Nataša Tič Ralijan

V tolažbo mi je, da se bova še srečala

Pričakala me je v Stari Ljubljani. S sestrinim belim psičkom. Njo je namreč poslala na masažo k svojemu prijatelju, kuža pa je ostal pri njej. Povabila me je na žitno kavo s sojinim mlekom. Že dolga leta je veganka, od nekdaj pa je posebna ženska, ki ji je tuje tuliti v isti rog, naj bo rog ljubezni, vedenja, življenja samega. To do nje, če gledamo nanj s tujimi očmi, ni bilo vedno prijazno. A zanjo je vsaka preizkušnja priložnost za rast, korak na poti, ki si jo najpogosteje piše sama. Nataša Tič Ralijan, igralka v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Pred najinim pogovorom sem po dokumentaciji pobrskala po prvem intervjuju, ki sem ga imela z vami. Zdelo se mi je, da je minilo gotovo mnogo manj kot deset let. No, bila sem nemalo presenečena, da jih je že skoraj 15. Pa vi, se kdaj ujamete v premišljevanju o hitrem minevanju časa?

Se. Spomnim se prvega soočenja, kako je bilo, ko sem se prebijala skozi posttravmatsko depresijo. Bilo je po tuberkulozi, ko sem se zdravila na Golniku. Poiskala sem si terapevta v begunjski bolnišnici, pri delu z mano je uporabljal več tehnik. Takrat sem imela okoli 37 let. Neki dan je pred mano narisal premico, na kateri je označil čas pred boleznijo in po njej. In takrat me je »zadelo«; češ, kaj zdaj, hočeš reči, da sem že na polovici?

Na minevanje se spomnim tudi, ko se zavem, kolikokrat sem si že rekla, da si to in to leto dokončno neham stvari preveč gnati k srcu. Ko sem dopolnila 50 let, sem si recimo obljubila, da bom od tistega dne samo še uživala. Zdaj se približujem 53. rojstnemu dnevu in vse bolj mi postaja jasno, da se bom morala kar malo »potruditi«, da bom svojo odločitev res začela živeti.

Še vedno se pogosto zgodi, da ga hočem poklicati, če česa ne vem. On je vedno vedel vse, zapomnil si je vse datume, dogodke. Če se česa nisem mogla spomniti, sem ga samo poklicala in nemudoma dobila odgovor. Zdaj tega ne morem več narediti. 

Dobro se je spoprijeti s svojo starostjo, leti, ker imaš le ta trenutek priložnost, da zares živiš. Vsako obdobje prinese svoje naloge. Trenutno sem v menopavzi. Pred njo sem si vzela čas za temeljito samoopazovanje, zdaj – kolikor utegnem. Ugotavljam, kdo sem, kakšne so moje naloge ... Poglabljam se v antropozofijo, kjer se velikokrat dotaknem ne samo minevanja, temveč tudi ponovnega rojstva. Živimo v ciklih, od katerih vsak prinese določen razvoj. Zavedanje omogoča tudi vpogled v to, kar je bilo in še bo. Moj cilj je postati boljši človek. In na tej poti je silno zanimivo, včasih seveda tudi boleče. Pomembno je, da si vseskozi resnicoljuben, kar pa ni vedno preprosto. Umetnost je nase in druge pogledati z distance, da lahko prepoznaš še kaj drugega kot ono, kar uziraš skozi svoja »očala«. Danes vem, da mi je vsaka življenjska preizkušnja prinesla novo spoznanje. Vem tudi, da jih je pred mano še veliko. To bogati mene in ves svet, našega duha v celoti. Seveda pa me včasih objame določen sentiment, če pomislim na vse trenutke, za katere vem, da jih nikoli več ne bom mogla doživeti.



Velikokrat živimo prepričani, da nam samozadostnost ustreza. Dokler se ne zbudimo in začutimo, ne samo da drugega potrebujemo, temveč da s tem ni nič narobe. Kdo so tisti »vaši« ljudje?

Veliko jih je. Morda se mi bo danes zgodilo kaj takega, da bom potrebovala enega, jutri drugega. Morda bom poklicala koga, katerega besede me bodo prizadele, a bo izrekel ravno to, kar moram slišati, in mi s tem pomagal. Vse, kar vem, je, da sem podprta. Tudi v trenutkih, ko se počutim osamljena. Dokazov o tem sem dobila že toliko, da jih ne morem zanikati. Vsak od nas se kdaj počuti povsem samega, a nihče nas ni naučil, da je treba v tej samosti zdržati, jo raziskovati. Čeprav smo žalostni, čeprav čutimo, kot da smo sami v velikem niču, je treba zdržati. Kar ni enostavno, kajti v žalosti se ne počutimo dobro, jasno. Prevečkrat se prehitro zatečemo k instantni zadovoljitvi, ne da bi si dovolili začutiti samega sebe.

Ob sebi imam ljudi, ki mi stojijo ob strani v dobrem in slabem. Zdaj se trudim jaz biti v podporo sestri, saj življenje njenega moža visi na nitki. Danes sva bili pri njem, masirala sem ga, naredili sva mu smuti, zdaj že lahko požira ... S sestro se pogovarjam, jo spodbujam. Ona je stala ob strani meni, jaz zdaj njej. Ni ji lahko, zato ji povem, da je hrabra in močna. Misliva nanj, ponoči se zbujava in prosiva stvarstvo, naj njegova duša uresniči, kar si je zadala. Ne jaz ne ona ne veva, kaj to je. Seveda si ne želiva, da bi odšel, a se obenem opominjava, da je to egoističen nazor. In da je tudi to v redu. Reči namreč, da si želiš ob sebi svojega moža. A spet, treba je spoštovati drugega; človek mora najprej sam začutiti voljo, da »ostane«.

O, pogosto sem jezna nanj! A jezo vseskozi čistim, ker od nje ni nobene koristi. In tudi – jaz nisem človek, ki bi imel pravico soditi. To je domišljavost. 

Kje ste bili, ko ste izvedeli za Gašperjevo smrt?

Režirala sem predstavo četrtih letnikov waldorfske šole. Imeli smo vajo.

Ste prejeli telefonski klic?

Da, od policije. Najprej sem se ustrašila, da je kaj narobe z mojima otrokoma ... Starejši sin je izvedel pred mano. Mlajšemu sem povedala šele, ko sem se ponj odpeljala do morja; ravno vkrcaval se je na ladjo, da bi se odpravil na končni izlet.

Takšni dogodki so res skrajni, ampak nam tudi oni kažejo, kdo v resnici smo. Ne glede na to, kako besen si zavoljo tega, kar se je zgodilo, moraš živeti naprej. Otrokom je treba stati ob strani ter se zavedati, da imajo povsem svoj način spoprijemanja z izgubo, povsem svoj način razmišljanja.



Katera je bila prva misel, ki vas je prestrelila, ko ste izvedeli, da Gašperja ni več?

(Utihne in se zamisli.) Spomnim se le, da sem izgovorila »ne«. Spomnim se, da sem gospoda trdno držala za roko.

Dobila sem podporo, da sem lahko zdržala. A ko vse pride za tabo, ko se ti telo začne prebujati iz krča, sledita jok, tresavica ... In minevajo dnevi. Sunki bolečine se ponavljajo; zdaj si jezen na enega, zdaj na drugega. Potem ugotoviš, da ti to prav nič ne pomaga. V tolažbo mi je zaupanje, da se bova še srečala.

Katerega gospoda?

Kriminalista, ki je prišel pome. V tistem trenutku so se namreč takoj vključili vsi obrambni mehanizmi. Dobila sem podporo, da sem lahko zdržala. A ko vse pride za tabo, ko se ti telo začne prebujati iz krča, sledita jok, tresavica ... In minevajo dnevi. Sunki bolečine se ponavljajo; zdaj si jezen na enega, zdaj na drugega. Potem ugotoviš, da ti to prav nič ne pomaga. Začneš brati o izgubi, se pogovarjaš s tistimi, ki razumejo ... V tolažbo mi je zaupanje, da se bova še srečala; preveč sva bila prepletena in še vedno sva povezana, da se ne bi – če ne v naslednjem življenju, pa kdaj kasneje.

Njegovo smrt sem prav tako skušala racionalizirati. Govorila sem si, da je najhujše, kar se ti lahko zgodi, to, da ti umre otrok. Takrat sem pomislila na vse starše, kako hudo so morali trpeti ob tem. Veliko parov se po smrti otroka razide. Prehudi so pritiski, da bi jih lahko ohranili skupaj, kajti ob takšni bolečini ti začne na površje uhajati še vse drugo, s čimer se je treba soočiti, a veliko ljudi si ne zna pomagati, si ne zna poiskati pomoči. Malce prej sem po telefonu govorila z Gašperjevo mamo. Vem, da ima tudi ona svojo težko zgodbo, tudi moja otroka, njegov oče, sestra ...

Ko sem zbolela za tuberkulozo, sem se morala poleg bolezni soočati z občutkom krivde, ki mi je prišepetavala, da s svojo boleznijo prinašam bolečino vsem okoli sebe. Več let je moralo miniti, da sem se pomirila, ugotovila, da nisem ničesar kriva. Tako se je pač zgodilo. Zbolela sem in odgovornost je na moji strani. Doletela me je zaradi vseh mojih »napak« v prejšnjih življenjih in samo jaz sem lahko tista, ki jih lahko popravim. Otroci pa, ki so bili v tem obdobju ob meni, so morali preživeti tisto, kar je morala biti njihova šola življenja. Slaba vest, ki sem jo čutila, je bila zatorej povsem nepotrebna. Z mojo boleznijo so tudi ljudje ob meni dobili svoje priložnosti za rast.



Otroke si morda želimo zavarovati pred vsem hudim tega sveta, a je to naše početje jalovo; nimamo te moči. Kako sprejemate trpljenje in žalost, ki jo doživljata sinova?

Obstaja meja, do katere lahko grem. Ko je bilo najhuje, sta imela podporo terapevta. Eden ga še obiskuje, drugi si tega ne želi več. Ne moreš ju v nič prisiliti. Prevelika sta, da bi kar ignoriral njihove odločitve. Ko otrok postane polnoleten, se moramo mame soočiti tudi s tem, kako ga spustiti. Ni lahko, a je prav. Potem ko sta otroka ostala brez očeta, sem na svoja pleča prevzela še več odgovornosti, postalo me je tudi strah. Trudim se, da ga razumem in zmanjšam, a skrbi vseeno pridejo. Sama s sabo sem se morala temeljito pogovoriti in si dopovedati, da ne smem biti tista oseba, ki otroku nenehno dopoveduje, kaj mora, ki nenehno bdi nad njim. Preprosto moram spoštovati njegovo pot. In če določene izkušnje potrebuje, jih mora doživeti.

Spomnim se, da me je starejši sin lani vprašal, ali menim, da se vse to ponavlja, ker so tudi mojemu očetu ubili očeta. In sem rekla, da morda se, a da bo moral raziskovati sam; jaz vseh odgovorov ne poznam.

Včasih sem v stiski, ker ne vem, kako zelo čvrsta ali kako zelo mehka bi morala biti v danih okoliščinah. A je to samo moj problem, kot tudi samoizpraševanje, kako sinovoma pomagati skozi najstništvo v tem obdobju. Tudi ko sem ju nosila v trebuhu, sem razmišljala in čutila, da sta sicer moja otroka, a povsem svoji osebi. Trenutno sta v obdobju, ko si želita več svobode. In si jo izbojujeta. Tudi za ceno tega, da se kdaj opečeta. A to je nujno. Starejši sin jih ima 19, mlajši 16. Strahovito sta na udaru, tudi zaradi posledic časa, v katerem živimo. Šole so naravnane tako, kot da bi iz vsakega učenca želele narediti strokovnjaka. Vse je podrejeno tekmovalnosti, dobičku, da niti ne omenim vsega drugega, kar jih zavaja – računalniki, droge, hitra hrana, poceni vsebine ...

Dokler ne razrešim svoje vezanosti na Gašperja, ne morem drugam. Mislim, da bo minilo še kar nekaj časa. Ne znam si predstavljati, da bi imela koga, ki bi bil primoran skupaj z mano vzeti še ta veliki “paket”. Sploh pa, sem v menopavzi in te reči me ta hip čisto nič ne zanimajo. 

Koga vse ste izgubili z Gašperjevo smrtjo?

Izgubila sem ne samo dušnega, temveč tudi življenjskega, poslovnega partnerja, očeta najinih otrok. Ne samo v mojih očeh, tudi v vsem kulturnem prostoru je bil velik gledališki ustvarjalec, ki mu nikoli ni bilo težko pomagati drugemu. Še vedno se pogosto zgodi, da ga hočem poklicati, če česa ne vem. On je vedno vedel vse, zapomnil si je vse datume, dogodke. Če se česa nisem mogla spomniti, sem ga samo poklicala in nemudoma dobila odgovor. Zdaj tega ne morem več narediti.



Je kaj, kar mu zamerite?

O, pogosto sem jezna nanj! A jezo vseskozi čistim, ker od nje ni nobene koristi. In tudi – jaz nisem človek, ki bi imel pravico soditi. To je domišljavost. Seveda se lahko z določenim ravnanjem ne strinjam, a se hkrati učim. Vedno sva se učila drug od drugega. Lahko sem le hvaležna za ves čas, ki sva ga preživela skupaj. In verjamem, da ga bo še več. Seveda pa mi je zelo hudo. Nikomur ne želim takšne izkušnje. Če bi vendarle imela priložnost vsaj za trenutek odpotovati nazaj v času, bi si želela le, da bi bila takrat z njim. Takrat, ko je umiral. Sedela bi poleg njega in ga božala. Grozno je, če moraš umreti sam, grozno. Vem pa, da bo takšnih dogodkov vedno več.

Nimam nobene potrebe po tem, da bi se zavezala celibatu. Kaj pa vem, morda se mi bo čez nekaj let »utrgalo« in bom samo še žurala. 

Katerih?

Kraj, ubijanja ... Boj med dobrim in zlom bo postal še bolj nasilen, viden. Pametno bi bilo, da se na to pripravimo, se utrdimo, streznimo. Mi je pa jasno, da so včasih potrebne žrtve v višje dobro, da lahko potem drugi naredimo več.

Resnično verjamete v to?

Verjamem. Nočem pametovati, le podeliti z vami nekaj, kar bo morda komu pomagalo. Verjamem, da bo vse nepravično, kar je storil človek, izstavilo račun. Prej ali kasneje. V zgodovini pa imajo žrtve pomembnih ljudi svoje poslanstvo. Vladajo nam namreč tudi težke, strahotne energije. Delujejo načrtno.



Obstaja trenutno v vašem življenju moški, ki ga ljubite?

Ne, ne obstaja. Po tem tudi nimam potrebe. Moj pogled na življenje se je razširil. Prevečkrat sem opazila, kako močno je ljubezen prepletena z egoizmom, potrjevanjem samega sebe skozi drugega. Dokler ne razrešim svoje vezanosti na Gašperja, ne morem drugam. Mislim, da bo minilo še kar nekaj časa. Ne znam si predstavljati, da bi imela koga, ki bi bil primoran skupaj z mano vzeti še ta veliki »paket«. Sploh pa, sem v menopavzi in te reči me ta hip čisto nič ne zanimajo. No, nimam nobene potrebe po tem, da bi se zavezala celibatu. Kaj pa vem, morda se mi bo čez nekaj let »utrgalo« in bom samo še žurala. (Smeh.) To sem morala nujno dodati, da bom lahko kdaj kasneje pokazala s prstom in rekla – ha, že takrat sem vedela, kaj bo. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE