Dr. Polona S. Pauletič, specialistka splošne kirurgije

Ne morem več biti tiho

Na spletnem portalu Moja diagnoza so nedavno objavili precej neobičajno izpoved. Neobičajno zato, ker v tej deželi strahu nismo vajeni, da bi se kdo tako pogumno izpostavil in nas poučil o dnevni stvarnosti zdravniškega poklica. Sestavek je temu primerno nemudoma začel burkati valove po družbenih omrežjih. Dr. Polono S. Pauletič, specialistko splošne kirurgije v jeseniški bolnišnici, je pri 34 letih zadel akutni miokardni infarkt.

Bila je zlata maturantka z vsemi točkami na maturi. In ta odličniški duh, ki si želi zase in za svojo skupnost izbojevati kar najboljše, veje tudi iz njenih besed s spleta. »Res je, da sem se prostovoljno odločila za to pot, tudi za družino,« je med drugim zapisala. »Nikoli pa nisem privolila v to, da se me kljub prizadevanju, da vsakomur nudim najboljšo možno pomoč, izkorišča do nečloveških meja. Da se utapljam v številu bolnikov, ki jih ni mogoče kakovostno obdelati. Ni, da bi se človek pritoževal, a v položaju, v katerem smo se znašli zdravstveni delavci v zadnjem času, ne morem več molče poslušati obtoževanja javnosti.«

Kako to, da ste se odločili tako neposredno deliti svojo zgodbo, ki je hkrati zgodba večine mladih slovenskih zdravnikov?
S kolegi se že dlje pogovarjamo, da bi bilo treba javno povedati, kakšne so resnične razmere v našem zdravstvu. In ko so se začele medijske obtožbe na račun slovenskega zdravnika samo še stopnjevati, preprosto nisem mogla več biti tiho. Nujno se mi zdi povedati, da smo to predvsem ljudje s pristno in srčno željo pomagati sočloveku, a da nas zdravstveni sistem pri tem zelo ovira.

Utopično je pričakovati, da bo sistem kar v nedogled slonel na posameznikih, ki delajo čez meje svojih zmogljivosti, in to samo na etični pogon. 

Kako?
Ta sistem ni prijazen ne do bolnikov ne do zdravstvenih delavcev. Kot rečeno, najbolj od vsega nas boli javno ustvarjanje vtisa, da nam je bolj mar, koliko zaslužimo, kot kako najbolje pomagati bolnikom. To ni res! Noben zdravnik ni šel v medicino, da bo bajno služil. Vsaj v svoji generaciji ne poznam enega samega takega. Saj je menda ja jasno, da se bistveno bolje služi drugje! In tudi neprimerno bolj lagodno živi.

Prav imate, ko pravite, da se je v javnosti ustvaril drugačen vtis.
Seveda, če pa mediji predstavljajo predvsem anomalije – torej tiste odlično plačane posameznike, ki so znali izkoristiti neurejen sistem.



V čem je srž problema?
Slovensko zdravstvo preprosto ne požre več vseh zahtev in dejanskih potreb bolnikov. Z zdajšnjim kadrom in kapacitetami položaj ni več vzdržen. Imamo sistem, s katerim smo akutno nezadovoljni tako uporabniki kot izvajalci storitev. Namesto da bi stopili skupaj in iskali rešitve, ta dva tabora tarnata vsak v svojem kotu.

Koliko bolnikov ste pregledali na svoj najbolj obremenjeni dan?
Od osemdeset do devetdeset.

Ampak kako je to sploh možno?!
Tako se pač zgodi.

Ta godlja v našem zdravstvenem sistemu ni nastala v zadnjih dveh mesecih, v zadnjih dveh letih, pod zadnjima dvema vladama. To se je gnojilo dolgo. Nič čudnega, da je začel javnosti pokati film. 

Ob tem mi prihiti v spomin podatek, da je Luis Bustamante na dan, ko je bil zaradi čakalnih dob ustreljen v izolski bolnišnici, pregledal že šestdeset bolnikov.
Moja običajna ambulantna bera je sicer nekje trideset bolnikov. To je za polovico več od normativa, a nad tem se ne pritožujem. Seveda bom to storila – brez problema, rade volje, z vsemi potrebnimi obrazložitvami. Toliko teže pa je, ko dežuraš na urgentni ambulanti, kjer preprosto nimaš nobenega nadzora nad dnevnim prilivom pacientov.

Delate kot specialistka kirurgije, torej je večina pregledov strokovno precej zahtevna. Je sploh možno iz dneva v dan obravnavati toliko ljudi, ne da bi trpela kakovost storitve? So bolniki v takih okoliščinah varni?
Odgovorim lahko samo, da s kolegi ves čas presegamo tisto, za kar smo prej mislili, da so meje naših zmožnosti. Večina ljudi, ki me obkroža na delovnem mestu, je vidno izmučena. Ko sem začela delati v tem kolektivu, je bilo vsak dan veliko smeha in sproščenosti. Jeseniška bolnišnica velja za eno najbolj vedrih in prijaznih ustanov v državi. A smeha je vse manj, veliko dni ga sploh ne slišiš več. Večina nas je pošteno izgorela in to se gotovo pozna tudi na obravnavi bolnikov. Tega si sistem ne bi smel dovoliti. 



V tej luči se zdi krepka fraza »izkoriščanje do nečloveških meja« iz vašega spletnega zapisa zelo na mestu.
Nič tako nenavaden ni scenarij, da od treh popoldne do pol enih ponoči dežuraš v ambulanti, ko imaš komajda čas skočiti na stranišče, kaj šele na malico. In ko ob pol enih pogledaš zadnjega pacienta, je na sporedu še urgentna operacija, ki proces podaljša do pol štirih zjutraj. In vsake toliko moraš naslednji dan še na redno ambulantno delo. Zaradi pomanjkanja kadra se pogosto zgodi, da moraš delati na več deloviščih hkrati. To te celostno izčrpa in izmozga. Utopično je pričakovati, da bo sistem kar v nedogled slonel na posameznikih, ki delajo čez meje svojih zmogljivosti, in to samo na etični pogon.

Zapisali ste tudi, da več kot polovico časa v službi porabite za organizacijo dela. Sliši se zlovešče, vendar si kot laik ne znam najbolje predstavljati, kaj naj bi to sploh pomenilo.
V kadrovsko tako podhranjenih ustanovah, kot so naše bolnišnice, imamo tudi kronično pomanjkanje specialistov za diagnostične preiskave, recimo radiologov in podobnih. Zato se mora zdravnik res potruditi, da lahko bolniku izbojuje včasih celo najosnovnejše preiskave, ki jih nujno potrebuje. Ves čas je treba klicariti, argumentirati, včasih dejansko moledovati, da kronično preobremenjeni kolegi vsakega bolnika posebej vseeno nekako stlačijo v svoj dan. In to zahteva čas. Pacienti pa so ob tem razumljivo slabe volje. Aha, spet bom čakal, se namrščijo. In medtem ko jaz klicarim in moledujem, zunaj čakajo tudi vsi drugi bolniki.

Želela bi, da bi ljudje razumeli, da sami zdravniki na tako naravnanost sistema nimamo prav veliko vpliva. Mi smo v bistvu delavci v proizvodnji in nas nič kaj dosti ne vprašajo. Je pa res, da imamo tudi zdravniki težave z enotnostjo. Morali bi stopiti skupaj in se postaviti tako zase kot za naše bolnike. 

Ampak kaj ne bi morala za tako koordinacijo v sistemu skrbeti tajnica ali medicinska sestra?
Seveda, ampak tudi teh nam kronično primanjkuje. In tako ni nič čudnega, da je postalo osnovno stališče večine nas, ko dvignemo telefon: »Ne! (Ponazori s skorajda panično dvignjenimi rokami pred obrazom.) Ne! Ne, ne morem, že moji prekipevajo na vseh koncih!«

Sliši se pošastno stresno – sploh za nekoga, ki se je podal v medicino, da bi pomagal sočloveku.
Takšna nas je, naj še enkrat povem, med zdravniki velika večina. In tako smo prepogosto soočeni z odločitvijo, komu povzročiti škodo, da se bomo vsi skupaj vseeno nekako pretisnili skozi še en delovni teden. Komu povzročiti škodo: sebi, ustanovi ali bolniku? Za zdaj jo večina nas še vedno najraje povzroči kar sebi.

Izgorelost je nasploh čedalje večji problem v naši družbi.
Saj vem, da danes tako rekoč ni več služb, kjer ne bi bili v stalnem stresu. Pri zdravnikih pa so posledice izgorelosti lahko še toliko prej vidne. Naš poklic je dodatno obremenjen s tem, da dobivamo predse ljudi v najbolj ranljivih in čustvenih stanjih. Vsaka napaka pa je lahko potem predmet tako tožbe kot medijskih napadov, da lastne krivde sploh ne omenjam. Nič čudnega, da so številni naši zdravniki začeli odhajati v tujino. In vsak tak odhod je za našo družbo tragedija, saj smo v šolanje vsakega od njih vložili ogromno sredstev. 



Kaj lahko storimo? Kateri so glavni cilji, za katere bi se veljalo zavzemati?
Za začetek vsaj zasilna normalizacija sistema. Torej da predvsem sebi in bolnikom zagotovimo ustrezne razmere za delo. In da sploh dobimo svoj glas pri sprejemanju zakonodaje in standardov. Nedopustno je, da o naših kompetencah odločajo ljudje, ki niso zdravniki.

Kdo je po vašem mnenju najbolj kriv za tako porazno stanje?
Težko bi bilo najti enega samega krivca, se mi pa ne zdi, da so najbolj kriva vodstva zdravstvenih ustanov. Tiste prave odgovorne bi bilo najbrž smiselno iskati malo više. Vse vlade si zastavljajo visoke cilje in predvsem trosijo velike besede. Zatakne pa se seveda pri denarju. Ta godlja v našem zdravstvenem sistemu ni nastala v zadnjih dveh mesecih, v zadnjih dveh letih, pod zadnjima dvema vladama. To se je gnojilo dolgo. Nič čudnega, da je začel javnosti pokati film.

Svoji kardiologinji bi najbrž lahko rekla, da ne zmorem, a potem bi to pač padlo na ramena mojih kolegov, ki pa so že pošastno preobremenjeni. Dokler zmorem, bom to počela.  

Alojz Ihan mi je nedavno razložil, da so pri nas čakalne vrste vgrajene v sam sistem. Da so način varčevanja, in to seveda kje drugje kot pri bolniku.
Tako se res zdi. A želela bi, da bi ljudje razumeli, da sami zdravniki na tako naravnanost sistema nimamo prav veliko vpliva. Mi smo v bistvu delavci v proizvodnji in nas nič kaj dosti ne vprašajo. Je pa res, da imamo tudi zdravniki težave z enotnostjo. Morali bi stopiti skupaj in se postaviti tako zase kot za naše bolnike.

Pri vas je zgodbo dodatno zapletel še akutni miokardni infarkt, ki vas je zadel pri nenavadno mladih 34 letih. Mislite, da so k temu prispevale tudi stresne razmere za delo?
Logično bi bilo tako domnevati. Najbrž ni šlo samo za to, lahko pa tudi.

Ste zato pri vsakodnevnih obremenitvah dobili kakšne odpustke? Je vaš delovnik kaj razbremenjen?
Predvsem imam zelo razumevajoče sodelavce. Zaradi njih nisem čisto polno obremenjena, čeprav še vedno dežuram trikrat in včasih štirikrat na mesec. Svoji kardiologinji bi najbrž lahko rekla, da ne zmorem, a potem bi to pač padlo na ramena mojih kolegov, ki pa so že pošastno preobremenjeni. Dokler zmorem, bom to počela. 



Kako vam v takih razmerah uspeva vzgajati tri otroke?
Hja, kot običajen človek imam pač tudi jaz družino. Vedno sem si jo želela imeti. Glejte, saj nekako gre – vsaj zdaj, ko je najmlajša že dopolnila pet let in se mi zdi, da smo splavali iz najhujšega. Ključno je, da imam podporo tako ožje kot širše družine. Naučiti sem se morala postati res velemojstrica izkoristka vsake proste sekunde, otroci pa so se tudi zelo hitro naučili nekoliko večje samostojnosti. Kar sploh ni nujno slabo zanje.

V svojem spletnem zapisu ste se pridušali, da je velika sreča, ker vaš partner ni zdravnik, češ da je tako lahko na svoja ramena vzel kar zajeten sklop skrbi za otroke.
Ja. Moj mož sicer nikakor ni zabušant in ga kot podjetnika tudi veliko ni doma. Imava pa srečo, da je njegov delovni čas dosti bolj prilagodljiv, tako da si ga vsak mesec sproti pač prilagodi okrog mojih precej rigidnih urnikov. Ne predstavljam si, kako bi lahko otroke skupaj vzgajala dva zdravnika. Tedaj bi kot družina lahko funkcionirali, kaj pa vem, dva dni na leto.

Seveda bi bila še enkrat zdravnica! Še vedno ni lepšega kot videti zadovoljen izraz na bolnikovem obrazu na kontroli. Še vedno ni večje nagrade, kot ko otroka vprašaš, ali ga še boli, in zažari, da ga ne boli več. 

Kako se sproščate? Kako napolnite baterije tako za paciente kot za otroke in moža?
Tečem in delam jogo. Enkrat na teden v vodeni skupini, sicer pa se trudim vsak dan vstati dvajset minut prej.

Pa vam uspe?
(nasmeh) Mora mi uspeti. Sicer se mi med asanami pogosto pride kateri od mladičev obesit na nogo, ampak če je treba, gre tudi tako.

Ob vsem povedanem: če bi bili še enkrat mladinka, bi se spet odločili za ta poklic?
Heh, o tem, kako resen je položaj, priča to, da v mračnejših trenutkih zdaj včasih dejansko celo pomislim, da ne. Kar bi bilo prej popolnoma, popolnoma nepredstavljivo. Ampak po dvominutnem razmisleku si tudi danes potem vedno rečem: Ma ja! Seveda bi bila še enkrat zdravnica! Še vedno ni lepšega kot videti zadovoljen izraz na bolnikovem obrazu na kontroli. Še vedno ni večje nagrade, kot ko otroka vprašaš, ali ga še boli, in zažari, da ga ne boli več.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE