Andrej Predin

Ni dovolj mojstrstvo besed

Pred petimi leti, ko je izšla prva knjiga iz zbirke Mica pri babici, sicer njegova druga knjiga za otroke, sva se pogovarjala prvič. Andrej Predin je še vedno navdušen pisatelj, tako za otroke kot tudi odrasle. Da dela dobro, ne dokazujejo le nominacije za desetnico, ampak predvsem navdušeni (mladi) bralci. Konec leta je izšla četrta knjiga o Mici, peta že nastaja.

Pred leti ste rekli, da pri ustvarjanju za otroke poiščete otroka v sebi. Tega očitno še imate, ostaja majhen ali odrašča skupaj z Mico?

Po značaju sem malce starokopiten, všeč mi je tudi estetika minulih časov. Najraje sem obdan s predmeti, ki imajo zgodbe, s starinami ali predmeti, izdelanimi po logiki minulih časov. Sočasno sem strasten ljubitelj znanstvene fantastike, napredne tehnologije in inovacij. Na prvi pogled gre za neskladje, a v resnici je to ena in ista stvar, gre za aktivno iskanje izgubljenih in neodkritih svetov. Otrok v meni ne odrašča z mano, k sreči. Potrebujem ga takšnega, kot je, da se lahko oddaljim od pritiskov odraslega življenja. Včasih ga zvabim na plan s sladkarijami, ki jih ima rad, na primer 505 s črto, drugič z malinovcem in marmornim kolačem. Tudi bananin sok deluje, pa stare risanke. Redno ga moram animirati, sicer začne bledeti. Ljudje prepogosto zanemarjamo svojega notranjega otroka. Če se ne motim, je Marjan Manček na eni izmed najinih predstavitev knjige dejal, da pri njem ne gre za iskanje notranjega otroka, temveč da je preprosto še vedno otročji, nekaj takšnega. Ne bi si upal trditi, da to velja zame. Po mojem ne bi mogel pisati o teh stvareh, če ne bi imel zrelih, ves čas paničnih odraslih možganov. Omogočajo mi potrebni odmik od likov, vem, v čem se razlikujem od svojega notranjega otroka, zato ga laže opisujem in opazujem. Hkrati pa vem, kaj bi bilo njemu všeč, in mu lahko ustrežem. 


Moram priznati, da sem bil kot vsak otrok velik ljubitelj božičnih praznikov. Všeč so mi bili vsa histerija, darila in počitnice. Predvsem pa druženje z vrstniki in družino. Z leti me je veselje minilo, v postštudentskih časih so mi šli prazniki neskončno na živce. Zdaj, ko imam sam otroke, z njimi znova odkrivam čare tega obdobja.


Verjetno ste opazili, da je večina knjig za otroke v resnici pisana za odrasle ali pa za zaslužek. Podobno kot risanke. Dinamika in način razumevanja sveta sta med otroki in odraslimi zelo drugačna. Prav zato so pisatelji mladinske in otroške literature drugačni. Pisatelji vrhunske literature za odrasle se pogosto opečejo, ko se poskusijo v svetu mladinske literature. Ni dovolj mojstrstvo besed. Seveda pa so tudi takšni, ki obvladajo oboje. Ob predstavitvi zadnje knjige me je prvič zadelo, da bi po nekih pravilih morala Mica v teh štirih letih odrasti. A k sreči ne živi v našem svetu in jo bom tega, vsaj za zdaj, še obranil.



Pred tedni je izšla četrta knjiga o Mici, ki je še vedno najraje pri babici in ima opraviti z Božičkom ... Imate radi Božička?

Moram priznati, da sem bil kot vsak otrok velik ljubitelj božičnih praznikov. Všeč so mi bili vsa histerija, darila in počitnice. Predvsem pa druženje z vrstniki in družino. Z leti me je veselje minilo, v postštudentskih časih so mi šli prazniki neskončno na živce. Zdaj, ko imam sam otroke, z njimi znova odkrivam čare tega obdobja. Vznemirjenje, razvajanje, igro, te stvari. Žal so prazniki z leti postali malone pornografsko potrošniški, kar ne nazadnje odkriva tudi Mica, vendar znam v njih najti, kako in kaj. Letos je še posebno zabavno, ker starejša hčerka že ve, da Božička ni, a še ni pripravljena priznati, malega pa smo nalagali do ušes in je bil noro vznemirjen. Moram povedati, da sem sprva želel, da bi šlo za dedka Mraza, ne za Božička, to je bila cela reč in pregovarjanje. No, na koncu sem se odločil za Božička, ker se je bolje umestil v zgodbo. Ne predstavljam si, da bi dedek Mraz uporabljal storitve velikih spletnih trgovcev, kar kokakolin Božiček nedvomno počne. 


Ne vem, zakaj se otroštva spominjam s tolikšno nostalgijo. Tako super spet ni moglo biti. A vendar, pogrešam tisti občutek, ko padeš v igro, da je tako fino, da te od lepega pritisne kakat, pa ne smeš na stranišče, ker te bo potem ta občutek zapustil.


A zgodba o Mici ni tradicionalna.

Točno to, po videzu in obliki se serija Mica pri babici zgleduje po starih časih. Tudi vsebinsko operira z navidezno ustaljenimi pripovednimi formami, njena vsebina pa je moderna, govori o izzivih sedanjega časa. Prvi del o tem, kam lahko privede, če bi se nam vsaka želja uresničila, drugi o tem, kako kapital izkorišča otroke, tretji o nedopustni objektivizaciji deklic in načrtnem uničevanju njihovega okusa in omejevanju življenjskih izbir. V Božičku se razkrijejo ozadje in pravi motivi božične norije. To so vsebine, s katerimi se otroci srečujejo na vsakem koraku, so velik del njihovega vsakdana, a z njimi o tem nihče ne spregovori. Prepuščeni so, da se znajdejo sami, odrasli pa na teh področjih nismo dober zgled. Zanimivo je, da večina odraslih, ko beseda nanese na Mico, ne omeni teh vsebin. Kot da jih ne bi opazili, čeprav kričijo že z naslovne platnice. Očitno smo tako vajeni in sprijaznjeni z aktualno ureditvijo, da se nam zdi samoumevna, kjer koli se pojavi. Celo ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z literaturo, tega niso podčrtali. Še nihče ni ugotovil, kdo so Trepljači, čeprav je več kot očitno.


Verjetno ste opazili, da je večina knjig za otroke v resnici pisana za odrasle ali pa za zaslužek. Podobno kot risanke. Dinamika in način razumevanja sveta sta med otroki in odraslimi zelo drugačna. Prav zato so pisatelji mladinske in otroške literature drugačni. Pisatelji vrhunske literature za odrasle se pogosto opečejo, ko se poskusijo v svetu mladinske literature.


Z otroškimi deli se vračate v preteklost, se mladosti, otroštva spominjate z nostalgijo? Kakšen je vaš svet?

Ne vem, zakaj se otroštva spominjam s tolikšno nostalgijo. Tako super spet ni moglo biti. A vendar, pogrešam tisti občutek, ko padeš v igro, da je tako fino, da te od lepega pritisne kakat, pa ne smeš na stranišče, ker te bo potem ta občutek zapustil. Pogrešam svoje otroštvo in mladost, pa ne zato, ker je bilo takrat vse lepše pa ker sem bil bolj suh in sem imel lase, ampak zaradi lažnih spominov. Ti me popeljejo v vatirane meglene prizore sreče, v družbo ljudi, ki jih ni več z nami. V čist zrak, v oceane brez plastičnih vrečk, v čase, ko vode niso prodajali v trgovinah. Nikakor pa ne pogrešam minulih ureditev, jugonostalgija me odbija v vseh svojih pojavnih oblikah. Bom pa šel na koncert skupine AHA, saj sem kot otrok želel biti Morten Harket, zdaj pa moram priznati, da je model videti mlajši od mene. Moj svet je soba, polna stare šare, od gramofonskih plošč, kupov knjig, lončnic do skodelic za čaj.



Dve knjigi za otroke, Mica pri babici: Čarobni cilinder in Gnusna kalnica, sta vam prinesli nominacijo za nagrado desetnica. Čeprav so največji kritiki mladi bralci, je to bržkone potrditev, da delate dobro, ste na pravi poti.

Nominacije za nagrado so nedvomno potrditev, da je tvoje delo opaženo. Knjigo dvignejo iz povprečja, da laže najde bralca. Kljub temu pa se pri nas z literaturo ne da preživeti. Še posebno težko je pisateljem mladinske in otroške literature, ki nimajo urejenega statusa znotraj literarnega sveta, tudi po lastni krivdi, ker ne premorejo enotnega nastopa in jasnega stališča. Ne ustvarijo si infrastrukture in praks, ki bi jim omogočale sodelovanje na raznih razpisih in pri podobnih projektih.


Kar se tiče mladinske literature, se pripravljam na pisanje zgodbe, ki bo posvečena sinu. Hčerka je bila povod za nastanek Mice in ji je v marsičem podobna. V tem duhu je tudi sin pustil močan pečat in iz mene priklical novo povest.


Čeprav se s pisanjem obračate v preteklost, me vendarle zanima, kaj kaže prihodnost, imata z Mico še veliko povedati? Morda razmišljate o novem majhnem junaku?

Trenutno sem zakopan v pisanje znanstvenofantastičnega romana. Gre za precejšnji zalogaj, časa pa seveda vedno primanjkuje. Aktualna Mica pri babici napoveduje naslednji del, ko bosta Mia in njen prijatelj Ludvik poletela v vesolje, imam že nekaj zamisli in sidrišč za zgodbo, vendar je še prezgodaj, da bi si upal obljubiti, kdaj bo narejena. Kar se tiče mladinske literature, se pripravljam na pisanje zgodbe, ki bo posvečena sinu. Hčerka je bila povod za nastanek Mice in ji je v marsičem podobna. V tem duhu je tudi sin pustil močan pečat in iz mene priklical novo povest.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE