Vsako leto ob tem času ječim pod vašimi ventuzami in iglicami, zato mi je postalo jasno, da je pomlad po kitajski medicini zelo posebno obdobje. Torej obdobje s posebnimi pastmi in izzivi.

Drži. Potem ko se je jeseni in pozimi energija potegnila v telo, se začne s pomladjo naša vitalna energija obračati navzven. V času brstenja in odpiranja se sploh bolj oglašajo vse naše telesne šibkosti. Zima je bila za modrega človeka v zlati dobi taoizma vedno čas nabiranja surovin za pomladansko cvetenje. Če smo to dobro opravili, bo naša pomlad zdrava in kakovostna. Sadovi, ki bodo nastali poleti, pa sočni in okusni.

Naše pomladansko počutje je torej neke vrste bilanca preteklega leta? Naše spričevalo, izraz naše pridnosti?

Tako je. Če imaš za sabo dobro sezono, je vsaka pomlad priložnost za imenitno celostno rast. Če pa pozimi človek z osnovnimi surovinami razmetava, bo deležen tipičnih težav pomladnega časa. 



Recimo?

Recimo raznih vnetij in poslabšanja številnih bolezni prebavil s pomladanskim gastritisom na čelu. Pomlad je posebno naporna za ljudi z alergijami. Na splošno gre za čas intenzivnega čiščenja odpadkov iz telesa. O tem jasno pričajo vsi tisti izpuščaji, urtikarije in pomladanske koprivnice. Še kako zastopan je seneni nahod, ki je posledica presežka sluzi v organizmu, predvsem v dihalih in prebavilih. Več je te sluzi, hujši je seneni nahod. 

Torej zahteva pomlad od nas predvsem pretočnost?

Res je. Ko se energija po zimskem premoru spet prebija navzven, je pri tem precej neusmiljena. Vsi nepretočni deli telesa so predmet v najboljšem primeru nelagodja, v najslabšem pa okrepljenih čistilnih dogodkov, ki jih dojemamo kot bolezni. 

Nikoli v zgodovini nismo imeli dostopa do tako razsežnega znanja kot danes in nikoli v zgodovini nismo toliko zavračali zgodovinskih spoznanj, kot to počnemo zdaj. Najraje imamo, če lahko preprosto presadimo kostni mozeg, ne da bi se ob tem ustavili in vprašali, zakaj je sploh odpovedal. 

Po izročilu starih orientalskih mojstrov je pomlad čas jeter. Kaj to pomeni?

Pomeni, da so takrat najbolj potencirane vse jetrne in žolčne težave. Tako kot pozimi ledvične, jeseni pljučne in poleti srčne. Jetra so organ, ki omogoča enakomerno in nepretrgano gibanje energije po telesu. Kadar so toksično preobremenjena – najpogosteje zaradi stresa, poživil ali prehrane – se nam motnje slikajo na celotnem predelu prebavil.

Dobro. A bojim se, da lahko kar privzamemo, da nas večina čez zimo ni bila preveč pridna. V splošnem metežu garanja in norosti se to zdi skoraj nemogoče. Katera so torej zlata pravila za čim manj stokajočo pomlad?

Pa saj jih vsi poznamo. Samo držimo se jih ne. Torej: dovolj vode, abstinenca od težko prebavljive hrane z gosto in cvrto hrano ter živalskimi maščobami na čelu. Dovolj vlaknin in dovolj kakovostnih maščob. Poudarek na energetsko močnih živilih z nizkim glikemičnim indeksom, da ni prehudih nihanj sladkorja v krvi. Gibanje kot osnovna vsakodnevna nuja plus intenzivno savnanje. Ob resnejših težavah nam kitajska medicina lahko pomaga z zelišči, mokso, dihanjem, masažo, vtiranjem toplih olj, da zagozdeno sluz zmehčamo in pomagamo k njenemu izločanju.



Vsakdo, ki se vsaj malo poglobi v kitajsko medicino, kaj hitro doume njene atomske praktične potenciale in ugotovi, da zna ozdraviti marsikaj, česar naši zdravniki še ne znajo. Katere take bolezni in tegobe bi veljalo navesti v tej kategoriji?

Najboljše rezultate ima kitajska paradigma pri preobčutljivostnih odzivih, kot so razne alergije, astma in avtoimunske bolezni v zgodnjih obdobjih. Učinkovito zna odpraviti tudi številne žanre glavobolov. Pri vsem tem lahko prav res storimo veliko več, kot pušča bolniku upati sistem splošne medicine, ki je sicer za tovrstne posege razvil svojo linijo precej učinkovitih protibolečinskih in bioloških zdravil. A kaj ko so tako draga, da še dolgo ne bodo na voljo vsem. Če sploh kdaj.

Koliko si naš zdravstveni sistem sploh želi dopolnitve svoje orožarne s kitajskimi principi?

Treba je biti realist. Naš zdravstveni sistem je namreč tak, kot je, ker večina uporabnikov še vedno verjame vanj. In si ga želi približno takega, kot je. 

Uhajanje energije z izločanjem je predvsem znak razpršene in nezadostne energije ledvic. Saj zato pa morajo ljudje s širokim pasom tako pogosto na malo potrebo. In mnogi morajo še kako paziti, da se čim manj smejijo in kihajo. 

Hočete reči, da problem niti ni toliko v zdravniku kot v bolniku?

Sistem, kot ga soustvarjamo vsi, je postal skoraj v celoti sistem potuhe. Zahodni medicini nikakor ne moremo zanikati izjemnih dosežkov pri podaljševanju življenjske dobe. Glede tega ji res vsa čast. Kakovost podaljšane življenjske dobe je pa žal druga reč. Naše zdravstvo že dolgo časti skoraj samo medicino hitrih fiksov in posledic ni več mogoče zanemariti. Nikoli v zgodovini nismo imeli dostopa do tako razsežnega znanja kot danes in nikoli v zgodovini nismo toliko zavračali zgodovinskih spoznanj, kot to počnemo zdaj. Najraje imamo, če lahko preprosto presadimo kostni mozeg, ne da bi se ob tem ustavili in vprašali, zakaj je sploh odpovedal. Ko bolniku odpove določen organ, je zakaj? v najboljšem primeru vprašanje drugotnega pomena. A nikakor ne želim biti pesimist.

Ne?

Ne, ker ni bilo posamezniku še nikoli na voljo toliko učinkovite pomoči kot danes. Namreč posamezniku, ki je pripravljen na dnevni ravni nekaj storiti za svoje zdravje. Kajti vse drugo je iluzija. Živeti napačno in potem bentiti nad zdravniki, ko zbolimo – tako ne pridemo nikamor. Z veliko radostjo opažam, da se je čedalje več ljudi voljnih in sposobnih prebuditi iz strupenih sanj. In to, ne da bi pri tem preveč trpeli.



Če se vrneva na izhodišče: sem prav razumel, da je treba spomladi energijo usmerjati v okolje, pozimi pa zadrževati v sebi?

Tu ni kaj usmerjati. Omenjeni procesi potekajo samodejno, za to poskrbi narava. Ko vidiš brstke in poganjke na drevesih, si lahko prepričan, da se natanko ista zgodba dogaja tudi v tvojem telesu. Če si v prejšnjih sezonah nisi pridelal resnega energetskega minusa, moraš spomladi predvsem malce izpreči in obenem z redukcijo kalorij poskrbeti za pretočnost organizma. Govorim seveda zelo na splošno. Razumeti je treba tudi, da je pomladanski čas zelo drugačen za otroka ali za osemdesetletnika. Za ti bitji prinese pomlad povsem drugačne izzive.

Kako to mislite?

Zdrav otrok se skozi pomlad požene kot po toboganu uresničevanja svojega dednega zaklada. Osemdesetletnikova glavna naloga pa je ohraniti vitalno substanco s čim manj izgube. 

To, kar mati med nosečnostjo da otroku, je neprecenljiva substanca svojega telesa. To je v resnici največ, kar živo bitje sploh lahko da živemu bitju. Zato ni prav nič pretirano govoriti o večnem dolgu do naših mater. 

Kako lahko to najbolj učinkovito stori?

Tako, da se drži vseh klasičnih prej popisanih pravil. Ob tem pa je nujno ozavestiti tudi, kako veliko vitalne sile oziroma esence organizem izgubi z vsemi konkretnimi načini iztrebljanja. Toliko bolj, kot nam z leti pešajo ledvice. Mnogi v svojo veliko škodo še vedno podcenjujejo izgubo esence z iztrebki.

No, v redu, ampak kaj naj človek glede tega stori? Bomo zdaj izvedeli, da nam zdravje omejuje obisk stranišča na dvakrat na dan? Ob praznikih trikrat?

Ne, ne. Namesto tega velja vzdrževati čim bolj brhek in vitalen tonus v pasu. To bo najbolje zajezilo izgubo esence. Ohlapen pas pomeni tudi slabše delovanje sečil. Uhajanje energije z izločanjem je predvsem znak razpršene in nezadostne energije ledvic. Saj zato pa morajo ljudje s širokim pasom tako pogosto na malo potrebo. In mnogi morajo še kako paziti, da se čim manj smejijo in kihajo.



Ha ha ha (se zdrznem). Čeprav, jaz se smejem, vi pa mislite povsem resno, kajne?

Seveda. Glede te nevšečnosti so še toliko bolj na udaru ženske, ker imamo tam spodaj pač zelo različno fizionomijo. Ampak spet: noben obup ni upravičen. Trening pasnih, trebušnih in notranjih stegenskih mišic vedno naredi čudeže.

Obstaja pa še ena vrsta energetske izgube, o kateri ima kitajska medicina veliko povedati. Jeseni smo v naši reviji objavili reportažo z delavnice mojstra Mantaka Chie, ki je moški rod skrajno resno posvaril pred prepogosto izgubo semenske tekočine. S tem da je prepogosto za štiridesetletnika definiral kot več kot dvakrat na mesec.

(Kot da je to nekaj najbolj normalnega in splošno znanega.) Seveda. 

Opozoril bi na raziskave prof. dr. Konstantina Korotkova, ki je po spolnem aktu izmeril razliko med energetskimi naboji partnerjev, ki so se ljubili, in partnerjev, ki so samo spolno občevali. Iz teh podatkov je mogoče jasno sklepati, da le iskreno ljubljenje krepi energijo, vse drugo pa jo jemlje. 

Mojstra Chie nisem imel priložnosti vprašati tega: če je izguba semenske tekočine tako problematična, je potem spolno življenje za moškega mnogo bolj izčrpavajoče kot za žensko?

Tako ja kot ne bi bil preveč enostaven odgovor. Po filozofiji Daljnega in Bližnjega vzhoda je spolnost namenjena predvsem nadaljevanju vrste, torej je za ženske ključen del spolnosti porod. Matere pri tem prenesejo zajeten del svoje vitalne energije na otroka. Energetska izčrpanost ledvic, ki veljajo v kitajski medicini za »hišo ali zaklad volje«, je pogost vir poporodnih izčrpanosti in depresij. To, kar mati med nosečnostjo da otroku, je neprecenljiva substanca svojega telesa. To je v resnici največ, kar živo bitje sploh lahko da živemu bitju. Zato ni prav nič pretirano govoriti o večnem dolgu do naših mater.

Nedvomno. Ampak če pustimo nosečnost in rojstvo, je sam spolni akt za moškega neprimerno bolj …?

… potraten. Recimo. Malce posplošeno, ampak naj bo. Če gre za seks kot čustveno zbližanje, torej dobesedno za ljubljenje, je energetska dinamika spolnega akta povsem drugačna, kot če gre za prostitucijo ali katero drugo obliko spolne vadbe. Če gre za resnično ljubezen, je lahko spolna združitev za oba člena ne samo prijetna, temveč tudi koristna.



Ljubezen prepriča naše ledvice, da ven zmečejo manj … no, substance?

Ne. Ljubezen lahko pripelje kvalitativni energetski preskok. Telo ni samo fizična struktura. Združitev z višjim namenom ustvarja povsem novo vrednost, ki se zelo pozitivno izrazi na telesni in duševni ravni. Opozoril bi na raziskave prof. dr. Konstantina Korotkova, ki je po spolnem aktu izmeril razliko med energetskimi naboji partnerjev, ki so se ljubili, in partnerjev, ki so samo spolno občevali. Iz teh podatkov je mogoče jasno sklepati, da le iskreno ljubljenje krepi energijo, vse drugo pa jo jemlje.

Še ena neizpodbitna zakonitost narave, torej. In naravnih zakonitosti, pravite, ne moremo prelisičiti.

Ne. Jin in jang srečno soobstajata samo, če sta enakopravna. Narava v nas je živela, živi in bo živela ne glede na to, koliko je to nam po godu ali ne. Narava vedno naredi tako, kot je prav, in se pri tem prav sladko požvižga na naše želje in pričakovanja. Če želimo v življenju ohraniti osnovno dimenzijo svobodne volje – torej da ne bomo zasužnjeni od svojih bolezni – moramo postati in ostati odgovorni. Zase in za drugega. Prej ko bomo dojeli nujnost podreditve naravnim ritmom, manj bomo trpeli. In manj bo z nami trpela naša okolica.