Vida Žabot

Nisem več uporniška nuna, sem ženska prihodnosti

Dobiva se ob enem izmed njenih prihodov v Slovenijo, tokrat je izobraževala osebje na ortopedski kliniki. Vida Žabot je nalezljivo žareča ženska. Ko vstopiva v bližnjo gostilno, takoj zakliče gospe, ki streže: »Tulipani! Kako lepe tulipane imate.«

Njena neposrednost nenehno preseneča, tako mi je med dopisovanjem o vsebini intervjuja pred srečanjem jasno zapisala, da ni več »uporniška nuna« in naj grem kar drugam, če želim hraniti ljudi z določenimi emocijami; vem, da je imela v mislih tiste predstavnike medijev, ki ljudem kot okusen zalogaj ponujajo kup nizkih strasti. A prav ta svoboda, ki preseneča in presega ustaljene družbene vzorce, jo je pripeljala na prostost. Prostost življenja. 


Torej vas ničesar ne smem vprašati o preteklosti? To bo težko, vendarle smo vas javno spoznali kot Vido redovnico.

Lahko me, a ne samo o tem. Resnično me moti, da v meni novinarji vidite samo tisto Vido, kot da življenje, ki ga zdaj živim že dvajset let, ne bi bilo tako zanimivo. Kar sem nekoč bila, je ostalo v arhivih, to je zgodovina, preteklost. Jaz nisem več tista »uporniška nuna«, sem ženska prihodnosti.

Ljubezen do življenja, do resnice in vzvišenega. To je bilo v meni že kot majhni deklici in to je preživelo, zato sem, kar sem. 


Dobro, torej poveživa za začetek sedanjost in preteklost. Vas kdaj v tem času, ki je tako hrupen, brzeč in pogosto površen, zamika, da bi se vrnili v samostan?

Ne. Ugotovila sem pa tudi fizika me je tega naučila, da čas kot mehansko merjenje ne obstaja in je stvar uma. V vsakdanjem življenju se mudi tistim, ki imajo naglico v glavi, ker se bojijo, da jim bo kaj ušlo, ker bežijo, ves čas nekaj dosegajo, dokazujejo. Moja mantra je, da se življenju nikoli ne mudi. Že davno sem se odločila, da ne bom živela z mentalnimi ritmi, zahtevami, pričakovanji, pogojenostmi. Kultura in mediji nas silijo, da smo brezhibni, učinkoviti, a to je navadno suženjstvo, to zame ni življenje. Tisto, kar mi je prej dajal samostan, si ustvarim kjer koli, doma. 

Če želiš biti po stereotipu dobra mati, žena, gospodinja, sodelavka, potem kar po vrsti izgubljaš sebe. Pričakovati, da boš v vsem za vse dober, ni realno.  


Pa so razmere v samostanu vsaj malo bolj omogočale, da si prihajal bliže k sebi, k tistem koščku božjega?

Tam imaš čas za molitev, meditacijo, obrede, petje, sprehode, obroke. Kaj bo vsebina teh koščkov časa, pa je odvisno od tvoje notranjosti. Ti lahko uradno meditiraš ali smrčiš ali pa erotično fantaziraš in oni mislijo, da si v ekstazi. Je lagodno, to lahko rečem, vendar te tudi poleni in nikamor ne pripelje. 


Celoten pogovor preberite v marčevski reviji Onaplus, ki je izšla 8. 3. 2017. Na prodajnih policah vas čaka vse do 3. aprila. 


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE