Dr. Nela Sršen, dr. med.

Pri tem, ali bo človek ozdravel, nimam moči. Sam jo ima.

Odkar je pred leti izšla njena knjiga Rak na duši, dr. Nelo Sršen, dr. med., ljudje poslušajo še z večjim zanimanjem. Je kirurginja, ki sicer svoje poslanstvo opravlja v Padovi, a k njej prihajajo z vseh koncev sveta. Želijo, da jih »reši«, a kaj ko, pravi sama, smo za svoje ozdravljenje lahko zaslužni le mi sami. Zdravniki morda pomagajo, a bolniki so tisti, ki morajo najprej sprevideti, zakaj sploh so zboleli.

Nela, ljudje, ki vas poznajo, ki so bili vaši pacienti, na vas gledajo z upanjem in občudovanjem. Ste namreč zdravnica, ki ljudi ne enači z njihovo diagnozo, temveč v vsakem človeku vidi ravno to – človeka.

Ko sem začela opravljati svoj poklic, so bili pacienti zame bolezen, ki jo je treba pozdraviti, utelešena metastaza ali tumor, ki ga je bilo treba operirati. Bolnikov nisem videla kot bitij s svojstvenim elektromagnetnim poljem, ki seva okoli njih, bitij s svojo specifično zgodovino, bremeni, ki jih nosijo na plečih.
Ljudje smo velikokrat prepričani, da nerešena bolečina, ki živi v nas, ne vpliva na nas, če o njej ne premišljujemo, jo ignoriramo. Pozabljamo, da ima naše telo spomin; vsi mi smo kolektivna zavest. Vse, kar smo, kar smo bili, se v nas kopiči. Kdaj pa bo napočil tisti trenutek, ko se bo čaša prelila, katera bo tista iskra, ki bo zanetila ogenj, kako se bo bolečina kanalizirala v bolezen, no, to je nekaj, kar je pri vsakem posamezniku različno. Kot je različno tudi, kako izkazujemo simptome iste bolezni. Kako se kažejo pri nas, je odvisno od tega, kdo smo mi, kakšen je naš značaj. Čeprav lahko govorimo o eni in isti bolezni, ne obstajata dva, ki bi jo kazala enako. Enkratni smo. Enkratni v tem, da smo rezultat doživetega vse do sedanjega trenutka. Vsaka življenjska zgodba, dogodek, srečanje vpliva na nas tako, da nas spreminja. Vse, ne glede na to, kako je videti na prvi pogled, pa lahko na nas vpliva pozitivno. Če le znamo doživeto kanalizirati tako, da nam koristi. A če se ne poznamo, če ne znamo prepoznati znakov, ki nam jih kaže telo, in že ob prvem simptomu tečemo k zdravniku po »čudežno« tableto, ki naj bi naš problem že jutri pospravila v preteklost, potem je lahko epilog zelo žalosten.

Ljudje si običajno želimo samo zdravil, ki bodo pozdravila naše simptome. A to ni pravi način, kajti s tem zanemarimo, kaj nam vsak simptom zase želi sporočiti. 

Ko govorite o boleznih, vedno zraven omenite tudi prepričanja. Kako delujejo?

Seveda se človek ne more pozdraviti, če ima na svet enak pogled, kot ga je imel, ko je zbolel. V ambulanti sprejmem veliko bolnikov, a skušam razumeti vsakega od njih. Skušam prepoznati, kaj je tisto, kar je bolečini »omogočilo«, da doseže svoj vrhunec v bolezni, tumorju. Najbolj verodostojna priča pomembnosti razumevanja posameznikovih prepričanj pri procesu ozdravitve so pacienti sami, ki k meni prihajajo od blizu in daleč. Ne hodijo od enega do drugega specialista v velikem mastodontu bolnišničnega sistema, temveč prihajajo k meni, k Neli. S svojimi bolniki vzpostavljam odnos, ki mi dovoli vstop v njihovo življenjsko zgodbo, čustva, težave.



Vaša transformacija doživljanja bolnikov je bila posledica vaše osebne bolezni, mar ne?

Res je. Paciente doživljam najprej kot edinstvene, prekrasne duše. Da bi lahko ljudje doživeli in scela začutili privilegij življenja, smo se kot duše znašli v materialni obliki. Ko vstopim v življenjsko zgodbo človeka, ko ga spoznavam prek simptomov, ki jih kaže, se naučim največ.
Pogosto se mi zgodi, da v spremstvu žene pride k meni na primer gospod, ki ima zdravstvene težave. Ko ga vprašam, kaj je narobe, začne natančne simptome namesto njega samega opisovati žena! Postanem kar malce agresivna, kajti ne more drugi namesto tebe govoriti, kje te boli in kaj, kako močno! Le ti sam si tisti, ki »sme« govoriti o tem, kaj doživljaš! Kajti šele to, kako sam opisuješ svoje simptome, kako zelo te je strah, kaj doživljaš, to, ali svoje probleme razvrednotiš, negiraš celo, ali pa jim po drugi strani daješ večjo moč, kot bi jo »smeli« imeti, je tisto, kar mi omogoča najboljši pogled vate.
Ko poskušam »vstopiti« v značajsko strukturo človeka, se mi že svita, kakšna bo pot k ozdravitvi. Velikokrat se zgodi, da pridejo pacienti h kirurgu tako, da se pojavijo v njegovi pisarni z vso zdravniško dokumentacijo, povedo diagnozo in mu v roke predajo svoje življenje, češ, tako, zdaj veste, kaj je narobe z mano, naredite, kar morate, da bom zdrav. A žal ne gre tako. Vsem, ki pridejo k meni, najprej razložim, da sem se morda res veliko šolala, z leti postajala v svojem poklicu vedno bolj izkušena in zrela za poznavanje določene vrste patologije, a da sem pri tem, ali bo človek ozdravel, nemočna. Pacient sam je tisti, ki ima največjo moč.
Dan za dnem spremljam veliko ljudi, a prav posebno mi je ostal v spominu gospod iz Sarajeva. Bil je že močno bolan, ko je prišel k meni, nujno je potreboval transplantacijo jeter. Smrt mu je dihala za vrat hropeče in strašljivo. Ko se je čez nekaj mesecev vrnil domov, v Sarajevo, sem dobila pismo tamkajšnjih zdravnikov, češ da je gospod videti fantastično, da je bila transplantacija očitno več kot uspešna ter da mi za poseg iz srca čestitajo. A kaj ko posega v resnici sploh ni bilo! Vse, kar sem naredila, je bilo, da sem se pogovarjala z njim, ga skušala naučiti, kako naj začne poslušati samega sebe in svoje telo. Po dveh mesecih in pol pri meni izvidi niso pokazali ničesar, kar bi nakazovalo, da je bil gospod kadar koli bolan. Njegova zgodba je le ena od mnogih, ki sem jim priča.

Pozitivna naravnanost, aktivacija notranje moči, zaupanje, da telo pripada nam, in ne zdravnikom, je tisto, kar je za uspeh odločilno. Izbira je naša. Kajti tisto mentalno stanje, ki nas je pripeljalo v bolezen, nas ne more pozdraviti. 

Najbrž pot k ozdravitvi, ko govorimo o avtoimunskih boleznih, ni tako preprosta?

Avtoimunske bolezni razumem kot bolezni tiste vrste, ki jih je s pomočjo »manipulacije« najbolj preprosto rešiti. Ko govorim o manipulaciji, imam v mislih tisto pozitivno, ki jo uporabim, da najdem resnični vir težav. Ko se v moji ambulanti znajde človek s hepatopatijo avtoimunskega izvora, na primer, se njegova bolezen izraža tudi v tem, kako govori o sebi, v njegovem značaju, tem, kakšen odnos ima do drugih. Prepoznam neizražene notranje konflikte, s katerimi vsakodnevno živi.
Ljudje si običajno želimo samo zdravil, ki bodo pozdravila naše simptome. A to ni pravi način, kajti s tem zanemarimo, kaj nam vsak simptom zase želi sporočiti.
Dežurni kirurg na oddelku bolnišnice je odgovoren, da spremlja bolnike; nekateri okrevajo po transplantaciji, mnogi so onkološki bolniki, posamezniki, ki imajo za sabo težke posege, takšni, ki so po njih morda utrpeli tudi zahtevne zaplete. Običajno je na oddelku okoli 30 bolnikov. Kako pristopam do vsakega od njih, se morda razlikuje od mojih kolegov. Vem, da ima vsak človek potrebo po fizičnem stiku, potrebo po tem, da nekdo resnično začuti njegovo telo, ga pogleda v oči, prime za roko. Velikokrat, ko z bolnikom sedim z njegovo dlanjo v svoji, začne spraševati, kaj sledi, čutim, da ga je strah. In ko vanj vnesem gotovost, da je velik del že za nami, da je bila operacija uspešna, ko mu zagotovim, da je zdaj življenje v njegovih rokah, ko ga pomirim, takrat vem, da smo prehodili že 90 odstotkov poti do njegove ozdravitve. Zakaj tako zelo poudarjam pomembnost človekovega značaja? Ker sem doživela že preveč primerov, ko je dva različna človeka z isto diagnozo operiral isti kirurg, ko sta bila dva različna človeka po posegu deležna enake kemoterapije, a je eden sčasoma povsem pozabil na to, da je bil kadar koli v bolnišnici, drugi pa razvil metastaze in v mukah umrl.



V čem je razlika?

Že več kot 15 let, odkar sem bila sama na operacijski mizi, premišljujem o nečem, kar je težko izraziti v zdravstveni ustanovi, kot je ta, v kateri delam, v ustanovi, kjer vsa dognanja temeljijo na dejstvih, v ustanovi, kjer igrajo tudi farmacevtske družbe svojo vlogo. O čem govorim? Govorim o kvantni medicini, epigenetiki. Govoriti o tem ni preprosto, kajti z lahkoto bi me zdravniška srenja zato marginalizirala. Še več, lahko bi me razumeli kot človeka, ki nasprotuje konvencionalni medicini. A to ni res! Zagovarjam jo. Zdravila, ki jih uporabljamo, so v laboratorijih preizkušali leta in leta. Delujejo. A na žalost se vseeno velikokrat zgodi, da nekaterim pacientom ne moremo pomagati. Vse, kar trdim, je, da smo ljudje fantastična bitja. V knjigi sem že pred leti govorila o različnih načinih zdravljenja iste bolezni, a za nobenega od njih nisem trdila, da je uspešnejši kot drugi. Zakaj? Za nekoga, ki je težko bolan, je pot k ozdravitvi lahko že placebo terapija, recimo ji pozitivna manipulacija, sprememba prepričanja. Naša prepričanja oblikujejo našo stvarnost. Velikokrat se zgodi, da si posamezniki, ki imajo v družini primere raka, sami govorijo, da bodo zato tako in tako najverjetneje zboleli tudi sami. Nemalo primerov poznam, ko so ženske zbolele za rakom dojke, ker so se podzavestno »programirale«, da je bolezen zanje neizbežna.
Seveda smo ljudje um, a smo hkrati del univerzuma. Vse, kar mečemo vanj, se nam vrača kot bumerang in konkretizira v našem telesu. Žal velikokrat kot bolezen.
Ko imam pred sabo bolnike s tumorji, opažam, da nekateri od njih po posegu hitro najdejo pot nazaj v življenje. V njih zaznam značajsko posebnost, ki se kaže v želji, da čim prej odidejo iz bolnišnice. To so ljudje, ki se ne bojijo, da bi se pri operaciji kar koli zapletlo. Zanimivo je, sem opazila, da se največ zapletov pripeti pri pacientih, ki se jih tudi najbolj bojijo. In ko pride na vrsto kemoterapija, premišljujejo samo o njenih stranskih učinkih. Vsem bolnikom skušam razložiti, da je kemoterapija magična tekočina, ki morda na nekoga nima nikakršnega vpliva, drugemu pa lahko s svojimi magičnimi molekulami pomaga uničiti tumorske celice. Njeni stranski učinki, razložim, so kratkega veka. In ko opazujejo kapljice kemoterapije, ki pronicajo druga za drugo, naj premišljujejo, jim govorim, samo o tem, kako bo vsaka kapljica ubila milijarde tumorskih celic.
Pozitivna naravnanost, aktivacija notranje moči, zaupanje, da telo pripada nam, in ne zdravnikom, je tisto, kar je za uspeh odločilno. Izbira je naša. Kajti tisto mentalno stanje, ki nas je pripeljalo v bolezen, nas ne more pozdraviti.

Boga razumem kot nekaj univerzalnega, vseobsegajočega, nekaj, čemur pripadamo vsi, nekaj, kar pripada nam. Vse je en Bog. Če bi to razumeli, bi bilo na svetu gotovo manj trpljenja. 

Velikokrat se zgodi, da ko po dolgem času srečamo nekoga, za katerega vemo, da je prebolel hudo bolezen, nikakor ne moremo v njem prepoznati istega človeka.

Seveda, ker se je spremenil! Ker se je spremenil vrstni red njegovih življenjskih prioritet! Šele ko zamenjamo vrstni red tega, kar je za nas res pomembno, šele potem se naučimo poslušati sami sebe. Seveda bi bilo čudovito, če bi se naučili poslušati, še preden se znajdemo iz oči v oči z boleznijo.
Nihče od nas ni popoln, a vsak ima možnost, da se spreminja vsak dan znova. Da danes lahko življenje gledam drugače kot nekdaj, gre zahvala spremembi v mojem lastnem umu in telesu. Seveda vsi težimo k harmoniji, sinhronosti naših misli in telesa. To je cilj, ki nam omogoča uživanje v privilegiju življenja, ki nam je bil dan. A če se zares ustavimo in pomislimo, kaj nam hodi po glavi, velikokrat spoznamo, da dobršen kos dneva preživimo z negativnimi mislimi v svoji glavi. Verjetnost, da se naše premišljevanje o tem, kako se bo izšlo naše življenje, nagiba v negativne scenarije, je žal veliko večja, kot da se bo izšlo dobro. Vir tega je v pomanjkanju ljubezni do samega sebe. Morda nas kot otrok niso upoštevali, morda niso prepoznali našega bistva, morda še vedno v nas živijo pretekle travme ... Seveda, v vsakem od nas so tudi negativni spomini, a to obenem ne pomeni, da bo zbolel prav vsak, ki je kot otrok trpel! Usoden je trenutek spoznanja, da se tisto, kar smo preživeli, ne more spremeniti, ono pa, kar je pred nami, je nekaj, na kar imamo vpliv. Sprejeti moramo svojo preteklost, ker pripada nam, takšna, kakršna je, ter najbolje možno preživeti izkušnjo, ki ji pravimo življenje.

Vi sami imate občutek, ki ste ga prvič doživeli med težko operacijo, in sicer da obstaja nekaj več, nekaj, kar ne pripada zgolj materialnemu življenju. Mar govoriva o Bogu?

Tolikokrat govorim o njem, da bi marsikdo lahko pomislil, da sem ena najbolj gorečih vernic. (Smeh.) A nisem, sem pa ena največjih grešnic. Res je, da grem velikokrat k cerkev, a ne zato, da bi bila pri maši. Boga razumem kot nekaj univerzalnega, vseobsegajočega, nekaj, čemur pripadamo vsi, nekaj, kar pripada nam. Vse je en Bog. Če bi to razumeli, bi bilo na svetu gotovo manj trpljenja.
Ko sedim v tišini cerkve in meditiram, vzpostavim stik s t. i. kvantnim prostorom. Vrnem se tja, kjer sem bila, ko sem ležala na operacijski mizi. Ne, ne govorim o predoru in luči na koncu, govorim o dimenziji, ki mi omogoča začutiti vse, kar je bilo in bo. Veste, smo skupnost različnih zavesti, ki se stapljajo v eno samo, univerzalno. Morda ta stik različni ljudje vzpostavljajo na različnih krajih, jaz ga v cerkvi. In da, morda bi nekateri tej univerzalni zavesti lahko rekli tudi Bog; vse, kar vem, je, da nismo sami.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE