Začelo se je kot pravljica. Skupaj sta trčila po naključju, v trgovini sta oba kupila isto malenkost za otroke in to je služilo kot iztočnica za pogovor. Kar pred trgovino sta se zaklepetala in oba sta imela občutek, da se je čas ustavil. Ampak v tistem trenutku je bil ta na vajini strani. Oba samska, oba z izkušnjami neuspelih razmerij sta se našla v svoji ranjenosti. 

Ko sta bila skupaj, sta se počutila kot eno. Objem je povedal vse, telesni dotik je bil vreden več od neskončno besed. Čutila sta, da sta oba našla svojo dušo dvojčico, ki sta jo tako dolgo iskala, in nobeden od vaju si ni mislil, da je to lahko tako krhko. 

Čez nekaj časa sta izgubila pot drug do drugega.
»Grem,« je rekel.
»Kam greš, kdaj prideš?« si ga vprašala, v tebi pa je vrelo. Hrepenenje, želja po njem, kakršnega si spoznala in kakršen ni več znal biti.
»Gor, v Belgijo. Rabijo me, stroj ne dela,« je hladno odvrnil.
Ampak jaz te rabim bolj, si takrat pomislila.
Ni te slišal, odpeljal se je in za sabo pustil praznino. Praznino, ki ne bi tako bolela, če bi jo lahko zapolnila z besedami. Te so z oddaljenostjo postajale vse manj prijazne. Rane, za katere sta oba mislila, da sta jih skupaj zaprla, so se začele še bolj odpirati in nenamerno sta nanje dodatno posipala sol. 

Zakaj se mi nič ne oglasiš, nisi nič moj? je prebral v sporočilu, ki si mu ga poslala. Ni odgovoril. Čez nekaj časa si poskusila ponovno. Pogrešam te, manjkaš mi tako zelo, da čutim fizično bolečino.
Zvečer se je oglasil. Rad te imam, ampak tako ne morem več naprej. Dušiš me.
Nisi vedela, kako odreagirati. Kje je moj Robi? si se spraševala. Osamljenost je bila čedalje hujša. Prazno stanovanje, preveliko za vaju s sinom, je delovalo grozeče. Samoto si reševala po svojih najboljših močeh. Robi, ljubim te, pridi hitro domov. Pogrešam te, z vsako minuto se tega zavedam bolj. Pivo ne pomaga in zmanjkalo ga je.
Odgovor je prišel skoraj takoj in bil je popolnoma drugačen, kot si pričakovala. 

Poznam te, vem, da nisi vsega spila sama. Koga si imela na obisku, komu se predajaš, a, cipa?!? si prebrala. Bila si popolnoma šokirana. Kot da moški, s katerim si se odločila deliti svoje življenje, temne skrivnosti in najgloblje strahove, ne obstaja več. Poskušala si mu pojasniti, a njegovega prepričanja nisi mogla omajati. Do zjutraj se je nekako pomiril.
Kdaj prideš domov, moj objem te vabi. Nisi se želela prepirati, rada bi ohranila odnos, kakršnega si si naslikala. Popoldne te je presenetil s prihodom in njegov objem je bil spet varen pristan. Kot da so vse težke besede, ki sta jih izrekla, čudežno izhlapele, ko sta začutila kožo drugega. Zaspala sta v objemu, prepletena, srečna. Zbudila si se z nasmehom na ustnicah. 

»Ljubezen, kam gremo čez vikend?« si ga vprašala z upanjem v glasu. Želela si preživeti čas z njim, začutiti povezavo, ki so jo prekinjale pogoste službene poti.
»Sorry, ta vikend sem obljubil otrokom, da jih peljem v Prekmurje,« je odvrnil. V njegovem glasu si iskala vsaj trohico obžalovanja, pa si našla samo brezbrižnost.
»Pa gre ona z vami?« si vprašala in upala, da bivše žene ne bo na spregled.
»Ma ja, mogoče pride, k ma tamal rojstni dan, ampak pride sam na praznovanje,« je odgovoril in gledal v tla. Nisi mu verjela. Vedela si, da ga poskuša spraviti nazaj med svoje lovke. Prezirala si jo. Kako lahko nekdo tako prosjači za naklonjenost drugega? 

Odpeljal se je, ostala si sama. Ni bilo prvič, a praznina je tokrat še bolj pritiskala nate. Praznina stanovanja in tišina z njegove strani. Kratki, odsekani stavki. Da se ima lepo. Da so otroci veseli, ker so spet skupaj. Nje ni omenjal, a v sebi si vedela, da je tam nekje. Kot duh, ki se ovije okoli vsega in ne izpusti, si poskuša prilastiti tisto, za kar verjame, da ji pripada. 

Prišel je domov in naslednji dan spet odšel. Tisti večer ni bil enak prejšnjim. Deloval je odmaknjeno, njegova bližina te ni mogla pomiriti, roke, kot da so se dotikale plastelina. Pod površjem ni bilo tebe. Želela si se prepustiti, pa ga nisi dosegla. Sporočila so bila ponovno kratka, odsekana.
Zmatran sem. Samo spočil bi se rad, je bilo vse, kar se je prikazalo na zaslonu. Nekoliko razočarano si odložila telefon. Čez nekaj minut si ga ponovno prijela v roke in ponovno odložila. Robi, ne štekam te. Enkrat mi praviš, kako zelo me ljubiš, drugič si odmaknjen in leden in ne morem priti do tebe. Kje je tisti fant, v katerega sem se zaljubila? si mu napisala in nestrpno čakala odgovor. Zvečer si ponovno poskusila. Se lahko prosim slišiva? Pogrešam tvoj glas. Sporočilo, ki je prišlo, je bilo kratko, ni puščalo manevrskega prostora. Sori, res se moram naspat. Lahko noč. 

Vseeno si težko odštevala dneve, ko se bosta spet srečala. Prišel je. Ni te objel. Njegovi stavki so bili kratki.
»Jutri moram naprej. Še nekaj ti moram priznati. Spal sem z njo.«
Nisi mogla verjeti. Poskušala si se pogovoriti z njim, pa je vsak tvoj stavek razumel kot napad. Kot da se je vsa bližina, ki se je tako krhko vzpostavljala med vama, v trenutku razbila na drobne koščke. Koščke, ki jih nihče ne bo več sposoben sestaviti. 

Naslednje jutro je ponovno šel in v sebi nisi bila več prepričana, da te bo še našel tam, ko bo prišel nazaj. V mislih si že pakirala, iskala stanovanje, iskala pot ven iz tega. Petek je bil, popoldne se je prevešalo v večer. Sin je odšel s prijatelji, ni te preveč skrbelo zanj. Saj je že velik fant, si se poskušala prepričati. Samo ti veš, kaj se ti je takrat pletlo po mislih, a naenkrat si bila zelo sistematična. Življenje, kolikor ga je še ostalo, pomembna sporočila, vse si zbrala na nekaj koščkih papirja. Steklenica vodke, ki je čakala v hladilniku, te je klicala vedno glasneje. Natočila si si kozarec. Za prvim še drugega. V kopalnici si našla nekaj škatlic tablet. Rok uporabe jim je pretekel; pa kaj, saj je tebi tudi, si pomislila. Tablete si poplaknila še z enim kozarcem. Voda je začela teči v banjo. Topla, prijetna, vabeča. Medtem ko se je gladina višala, še zadnje sporočilo njemu.
Ne morem več.
Potopila si se v vodo. Toplota je počasi odnašala tvojo zavest, težave so se kot kondenz nabrale na ogledalu. Katera misel bi se izrisala kot zadnja?
Prišli smo. Vsi tisti, ki nam ni bilo vseeno. Takoj za nami še reševalci. Odpeljali so te. Bila si živa in to je bilo vse, kar je bilo v tistem trenutku pomembno.