Zjutraj se je prebudila rahlo zardela in zdelo se ji je, da bi lahko vstala in hodila. Pa ni mogla hoditi že nekaj let. Trudili so se okoli nje, jo pregledovali, jo vozili na preglede ... a nihče ni mogel odkriti vzroka trdih kolkov in kolen. Tako so jo nekega dne odpeljali v dom za ostarele. Z vozičkom se je prevažala po hodnikih, z rokami je tipala marmorne stene, v ogledalo pa se ni pogledala. Nikoli.

Ko je bila še majhna deklica, je slišala očeta, ko je rekel mami: »Le po kom je tako grda ... prava mala nakaza!« Nato je s to nakazo v sebi stala ob strani, ko so se druge deklice lovile po dvorišču. Ko jo je enkrat sosedov fant gugal na gugalnici in je bila na najvišji točki loka, se ji je zazdelo, da bi lahko poletela iz svojega grdega telesa nakaze ter poletela v nebo. Spustila je vrv, za katero se je držala z obema rokama, ter poletela daleč naprej čez neko kamenje, pristala v robidovju in rdeče se ji je ulila kri iz desnega očesa. Trdo je padlo v njeno srce ... Ni bila le grda, sedaj je bila še napol slepa.
Njeno srce se je zaprlo v oklep. Ni želela več v nebo, sklenila je, da bo hodila previdno in počasi skozi življenje ... Da bo kot kamen, ki ostane, pa če krešejo iskre po njem.
Izostrila je svoje edino oko, se počasi in z muko pretolkla skozi nekaj let šole. Fantje so se norčevali iz nje in deklice so ji v torbo z malico vrgle zeleno žabo.
Odrasla je, se povijala prek drobnih prsi, ki so ji začele brsteti pod jopico ... Nekega dne je opazila kri na stegnih. »Ali bom umrla?« je pomislila. Mati je videla njeno bledico in ji ostro rekla: »Da se ne bi kaj vlačila okoli ... Candre ne bomo prenašali pri hiši.« Oče je dvignil pogled iznad košare, ki jo je pletel: »Le kdo bi jo maral, grdobo slepo!« Ni razumela ne matere ne očeta. Zla slutnja nekega grdega sveta tam na drugi strani domačih vrat ji je ohromila pamet.

Ko so pri velikem kmetu v sosednji vasi pobirali krompir, je hodila pomagat. Z rokami je rila po zemlji in se bosa v mraku vračala domov. Nekega dne je ob njej ustavil kamion. Bil je velik, hrumeč in zaprašen ... Tako kot ona ... Tako kot njeno življenje. Zlezla je visoko v kabino, si ovila krilo okoli kolen in utrujena obmirovala. Začutila je neznan vonj. Vonj moškega. Slišala je glas, ki ji je govoril, da jo je že večkrat videl ob cesti, pa ni nikoli šel v isto smer. Potem je še rekel, da ima lepe lase in hiter korak. Pa še, da jo pozna in bi jo še kdaj rad videl. Oklep okoli njenega srca je pokal, kri ji je poletela po žilah in zdelo se ji je, da spet sedi na gugalnici, ki leti vedno dlje v nebo in se sploh ne vrača več v globino. Edino oko ji je zalival pot in zares je bila slepa. Potem jo je prijel za roko in potegnil k sebi. Srce ji je tolklo, nog ni čutila. Motor kamiona je hrumel in on jo je poljubil. Poljubil njo ... Nakazo ... Grdobo slepo ... In ji rekel, da je lepa.
Nato je ustavil na začetku njene vasi in ji rekel, da jo bo čakal naslednje jutro na istem mestu.
Saj ni vedela, kako je prišla domov. »Danes si pa hitra, da se nisi kaj zamerila, tak štor, kot si, in so te odpustili!« je rekel oče. Umila si je noge in legla. Vso noč jo je v blodnjah poljubljal neznan fant in kamioni so hrumeli poleg hiše. Naslednje jutro je odšla bolj zgodaj zdoma ... In pod staro jopico je oblekla novo bluzo. Slekla jo je na začetku njive in začela delati. Ves dan ni jedla in ni pila. Šla je kot stroj, nihče je ni dohajal. Ko se je spuščal mrak, je postajala vedno bolj nemirna.
Potem se je spustila po cesti, si mimogrede oblekla novo bluzo in stisnila jopico pod pazduho. Mrak se je gostil, njega pa ni bilo. Vsa vročična je hodila po cesti, prišla je že skoraj do doma, pa se je spet obrnila in šla nazaj. Bila je že črna noč, noge so ji že krvavele ... A njega ni bilo.
Ko je ura že odbila enajst ponoči, so se ji po cesti bližale luči. Bil je brat in oče je hodil za njim. »Trapa, kod pa hodiš!« jo je oče zagrabil za ramo in bil je zadnji moški, ki se je je dotaknil.

Doma je legla in ni več vstala. Ležala je en teden in hodili so jo gledat. Prišel je zdravnik in odmajal z glavo že pri vratih. Ko je odgrnil odejo, se je vsa zvila v krču in pogled njenega edinega očesa je bil bel. Zaprli so vrata in šepetali za njimi. Pustili so jo v temi. Vsa vročična in premočena je ležala, borila se je z demoni, ki so z rdečimi jeziki opletali okoli njene glave. Imeli so svetleče oči in rogove. Govorili so v tujih jezikih, veliko so se smejali in vroče dihali vanjo. Borila se je z rokami in nogami, padla je na kolena in molila rožni venec. Ko se je že vse umirilo, je prihrumel kamion in vse se je začelo znova.
Poklicali so duhovnika. »Zli duhovi so jo obsedli,« je rekel in jo poškropil z blagoslovljeno vodo. Ko ni jedla že tri tedne, je spet prišel zdravnik. »Omračitev uma, morda za vedno,« je bila njegova diagnoza.
Pa se je spomnila, kako je padla z gugalnice prek kamenja in takrat sklenila, da bo postala kot kamen. Kot bi se nič ne zgodilo, je vstala in ponovno šla skozi življenje. Slepa, prezgodaj ostarela in sama. In malo nora.

Minila so leta. Pokopali so očeta, nato še mamo. Brat je odšel v Ameriko in tam ga je povozil vlak.
Opustela kmetija je bila dovolj, da ji je občina plačevala marmorni dom.
Včeraj so po hodniku pripeljali novega oskrbovanca. Bil je na vozičku in brez noge. Tožil je zaradi bolečin in da bi šel rad spat. Slišala je glas. Ko so ga peljali mimo, se je umaknila k steni za vogalom in za trenutek je pogledala v ogledalo. Bil je on.
Nato se je odpeljala v sobo in legla. Ponoči je drgetala in si brisala potno čelo. Zjutraj je vedela, da bo prenesla, da bo shodila in na vozičku počasi peljala svojega nesojenega fanta na sonce.