Jagoda in Jurij Batagelj

Ne moreš imeti vseh jajc v istem košu

Ples je lahko nekaj najbolj čarobnega, čutnega in pretresljivega. To dobro vesta državna, evropska in svetovna prvaka v latinskoameriških plesih ter zmagovalca Blackpoola in svetovnega pokala Jagoda in Jurij Batagelj. S parom, ki je skupaj tudi zasebno – poročila sta se leta 2010 in imata enoinpolletno hčer Ivo Valentino – smo se pogovarjali dan po tem, ko je Jagoda skupaj s svojim učencem, glasbenikom Dejanom Krajncem, izpadla iz šova Zvezde plešejo.

Jagoda, ali je v oddaji Zvezde plešejo težko biti učiteljica nekoga, ki ni nikoli plesal in ne pozna niti osnov?
Jagoda: Ta šov me je res ogromno naučil; prav to, kako pristopiti, učiti nekoga, ki je začetnik. Prejšnjo sezono, ko sem poučevala Jerneja Tozona, sem se še kar lovila; letos mi je bilo že laže. Vsak posameznik je svoja zgodba, deluje po svoje. Dejan je bil zelo matematičen tip človeka; vse je moral imeti preračunano, narejeno logično. Že prvi dan treninga je hotel vedeti, koliko stopinj v katero stran mora imeti zarotirano stopalo, da je potem te podatke vnesel v svoj sistem. (Nasmeh.)

Jurij. Ples je svojevrsten izhod iz rutinirane resničnosti. 

Jurij, ste podali kakšne krepke komentarje glede nastopov? Zakaj vi niste bili eden od učiteljev na televiziji?
Jagoda: Že res, da sva oba v istem poklicu, a ne moreš imeti vseh jajc v istem košu. (Smeh.)
Jurij: Pri naju je tako, da sem jaz v vlogi zunanjega ministra, ona pa je notranja ministrica. (Videti je, kot bi pod svojimi raybankami pomežiknil, medtem ko mu čez ustnice šine nasmešek.) Pogledal sem si nekaj oddaj, a sem se poskušal čim manj vtikati v Jagodino delo, saj ima vsak svoj pristop oziroma vizijo in prav je tako. 



Jagoda, ste kaj žalostni, ker sta se morala z Dejanom posloviti?
Jagoda: Takrat ko sprejmeš sodelovanje v takšni oddaji, si seveda želiš, da bi prišel čim dlje, a v resnici že na začetku veš, do kam približno lahko prideš. Vsak teden lahko pričakuješ, da boš šel ven, a ko se to zares zgodi, je kar šok. Tako pač je, gremo naprej! Z Jurijem imava veliko drugih obveznosti in načrtov, za katere bom imela zdaj več časa.

Kateri dosežek v plesni karieri bi sicer izpostavila?
Jagoda: Zagotovo to, da nama je z Jurijem poleg vseh dosežkov uspelo narediti tri velike in uspešne samostojne predstave, kot je aktualna Dance Amore, ki bo ponovno 16. julija v Križankah na Ljubljana Festivalu. Z njo sva latinskoameriške plese popeljala na odrske deske. Nemajhen uspeh za naju je bilo tudi to, da sva oba doštudirala, kar je v profesionalnih plesnih vodah redkost.

Jagoda: Želim si, da bi bila večno mlada zato, da bi lahko vedno plesala. 

Vi ste diplomirana prevajalka, Jurij pa diplomirani športni učitelj. Tekmovati sta nehala pred tremi leti. Ali zelo pogrešata takšno vznemirjenje in adrenalin ter ne nazadnje treninge?
Jurij: Jagoda najbrž niti ne, ker zdaj veliko pleše na televiziji, jaz pa, priznam.
Jagoda: Oba pogrešava skupno plesanje.
Jurij: Če tako kot midva dvajset let slediš urniku, ko imaš denimo zjutraj trening, kmalu po tem, ko nekaj poješ, pa še enega, ti ta način življenja zleze pod kožo. Že telo ga pogreša.

Kaj je bistvo predstave Dance Amore, v katero trenutno vlagata največ energije? Zakaj je posebna?
Jurij: Gre za skupek latinskoameriških, standardnih in modernih hip hop plesov, ki jih povezuje celovita, prepričljiva zgodba. Prav zaradi te se ples gledalcev bolj dotakne. Vsak od nas nastopajočih ima svoj značaj, s katerim pleše. To je nekaj novega, saj ne gre za to, da slediš le lastnostim določenega plesa, denimo čačačaja, temveč tudi karakterju likov. Nekdo je denimo bolj vzkipljiv, drugi je sanjav ali sramežljiv in to mora ves čas izražati.


Torej sta še bolj poudarjena osebni in umetniški vidik?
Jagoda: Plesalci postanemo tudi igralci. Matej (Krajcer, op. a.) je denimo mornarček, ki je malo preveč popil, in v tem duhu vrhunsko odpleše jive.

Kdo je avtor zgodbe?
Jurij: Midva z Jagodo sva se domislila osnovne zgodbe, sam nastopam v vlogi ne le plesalca, ampak tudi režiserja in koreografa. Nato sva sedla za mizo z Domnom Valičem, ki nama je kot izkušen profesionalni igralec in nekdanji tekmovalni plesalec pomagal vse skupaj urediti še dramaturško.

V predstavi bo devetnajst vrhunskih plesalcev, med drugim tudi Andrej Škufca.
Jagoda: Drži. Hkrati je ta predstava muzikal, saj imamo pevko Zalo Smolnikar (finalistka šova Slovenija ima talent, ki je med drugim znana po pesmi Deklica zaljubljena, op. a.).

Jurij: Precej izkušenj imam tudi s poučevanjem starejših parov; ne nazadnje so še vedno plesno dejavni tudi najini učitelji. Vsi so v resnici mladi, pa čeprav je vmes tudi kakšen petinsedemdesetletnik. Kdor tudi po koncu plesne kariere poučuje mlade, prav zaradi stika z njimi ohranja mladostnost. 

Nedvomno oba dihata ples. Kako vama je življenje spremenilo rojstvo hčerke?
Jagoda: Popolnoma. (Nasmeh.) Prej sva imela druge prioritete, zdaj je pri oblikovanju urnika številka ena najina hči. Z njo zagotovo preživiva več časa kot kdo, ki ima t. i. normalno službo oziroma zaposlitev za nedoločen čas. Zelo sem hvaležna in srečna, da imava tudi podporo babice in none.

Bosta imela še kakšnega otroka?
Jurij: Seveda, to si želiva.

Prav letos poleti bo minilo dvajset let, odkar plešeta skupaj. Menda sta se povezala v ljubezenski zvezi šele dve leti po tistem, ko sta postala plesni par?
Jurij: Bilo je manj časa. (Jagoda pokima.) Pri osemnajstih se ponavadi počasi spoznavaš, ne gre na hitro. Že tako sva bila premlada, ko sva se odločila za resno zvezo. 



Vmes sta imela težko obdobje in se za kakšno leto tudi razšla.
Jurij: Težko je biti skupaj zasebno in poslovno, še sploh če si v svojih dvajsetih.

Vsaj omeniti moramo vašega osem let starega psa Vinka, za katerega sta že pred časom dejala, da vama je, ko sta bila na tleh, pomagal svet videti v lepših barvah. Zakaj sta se odločila za kužka?
Jagoda: Res ne vem, kateri je bil glavni razlog. Sploh zato, ker sva veliko potovala, se je komu zdelo noro. Verjetno sva si želela imeti nekaj, kar naju bi vedno pripeljalo, vleklo nazaj domov.
Jurij: Ne le to. Bila sva v slabem obdobju, ko nama zadeve tudi rezultatsko niso šle dobro od rok. Nad vsem skupaj sva že kar malo obupavala. Verjetno sva nezavedno iskala nekakšno nadomestilo za veselje.
Jagoda: Dejansko so se nama takoj, ko sva dobila Vinka, začele spet dogajati lepše stvari. Denimo si prišel domov po slabšem treningu ali tekmi, pa je prirepkal in te pogledal s tistimi toplimi očkami in si si rekel: Pa kaj me briga! Bo že jutri bolje!
Jurij: Povsem se strinjam s tem, ko pravijo, da so psi najboljši naravni terapevti.

Jurij: Mene so dostikrat zmerjali, da sem gej, ker plešem, in to je bila ena od stvari, ki me je izzvala, spodbudila, da v predstavi ovržem ta predsodek. 

Kje se vidita karierno čez denimo pet let?
Jurij: Zagotovo bova še vedno v plesu.
Jagoda: Če bi lahko še naprej delala v prvi vrsti predstave, bi bilo popolno.
Jurij: Zagotovo. Plesalec mora ves čas ustvarjati, da poteši, kar je v njem, pa če sestavlja poročni ples, nove pare ali nastop v šovu, kot je Zvezde plešejo.
Jagoda: (Hrepeneče.) Želim si, da bi bila večno mlada zato, da bi lahko vedno plesala.

Ali je ples najlepši, ko ga izvaja mlad človek? Gre za simboliko vitalnosti?
Jurij: Precej izkušenj imam tudi s poučevanjem starejših parov; ne nazadnje so še vedno plesno dejavni tudi najini učitelji. Vsi so v resnici mladi, pa čeprav je vmes tudi kakšen petinsedemdesetletnik. To se kaže v tem, kako je urejen, se vede in razmišlja. Kdor tudi po koncu plesne kariere poučuje mlade, prav zaradi stika z njimi ohranja mladostnost. Na kavi lahko sediš z osebo svoje generacije, pa ti bo hitro jasno, ali je v srcu in glavi mlada ali stara, če ti začne govoriti le o svojem zdravju in tem, kaj se je zgodilo v politiki.
Jagoda: Tudi moja zadnja izkušnja v šovu z Dejanom, ki je kar trinajst let mlajši od mene, me je le v enem mesecu oziroma dveh, ko sva bila plesni par, nekako pomladila. V primerjavi z menoj se mi je zdel kot otrok in njegove norosti, prismuknjenost bom kar malo pogrešala.


Poklic plesalca ni lahek, a te hkrati nagrajuje, saj je tesno povezan tako s športom kot z umetnostjo, ki nam daje občutek svobode.
Jurij:
(Pokima.) Ples je svojevrsten izhod iz rutinirane resničnosti. (Se obrne k Jagodi.) Nekoč te je neki učitelj vprašal, zakaj plešeš, in si odgovorila, da je to kot kakšna maškarada. Pa ne v negativnem pomenu besede.
Jagoda: V sebi najdeš neki drug, prav tako pomemben jaz in ga brez sramu izraziš, mu daš priznanje.
Jurij: Tudi če se denimo le za en dan posrečeno našemiš v superheroja, ti to daje izjemen občutek zadovoljstva.

Lahko pogledamo tudi z druge plati: od nekdaj ljudje po vsem svetu izvajajo slavnostne obrede, med katerimi se preoblačijo v kaj ali koga drugega, da bi tako počastili življenje, spreminjanje v naravi, prehod iz enega stanja v drugo.
Jagoda:
Seveda, prepričana sem, da ima vsak v sebi več različnih osebnosti oziroma značajev. Lahko si denimo pridna punčka ali vražja baba. (Nasmeh.) Maškarada ti omogoča, da pokažeš, kar imaš, se tako izživiš v vsej svoji polnosti in rasteš kot osebnost.

Jagoda: V plesnem paru si prisiljen reševati zadeve takoj zdaj, ena na ena, sicer jutri ne bo treninga. 

Nekoč ste dejali, da ti ljudje v plesu verjamejo le, če si, kdor si.
Jagoda: 
Drži. To pomeni, da se zaveš vseh svojih napak, jih vzljubiš in pokažeš tudi drugim.
Jurij: Iskren ples bo vedno zmagal, pa čeprav za latinskoameriške plese hkrati velja, da ne gre brez prave oprave, glitter & stones (bleščic in kamnov) oziroma nastopa v stilu razzmatazz. (V angleščini ta beseda pomeni glasno in razburljivo dejavnost, ki vzbuja pozornost, op. a.)

Bleščava drama, torej.
Jagoda:
To je tudi res, a govorila sem bolj o tem, da znaš sprejeti svoje pomanjkljivosti. Sama denimo vem, da nimam prav zelo dolgih nog. Šele takrat, ko se zaradi tega nisem več obremenjevala in spoznala, da sem lahko kljub temu zelo dobra plesalka, je moje plesanje postalo takšno, kot mora biti, in sem oziroma sva začela nizati uspeh za uspehom.
Jurij: Jagoda, ti si brez vsakega dvoma lepa, krasna plesalka z ogromno atributi, zato noge niso nekaj, kar bi sploh lahko videli kot pomanjkljivost.
Jagoda: Vem, ampak to je bilo v moji glavi in v njej se je nujno moral zgoditi določen preskok, da sem to spoznala.


Naravna potreba po ritmičnem gibanju ob glasbi se skriva v vseh in Slovenci smo že pregovorno plesni narod, pa vendar se vedno najde kdo, ki trdi, da ne mara plesati, denimo kakšni moški radi rečejo, da to nikakor ni zanje.
Jagoda: 
To rečejo, ker jih je strah, da česa ne bi znali.
Jurij: Natančno tako. Ljudje se bojijo, da bi se osmešili.

Kako moške spodbuditi k plesu?
Jurij:
(Zavzdihne.) S tem se ukvarjamo že ves čas.
Jagoda: Naj pridejo na našo predstavo, pa jih bo zagrabilo. (Nasmeh.) Med tipično moškimi liki so med drugim mafijci in bikoborci.
Jurij: Mene so dostikrat zmerjali, da sem gej, ker plešem, in to je bila ena od stvari, ki me je izzvala, spodbudila, da v predstavi ovržem ta predsodek.
Jagoda: Veste, kako pravimo v plesu: Ženska, ki pleše, je kot slika. Moški pa je njen okvir. Brez pravega okvirja slika ne bi bila tako zelo lepa.
Jurij: Plesalci tudi radi rečemo, ko se učimo ali poučujemo par: Lady is the flower, man is the brain. (Dama je cvet, moški pa možgani.) On je tisti, ki vodi plesalko.

Jurij: Kar zadeva partnerske vezi, lahko mirne vesti rečem, da smo plesalci odlični psihologi in bi lahko svetovali tudi ljudem, ki ne plešejo, saj smo na področju partnerstva skoraj doktorji znanosti že pri svojih petindvajsetih letih. 

Torej ni le ženska narejena, rojena za ples, ampak tudi moški?
Jagoda: 
Seveda, le svoj način izražanja, gibanja mora najti in mu slediti.

Česa vaju je naučil ples, kar vama najbolj koristi v vsakdanjem življenju?
Jurij:
Zagotovo potrpežljivosti. V plesu nikoli ne napreduješ z danes na jutri. Zelo počasi gre, včasih traja tudi več let, in prav zato toliko plesalcev obupa.
Jagoda: Ples je vsakodnevno reševanje problemov. S tem, ko jih sproti rešuješ, postajaš boljši partner tudi zasebno; ne vržeš puške v koruzo takoj, ko je kaj narobe, ampak zadevo rešiš, popraviš po svojih najboljših močeh.

Več kot očitno je, da sodobna družba temelji prav na nepotrpežljivosti v intimnih odnosih. Kako to spremeniti?
Jurij:
Življenje te sproti uči, kako. Kar zadeva partnerske vezi, lahko mirne vesti rečem, da smo plesalci odlični psihologi in bi lahko svetovali tudi ljudem, ki ne plešejo, saj smo na področju partnerstva skoraj doktorji znanosti že pri svojih petindvajsetih letih. (Nasmeh.)
Jagoda: V plesnem paru si prisiljen reševati zadeve takoj zdaj, ena na ena, sicer jutri ne bo treninga.


Torej, par, ki ima težave, se bo morda na novo povezal prav s plesom. Kaj pa svetujete glede otrok, ki kažejo nadarjenost – jih je treba v plesno šolo vpisati čim prej ali raje pozneje?
Jagoda:
Midva sva oba začela plesati šele pri dvanajstih, pa nama je uspelo. Precej otrok začne resno trenirati veliko prej, potem nanje po možnosti pritiskajo še starši in se jim lahko v najstniških letih ples tako zameri, da ga pustijo. Torej, sama navijam za vpise raje malo pozneje kot prehitro. No, vsekakor pa ne bi čakala do dvajsetega leta. 


Kaj najraje počneta, ko ne plešeta?
Jagoda: 
Jurij ima prav poseben konjiček.

Imate v mislih letala oziroma modelarstvo, kar lahko vidimo na vašem youtube kanalu?
Jurij: 
Drži, to je moja posebna strast. Že kot otrok sem se navduševal nad letalstvom. Če ne bi imel dioptrije, bi zagotovo poskušal postati poklicni pilot. Še vedno razmišljam, da bi naredil izpit za letenje. Niti ne najdem časa za to.

Jagoda: Najbolj si želim, medtem ko opazujem današnjo mladino, da bi do takrat, ko bo hči zrasla, torej čez kakšnih deset let, ljudje ugotovili, da je mogoče živeti tudi brez telefona na vsakem koraku. Upam, da njena generacija ne bo več hodila po svetu z glavo, zazrto v zaslon. 

Pa vendar, če si tako zelo želite ...
Jagoda: 
Nikar ga ne spodbujajte, prosim! Mene je tega strah.
Jurij: (Nasmeh.) Za zdaj bom ostal le pri izdelovanju modelov in letenju oziroma njihovem upravljanju. To prav tako povezujem s plesom, ko v zraku sestavljam posebne koreografije za avione.

Morda na tem področju tudi tekmujete?
Jurij: 
(Malce zadržano.) Ja.
Jagoda: (Nasmejano.) S svojim letenjem in akrobacijami je že dvakrat zmagal na mednarodnem mitingu v Lescah. Tega nisva povedala še v nobenem intervjuju.

Čestitke, Jurij! Katero strast poleg plesa pa imate vi, Jagoda? Morda kaj drugačnega izdelujete?
Jagoda:
Nič kaj posebnega. Moja glavna strast je Iva. Najbolj uživam, ko skupaj pleševa, pojeva in sva na našem vrtu.

Katero bistveno sporočilo bi rada predala hčerki?
Jagoda: 
Joj, najbolj si želim, medtem ko opazujem današnjo mladino, da bi do takrat, ko bo zrasla, torej čez kakšnih deset let, ljudje ugotovili, da je mogoče živeti tudi brez telefona na vsakem koraku. Upam, da njena generacija ne bo več hodila po svetu z glavo, zazrto v zaslon. Katastrofa.
Jurij: Na Japonskem so uradno razglasili novo bolezen s kratico LDS, torej look down syndrom (sindrom gledanja dol), oziroma LDD – look down disease (bolezen gledanja dol). Verjamem, da se bo ta norija enkrat končala, ko se je bomo prenajedli vse do bruhanja in potem končno spet videli drug drugega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE