Številne divje užitne rastline kljub bolj grenkemu ali kislemu okusu vsebujejo več vitaminov in mineralov kot gojene. Katere avtohtone vrste, ki so trenutno na voljo v naravi, bi izpostavili in na kaj morajo biti ljudje pri nabiranju pozorni – poleg tega, da ne opustošijo celotnega travnika ali gozda?

Vsak letni čas v naravi ponuja številne rastlinske vrste, ki jih lahko uporabljamo tudi v prehrani, vendar pa z določenimi nikakor ne smemo pretiravati. V tem zgodnjepomladanskem času sta to vsekakor čemaž (Allium ursinum) ter regrat (Taraxacum officinale). Čemaž je rastlina, ki spada med lukovke in ima torej okus po česnu. Njegovi listi se uporabljajo namesto česna, saj imajo enak okus in učinek. Regrat pa je prav okusna spomladanska solata, bogata z železom; učinkovito očisti naš organizem vseh strupov, ki so se nabrali v telesu med zimo. Pri nabiranju rastlin v naravi morajo biti ljudje pozorni predvsem na to, da jih res dobro poznajo. Zamenjava užitne rastlinske vrste s strupeno lahko namreč stane življenja. Če niso prepričani, ali je rastlina res tista, ki jo želijo nabrati za prehrano, naj jo raje pustijo. Zelo pogoste so namreč zamenjave užitnega čemaža z listi strupene šmarnice ali strupenega jesenskega podleska. Rastline je treba nabirati posamič in ne žeti, saj je tako manjša verjetnost, da se med užitne primeša še kakšna strupena. Prav tako se morajo ljudje prej podučiti o tem, ali so morda na seznamu ogroženih in zavarovanih rastlinskih vrst. Kajti če so, je njihov odvzem iz narave nezakonit.



V pogovoru pred dvema letoma ste mi dejali, da je Slovenija posebna država tudi zato, ker ima v primerjavi z večino razvitih držav, kot je Anglija, tudi v mestih še vedno ogromno naravnih travnikov, ne pa t. i. angleške trave. Prav na travnikih, a tudi v gozdovih, še posebno t. i. pragozdovih, pa se skriva celo bogastvo prej omenjenega dragocenega rastja, kajne?

Tako je, Slovenija ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno veliko naravno rastlinsko biodiverziteto. Nedavno nas je ob Festivalu zvončkov v Botaničnem vrtu obiskal specialist za zvončke iz Anglije Matt Bishop in bil nad naravnim rastjem Slovenije navdušen. Dejal je, da ima Anglija sicer zelo lepo urejene vrtove s številnim cvetjem, ampak na drugi strani ograje vrtov, kjer je narava, pa od rastlinske pestrosti ni ostalo skoraj nič. Tujci so neizmerno navdušeni, ko na bregovih reke Ljubljanice vidijo cveteti zvončke, žafrane ali na prisojnih cestnih brežinah živo rumene trobentice. Pod drevesi mestnih drevoredov pa jih pozdravljajo podlesne vetrnice. Naši kraški travniki, suhi travniki v notranjosti in senožeti ali pa mokrotni enkrat kosni travniki lahko ustvarjajo prave cvetoče preproge pisanih barv od pomladi do konca poletja. Pa da ne pozabimo omeniti cvetočih blazinic alpskega cvetja, ki so resnično pravo zlatorogovo kraljestvo. Vendar vse to naravno rastje, ki še raste v Sloveniji, ni dragoceno samo zaradi neposredne uporabnosti nekaterih rastlinskih vrst, ampak tudi zato, ker izboljšuje kakovost bivanja. Vsi organizmi, tudi tisti na videz nepomembni, so namreč pomemben člen v spletu narave.



V koliko odstotkih omenjena divja rastišča pokrivajo našo državo, v Evropi na splošno in koliko vlade, povezane v EU, to ohranjajo ter tako omogočajo ljudem samooskrbo brez stroškov? Ali se sploh dovolj trudimo, da bi ohranili naravno dana območja za potencialno brezplačno prehranjevanje ali vsaj kakovostno popestritev prehrane, ali je po vašem mnenju v strategijah držav v prvi vrsti spodbujanje kmetijstva?

Kar zadeva odstotke, težko rečem, ker teh podatkov nimam. Prav tako težko govorimo o divjih rastiščih, ker to ni ustrezen termin, saj so travniki pravzaprav nastali zaradi vpliva človeka, zato je edino končno naravno stanje v Sloveniji gozd. Kar zadeva države v EU, prav tako ne morem reči, ker spet nimam podatkov, katere uspešno in v kolikšnih odstotkih ohranjajo naravo. Splošen mehanizem za zaščito naravnih območij je sistem Natura 2000. Slovenija ima tako kar dobro tretjino ozemlja v tem območju, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej veliko. Prav tako so na voljo različni evropski projekti (LIFE), s pomočjo katerih države ohranjajo biodiverziteto in poskušajo uveljaviti sonaravni način gospodarjenja. Je pa tako, da popolna samooskrba brez stroškov, z dobrinami samo iz narave, ni mogoča. Gostota prebivalstva je prevelika in v zmerno toplih klimatih je sezona prekratka, da bi lahko ljudje samo z dobrinami iz narave tudi preživeli. To je možno samo v tropskem podnebju, kjer sezona traja vse leto. Poleg tega, če bi vse prebivalstvo nabiralo dobrine le v naravnem okolju, bi naravo kmalu izropali. Produkcija in obnova v naravi bi bili namreč prepočasni za potrebe tako številnega prebivalstva. Za kar nekaj rastlinskih vrst je znano, da so zaradi človeškega nabiranja za potrebe prehrane ali zeliščarstva iz narave izginile. Zato je kmetijstvo enako pomembno, pri čemer pa je treba poudariti, da bi morale države več vlagati v razvoj sonaravnega kmetijstva, in ne intenzivnega. Lahko rečem, da se Slovenija vseeno še kar dobro trudi za ohranjanje narave, da omogoča javni dostop do naravnih virov rastlinske hrane. V mnogo drugih državah pa je z zasebnim lastništvom zemljišč, travnikov, gozdov veliko državljanom dostop do naravnih virov že otežen.