Odločila se je, da se ne bo več zdravila, in z možem pred dvema letoma in pol odšla na poslovilno potovanje v Azijo. Ni vedela, ali se bo vrnila živa, v krsti ali žari. O svojem zagrizenem boju z rakom je že predavala kmečkim ženam v dravograjski knjižnici. Tudi nas je zanimalo, kaj vse je ugotovila in kako ji uspeva. 


Kako se je začelo?

Bilo je leta 2004. Takrat sem otipala spremembo v desni dojki. Nobenih posebnih kazalnikov nisem imela prej ali se slabo počutila. Odstranili so mi tretjino dojke. Rezultat je bil negativen, bila naj bi pač kalcinacija. Čez leto in pol (2006) pa so se pojavili herpesi drug za drugim, temperatura malo čez 37 stopinj in slabo počutje, ki je prišlo že tako daleč, da sem bila po tristo metrih zadihana. Pregledi so pokazali, da je vse v redu, tudi kri, ginekološko in mamografija, vse je bilo brez posebnosti. Zaradi varnosti so mi naredili še ultrazvok. Ta je pokazal zelo majhno, dvomilimetrsko bulico čudne oblike. Punkcija je bila pozitivna. Čez tri tedne, ko so se odločili za operacijo in jaz za odstranitev celotne dojke, je ta hec zrasel že na štiri milimetre in pol. Rasel je nenormalno hitro. Decembra sem šla domov v dobri veri, da smo vse uredili. Za novo leto pa je prišla velika kriza v moji psihi. Nenadoma sem dobila občutek, da se ne bo končalo dobro. Januarja sem imela pregled pri operaterju dr. Žgajnarju – takrat je bilo pa grozno. Povedali so mi, da imam verjetno samo še tri mesece. Mikrozasevki da so šli že naprej in to pač tako hitro raste. Imela sem hitro rastočo netipno obliko raka, stoodstotno hormonsko odvisnega. Kemoterapija je potem prijela, hkrati sem dobila hormonsko terapijo. Bilo mi je kar težko.



Kaj se je dogajalo v vas, ko ste izvedeli, da nimate več prav veliko časa?

Ko sem izvedela, nisem nič spala, sploh ne vem, kako sem lahko funkcionirala. Bila sem na kavču v dnevni sobi, mogoče sem zadremala za eno uro na noč. Ves čas sem samo brala. Ponujali so mi tablete za živce, a ni nič pomagalo. V sebi imaš toliko adrenalina, da spanja preprosto ne potrebuješ, tudi čez dan ne. Kar bediš. To je strah. Občutek minljivosti. Nismo pripravljeni na to, da boš jutri umrl. Prepletajo se ti misli, kako bo sin preživel, kako bo končal šolo, groza te je, veš, da ne boš videl njegovih otrok. Za moža ti je hudo, za starše ti je hudo, nisi pripravljen kar umreti. Ta strah je bil tedaj grozno močan. 

Z otrokom se je treba ves čas bolezni veliko pogovarjati. Oceniti je treba, koliko lahko prenese glede na starost, in bolezen mu je treba predstaviti tako, da se da pomagati, če bodo vsi sodelovali. 

Kako pa ste ga potlačili?

Samo čas je naredil svoje. Ko so rezultati malo boljši, se spet zaženeš in iščeš, kaj bi ti lahko pomagalo. Mene rešuje hoja. Moram hoditi in hoditi, biti moram v naravi. Pa tudi med ljudmi. Zato vsem pravim: ne odmaknite se od človeka, ko zboli.

Zdi se vam, da veste, zakaj ste dobili raka.

Ja, zdravila sem se zaradi neplodnosti. Več let sem dobivala hormone, prejela sem nenormalne količine estrogena. Imela sem sedem spontanih splavov, zunajmaternično nosečnost, metroplastiko, bilo je zelo zanimivo. Zdravila sem se skoraj devet let. Pa operacije sem imela in dobila sem veliko narkoz, tudi zaradi preiskav, a vedno sva z možem to nekako prešla. Huje je bilo, ko so naju ljudje spraševali, kako to, da še nimava otroka, kaj da čakava. Potem sem imela umetno oploditev, ampak zdaj ga le imam, sina. Čudovit je, skrben in pripravljen pomagati. Ko sem bila noseča, sem morala sedem mesecev in pol v bolnišnici preležati na desnem boku. Mišice so kar izginile, bila sem kost in koža. To je bilo res hudo, morala sem se spet naučiti hoditi.



Ste otroku povedali za diagnozo?

Sin je bil star 14 let. Otrok je takrat nebogljen, sam je. Poskušaš se z njim pogovarjati, ne veš pa, kaj mu lahko poveš in česa ne. Vidi pa te in razmišlja. Z možem sva poiskala tudi strokovni nasvet in mogoče tudi nisva vsega naredila prav. Nekatere stvari sva mu zatajila in potem je bil razočaran, da mu nismo zaupali vsega. Pogovorila sva se na sprehodu. Ko sva sedela za Dravo, sem mu razložila, en teden po tistem, ko sem sama izvedela, in tik preden sem začela kemoterapijo. 

Kupila sem nama nahrbtnika in kot dva študenta sva šla v Azijo. Povedala sem zdravnici. Rekla je, ali se sploh zavedam, kaj počnem. A oborožila me je z zdravili in s papirjem, na katerem je pisalo, kaj mi je, da bi vedeli, če bi šlo kaj narobe. 

Je zajokal?

Ne, moj sin preveč vse drži v sebi. Oba sta takšna. Z otrokom se je treba ves čas bolezni veliko pogovarjati. Oceniti je treba, koliko lahko prenese glede na starost, in bolezen mu je treba predstaviti tako, da se da pomagati, če bodo vsi sodelovali.

Volje vam pa ne manjka!

Volja je največ. Imam srečo, da se zelo hitro poberem. Včasih sem se pisala Muc. In pravijo, da sem prava mačka, da vedno padem na vse štiri. Ko pridem iz bolnišnice, me po navadi dva dni ne vidijo. Zavlečem se v spalnico, se pokrijem do nosu in nič ne jem, nič ne pijem, ne funkcioniram. Nabiram energijo. Decembra lani je bilo deset let, odkar sem izvedela za tiste tri mesece. Junija sem končala kemoterapijo, iz gole trme sem sredi avgusta naredila 1500 metrov višinske razlike s kolesom. Iz gole trme. Višinska sprememba ti kri, levkocite po kemoterapiji pomaga hitreje regenerirati.



Pa saj niste normalni! In na tek ste se prijavili, kajne?

(Plane v smeh.) Ne, nisem normalna. Ja, tudi to. Punce iz Europe Donne smo tekle, da bi pomagale ženskam, ki jih je moški zaradi raka dojke ali maternice zapustil in so ostale same. Bolne in samohranilke. Ne bi verjeli, koliko jih je! Ko sem to izvedela, sem bila zgrožena, vendar se o tem ne govori.

Gibanje mi daje moč za boj, čeprav se raka ne morem znebiti. Pravim, da je moj podnajemnik. Baraba ostaja, pa še plačuje ne. Dve leti po hudi diagnozi so mi naredili scintigrafijo in ugotovili spremembe na kosteh, tudi markerji so začeli rasti. To je bil šok. Rekla sem si: no, zdaj pa smo tam! Saj so bile bolečine, ampak trdim, da so kosti manj obremenjene, če telovadiš, če si utrdiš kite in mišice. Mehansko podprejo kosti. Proti bolečini so mi obsevali sednico, pozneje vratna vretenca. In takrat sem zaradi otekline, ki je pritisnila na živce, ohromela od pasu navzgor. Rešilo me je mrzlo morje. Prijatelji so me zvlekli na jadranje. Rekli so, da me bodo oblačili, hranili in vse, samo naj greva zraven. In potem me je mož privezal in me spustil maja v hladno morje. Nihče drug ni šel. Medrol ni pomagal, morje pa je. Drugi dan je oteklina že plahnela, tretji dan sem bila že v redu. Vsakomur rečem: če imaš obsevanje, si daj hladne obkladke gor. In alge uživaj, da se obsevalni strupi čim prej odstranijo. Pred dvema letoma jeseni pa se mi je stanje spet zelo poslabšalo. Takrat bolezni kljub najsodobnejšim zdravilom nismo mogli več ukrotiti. V jetrih so nastale metastaze in tega sem se od prvega dne najbolj bala. Zdelo se mi je, da je konec, ko imaš enkrat to na jetrih. Ni več rešitve. Bilo mi je slabo, bruhala sem, markerji so šli v nebo. Dve kemoterapiji nista prijeli. 

Po kemoterapiji moraš predvsem sebe poslušati. Poskusiti vsake stvari malo. Takrat ni čas, da bi poskusil zdravo živeti, da bi postal presnojedec ali vegan. 

In takrat ste se ob vsem slabem počutju odločili za potovanje!

Ja. Mož je tedaj vse dneve delal, vozil se je v Maribor in se vračal ob sedmih zvečer, jaz pa sem po kemoterapijah ves dan sama preležala na kavču. Rada se imava že toliko let in izhoda nisva več videla. Rekel je, da bo pustil službo in da bova skupaj nekam šla. Že vse življenje si želim videti Bali. Kupila sem nama nahrbtnika in kot dva študenta sva šla v Azijo. Povedala sem zdravnici. Rekla je, ali se sploh zavedam, kaj počnem. A oborožila me je z zdravili in s papirjem, na katerem je pisalo, kaj mi je, da bi vedeli, če bi šlo kaj narobe. Najprej sva šla na Tajsko, nato sva potovala od otoka do otoka, sproti sva se odločala. Sedem tednov je trajalo, potem pa sem se počutila že zelo slabo. En večer na Baliju sem rekla, greva domov, jaz ne morem več. Čez tri dni sem šla k onkologinji. Med potovanjem je brala moj blog in mi sledila. Jaz sem bila takrat strogo odločena, da se ne bom več zdravila. Utrujena sem bila. Deset let kemoterapij, zdravil, zdravljenja, strahu: dovolj mi je bilo. To potovanje je bilo najino slovo. Nič več se nisem bala umreti, to mi je bilo čisto v redu. Ko sem že obupala, sta me onkologinja in mož prepričala še o eni kemoterapiji, še zdaj jo imam v obliki tablet. Prijela je, a posledice so kar težke, pozna se mi na dlaneh in na stopalih, nobenih čevljev ne morem obuti. So tudi bolečine, ampak jih znam odmisliti. To sem se naučila takrat, ko sem sedem mesecev noseča ležala. Naučila sem se neke vrste meditacije. Da na nič ne mislim, v svoj svet se odpeljem. To me dostikrat rešuje. Zdaj imam spet eno leto podarjeno in odločila sem se, da bom pomagala drugim. S predavanji in nasveti. Ko nekomu lahko pomagam, pomagam tudi sebi.



Ali je mož dobil službo, ko sta se vrnila s potovanja?

Ja, takoj. V svojem poklicu je uspešen, tako da to ni bil problem. Že med potjo so ga klicali. 

Bom morala na koncu z možem in sinom na Nizozemsko na evtanazijo? Zakaj ne bi raje prišel nekdo k meni domov in da se lepo poslovim? 

Kaj vas pa ljudje sprašujejo?

Kako obdržati prijatelje, kako povedati otroku, kaj jesti. Po kemoterapiji moraš predvsem sebe poslušati. Poskusiti vsake stvari malo. Takrat ni čas, da bi poskusil zdravo živeti, da bi postal presnojedec ali vegan. Paziti moraš, da ohranjaš svojo težo, kolikor se le da. Bruhaš, izgubljaš tekočino, zato je treba v telo vnašati ogromno tekočine. Treba se je klistirati, sicer se lahko črevo zapre, ker premalo piješ. To se je meni zgodilo in potem je to zelo težko spet odpreti. Vase je treba poskusiti spraviti vsaj malo olja, predvsem laneno. Tudi olivno olje zelo priporočam. Težko je najti eno pravo pot. Najprej sem za eno obdobje izločila sladkor, moko in mlečne izdelke. Potem sem poskušala po metodi Budwigove s skuto pa lanenim oljem, ampak meni skuta ni preveč ustrezala. Predvsem zagovarjam vnos čim več žive, nepredelane hrane, ampak v kombinaciji s kuhano. Na primer meni strašno ugaja zvečer zelenjavna juha, skoraj vsak večer, poleti pa solate. Pri naši hiši pojemo veliko regrata, kopriv, vsak dan zmeljem laneno seme in neoluščeno proso zaradi vitamina B, ki ga ima dosti. Klinčke, cimet. Rada vrtnarim in ljudje me tudi vprašajo, ali dam roko v zemljo. Nekoč je bila fama, da naj roke ne bi dajal v zemljo po tej operaciji zaradi okužb. Ampak mene zemlja rešuje, meni odvzame žalost in trpljenje.

Pa še ena stvar je, za katero se bom borila v tem podarjenem letu: da bi bila v Sloveniji možna evtanazija. Nočem umreti v bolečinah in kot bilka. To bom naredila, pa mi je vseeno, kje. Ko si bilka, ko ne moreš več hoditi, ko ne moreš več jesti sam, ko ne moreš več sam zase skrbeti … in če se ti v tistem trenutku odločiš, da tega nočeš, zakaj ti ne bi pomagali?! Saj še psu dajo injekcijo, a ne! Moj oče je naredil samomor pred tremi leti.



Povezan z boleznijo?

S svojo in mojo. Moja ga je zelo prizadela, on je pa imel ves čas kapi, izgubljal je spomin in v trenutku, ko je enkrat spet prišel k sebi, je to naredil. Tako se je odločil, ker ni hotel trpeti. In zdi se mi grozno, da mora človek narediti to okrutno, če bi lahko lepo zaspal v miru. Bom morala na koncu z možem in sinom na Nizozemsko na evtanazijo? Zakaj ne bi raje prišel nekdo k meni domov in da se lepo poslovim?

Ampak dokler je življenje še kakovostno, je čudovito. Živeti je lepo, ker je svet lep in ljudje so krasni. In naše zdravstvo je odlično. Ko sem šla po drugo mnenje tudi v tujino, so mi rekli, da je postopek dober. In takoj dobimo najnovejša zdravila, tudi takšna, ki so v Ameriki šele prišla ven. Imam odlično onkologinjo Simono Borštnar. Ko sem se ji hotela zahvaliti za podarjeno leto, je rekla, naj se kar sebi zahvalim.

Moj naslednji cilj je dočakati šestdeset let. 



Preberite še več osebnih zgodb žensk, ki so se spopadle z rakom, v reviji Novice Europa Donna, ki je kot posebna priloga One izšla 18. aprila.