih, vihravih, prikupnih in za tiste čase najmlajših opernih div pri nas. Tudi v naslovu članka – Zvezda je rojena – se nismo prav nič zmotili. Norina je že naslednje leto nastopila s takrat največjim svetovnim tenoristom Lucianom Pavarottijem in z osupljivim glasom očarala občinstvo. Zaradi svoje drugačnosti, jezičnosti in neukrotljivosti nato nekaj let ni mogla na polno izraziti izjemnega pevskega talenta. A vse to je že preteklost, Norina Radovan pa spet blesti. Tako na odru kot sicer.

Na začetku vaše presenetljive operne kariere smo vas opisali kot temperamentno, neodvisno, ponosno in uporno mlado žensko. Kako bi vas lahko opisali danes?
(Njen značilni prepoznavni smeh.) Ne vem, kako me vidijo drugi, a kar se mene tiče, se nisem v tem prav nič spremenila. No, tako se vsaj počutim, očitno bom večna pubertetnica. Rada sem takšna, kot sem, v meni je duša najstnice in upornice. Prav nobenega razloga ne vidim, da bi se preveč zresnila. Zakaj bi se, če se tako dobro počutim v svoji koži?
Pa bi šli še enkrat v čas, ko ste bili še najstnica?
To pa nikakor! Če pomislim, kako burno sem doživljala vse skupaj! Ja, nekaj pa se je spremenilo, življenje mi je prineslo umirjenost in modrost. Vsaj upam! Zdi se mi, da znam živeti v miru sama s seboj, predvsem pa znam pomesti z negativnostmi. Naučila sem se, da sproti odmetavam ves balast in se ga še pravočasno znebim. To velja tako za ljudi kot za dogodke in stvari. Vse, kar zame nima nobene vrednosti, pustim za sabo in pozabim, da me ne obremenjuje več. In to mi prinese mir v duši in srečo. Zavedam se, da je to zelo pomembno, in sem hvaležna življenju, da sem to spoznala. Dejansko tega ni vsakdo sposoben in dolgo v sebi nosi bremena.

Vendar pa ne delujete kot poosebljeni mir, ampak ste zelo aktivni, veliko vas je videti po Ljubljani in povsod naokoli.
Res bi lahko rekla, da imam precej pestro življenje. Edina stvar, ki jo rada počnem pri miru, je, da veliko berem. Sicer pa sem ob službi ves čas zunaj, na sprehodu, s kolesom, na skvošu, zadnja leta tudi na motorju … Moja življenjska želja je bila namreč vožnja z motorjem in pred nekaj leti sem si omislila yamaho. Nisem hotela čakati do upokojitve. Pravzaprav sem odvisna od gibanja. Zelo rada sem doma, ampak ne zdržim dolgo in me vleče ven.

Če pomislim, kako burno sem doživljala vse skupaj! Ja, nekaj pa se je spremenilo, življenje mi je prineslo umirjenost in modrost. Vsaj upam! Zdi se mi, da znam živeti v miru sama s seboj, predvsem pa znam pomesti z negativnostmi.

Pred 25 leti ste tudi dejali, da ne veste, kaj bi počeli, če ne bi bili operna pevka. Po vsej verjetnosti, ste dejali, bi se klatili po svetu, saj si niste predstavljali, da bi morali biti v pisarni.
Absolutno je odgovor še vedno enak! Potovanja in odkrivanje novih dežel so še vedno moja strast, svoj poklic pa obožujem. Opera je zame super poklic, imam krasne ljudi okoli sebe, pojem čudovite vloge, predstave so polne … To mi ogromno pomeni in znam ceniti. Ne razumem pa tistih, ki se ob tem znajo tudi pritoževati. V umetnosti je veliko takšnih, ki jim nič ni prav in se stalno zmrdujejo. Seveda ne govorim o honorarcih, ki jih je žal tudi v našem poklicu veliko, ampak o kolegih z urejenim statusom in redno zaposlitvijo. Vsi mi bi morali biti hvaležni, da lahko delamo in živimo v takšnih razmerah. Naj se zamislijo, v kakšnih okoliščinah delajo nekateri na gradbiščih in v tovarnah in kako morajo garati honorarci, da preživijo!
V Opero ste prišli kot izjemno nadarjena mlada operna pevka, vendar brez formalne izobrazbe. Koliko vam je pri tem pomagal vaš oče, slavni baritonist Ferdinand Radovan?
Moj oče kot čudovit in enkraten umetnik mi je zelo zelo stal ob strani in bil moj prvi pevski pedagog. On je bil moj vzor, on mi je pokazal, kaj pomeni biti operni pevec, in to tako pevsko kot igralsko. Mislim, da takšnih kalibrov, kot je bil on, pri nas ni več. Glede formalne izobrazbe pa je bilo takrat v navadi, da so te sprejeli na podlagi avdicije in tvojega glasu, zato nas veliko ni imelo dokončane akademije za glasbo. Sem pa prepričana, da samo formalna izobrazba ni vedno izraz kakovosti petja. Šolanje sem vseeno končala, in sicer pred nekaj leti, ko je začel veljati nov zakon o bolonjskem študiju.

Kako pa je vaš oče sprejel, da ste kot najstnica peli v pank bendu? Takrat se glasbene zvrsti še niso tako prepletale in je bilo to za klasične glasbenike pravzaprav nezaslišano.
Res je bilo to za mojega očeta nezaslišano in čista groza. Takrat so po radiu predvajali neposreden prenos iz Križank, kjer se je dogajal Novi rock. Ko je moj oče to slišal, je bil, milo rečeno, ves iz sebe.

Imela sem telefon na dotik, pa sem si raje omislila tistega starejšega na tipke. Potrebujem ga samo za klice in esemese. Tudi elektronske pošte ne uporabljam, v življenju še nisem napisala elektronskega sporočila. Če me kdo potrebuje, me lahko pokliče po telefonu ali napiše pismo. Prav ničesar od tega ne potrebujem v službi, v prostem času pa tudi nočem biti sužnja tehnologije.

Takoj po srednji šoli ste se pevsko izpopolnjevali v Parizu in tam zaznali ogromno in za vas zelo krivično razliko med bogatimi in revnimi. Kako se zdaj počutite, ko je tudi Slovenija del sveta, v katerem se mnogi ne znajdejo najbolje?
Res je, prepad med revnimi in bogatimi me zelo jezi in žalosti. Žal mi je, da ljudje tako živijo tudi v Sloveniji. Mislim, da je takoj po osamosvojitvi imela možnost iti po drugačni poti. V Ljubljani vidim vsak dan več ubogih ljudi, brezdomcev. Kje vse reveži spijo, jejo in opravljajo svoje potrebe! To se ne bi smelo dogajati! Jaz jim seveda skušam pomagati, a to le v svojem mikrokozmosu, kolikor pač lahko. Večkrat jim prinesem jesti, jih vprašam, ali kaj potrebujejo. Najmanj, kar lahko naredim, je, da se jim nasmehnem in jih spoštljivo pozdravim, ko grem mimo njih. Za človeške stiske sem res občutljiva, nikakor ne sodim med ljudi, ki bi šli samo mimo, če se komu kaj zgodi. Tako tudi vzgajam svoja sinova, da imata čustva in pokažeta empatijo do drugih, ki nimajo sreče v življenju.
Kaj ste najbolj drznega storili v življenju? Bi kaj radi, pa si ne upate?
Hm ... Če ne bi imela družine in prijateljev, ki jih ljubim, svojih dveh sinov pubertetnikov pa sestre Rebeke in brata Igorja, ki ima Downov sindrom, me že zdavnaj ne bi bilo več tu. Mogoče bi se za dlje ustavila kje na Novi Zelandiji. Moja neizpolnjena želja je, da bi se lahko potepala po svetu. Najbolj pa občudujem ljudi, ki imajo pogum in zastavijo svoje življenje in svoje ugodje ter gredo pomagat drugim, na primer beguncem v Grčijo ali Palestino. Jaz ne bi zmogla, si pa želim, da bi. A očitno nismo vsi rojeni za to, da smo junaki, vendar pa vsakdo v svojem okolju lahko naredi kaj dobrega za druge ljudi.

Ste pa zagotovo junakinja v upiranju sodobni tehnologiji. Nimate ne pametnega telefona ne elektronskega naslova in ne facebook profila, a vendar ne delujete prav nič nesrečni.
Ja, res je, imela sem telefon na dotik, pa sem si raje omislila tistega starejšega na tipke. Potrebujem ga samo za klice in esemese. Tudi elektronske pošte ne uporabljam, v življenju še nisem napisala elektronskega sporočila. Če me kdo potrebuje, me lahko pokliče po telefonu ali napiše pismo. Prav ničesar od tega ne potrebujem v službi, v prostem času pa tudi nočem biti sužnja tehnologije. Ja, to je moj revolt na osebni ravni proti tehnološkemu napredku, ki ima tudi svoje senčne plati.

V umetnosti je veliko takšnih, ki jim nič ni prav in se stalno zmrdujejo. Seveda ne govorim o honorarcih, ki jih je žal tudi v našem poklicu veliko, ampak o kolegih z urejenim statusom in redno zaposlitvijo. Vsi mi bi morali biti hvaležni, da lahko delamo in živimo v takšnih razmerah.

V kateri vlogi trenutno nastopate?
Trenutno je veliko uspeha požela predstava Hoffmanove pripovedke, ki je bila ena od mojih prvih. A takrat sem imela vlogo Olimpije, zdaj pa sem Niklavs. Poleg tega nastopam v klasičnem opernem repertoarju, v meni zelo ljubih operah Don Giovani, Seviljski brivec, Gorenjski slavček ...
Kam pa se boste v bližnji prihodnosti zapeljali z motorjem?
Letos poleti bi rada z motorjem čez Pireneje do Asturije in Galicije, vendar so med mojimi motorističnimi prijatelji še razhajanja. Bomo videli, čigava bo obveljala in kakšne kompromise bomo sklenili.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE