Proste radikale je treba uničiti      

Koristnost antioksidantov naj bi bila ravno v tem, da uničujejo proste radikale, torej nestabilne molekule, ki lahko povzročijo mutacijo DNK. S presežkom prostih radikalov je povezan razvoj bolezni, kot so srčno-žilne okvare, parkinsonova bolezen in razvoj raka. A prosti radikali niso nujno zlikovci, so le stranski produkt naravnega procesa presnove, ko telo pride v stik s kisikom. Narava se pač nikoli ne zmoti, vsaka, še tako neprijetna posledica je tam z namenom. Prosti radikali pridejo prav, ko telo zboli. Imunske celice z njimi napadajo bakterije, ki se množijo v telesu, torej so njegov pomembni del obrambe. Preveč prostih radikalov je tisto, kar povzroča škodo. Ko se njihovo število nenormalno namnoži, zaradi kajenja, sončenja ali onesnaženega zraka, se začno poznati neugodne posledice. Pomembno je pravilno razmerje med škodo, ki jo povzročajo prosti radikali, in antioksidanti, ki to škodo popravljajo. Ne en ne drug ekstrem ne bo prinesel želenih rezultatov, ključno je ravnotežje.       



Vsi antioksidanti so enaki      

Vsaka celica, ki celico ščiti pred oksidativnim stresom, je s tehničnega vidika antioksidant. To vključuje poznana hranila, kot so vitamini, in manj poznane snovi, na primer flavonoide in polifenole. Doslej so odkrili kar 8000 snovi, ki imajo lahko antioksidativni učinek, to pa ne pomeni, da je pri vseh enak. Telo za ustrezno delovanje zahteva vse vitamine, zato ni dovolj, da jemljemo le vitamin C, in prav nič drugače ni pri antioksidantih. Tudi prosti radikali niso vsi enaki, zato ena snov ne bo delovala na vse. Nekateri antioksidanti delujejo le na določen del v celici, spet drugi učinkujejo samo v ustreznih razmerah, po možnosti v kombinaciji z drugimi snovmi. Če si predstavljamo, da so antioksidanti pravzaprav vojska, lahko razumemo, da vojsko sestavlja več različnih skupin borcev, poveljnikov in napadalcev. Za zmago nikakor ni dovolj le eden.       

V britanski raziskavi iz leta 2006 so dokazali, da je tekačem, ki so dnevno jemali veliko umetnega vitamina C, celo oslabela mišična moč. To dokazuje, da več ni nujno boljše. 

Antioksidante najdemo le v sadju in zelenjavi      

V celotnem kraljestvu rastlin najdemo snovi, ki delujejo antioksidativno. Stročnice, semena, oreški in žita so polni antioksidantov, ki jih ščitijo pred predatorji, onesnaženjem in sončnimi žarki. Ključno je, da uživamo čim manj predelane, tako ohranijo koristne snovi. Najti jih je mogoče celo v živilih živalskega izvora, seveda če žival raste v naravnem okolju.       

Živila, ki jim umetno dodajo antioksidante, so bolj zdrava      

Če na označbi živila piše, da vsebuje določene koristne snovi, še ne pomeni, da ima dejansko visoko hranilno vrednost. Pomembna je količina, ščepec soli v juhi lahko sicer izboljša njen okus, a nikakor ne izpolni potreb organizma po vseh mineralih. Če je živilo močno predelano ali vsebuje vrsto nezdravih maščob in sladkorjev, je njegov učinek na telo škodljiv ne glede na to, da vsebuje malo tega ali drugega vitamina. Ni vse zlato, kar se sveti, posebno na etiketah, ki se že na daleč bleščijo.      



Veliko gibanja zahteva dodatno antioksidativno pomoč      

Znano je, da gibanje, čeprav je za telo nujno in izjemno koristno, viša raven oksidativnega stresa, s tem pa veča količino prostih radikalov. Presnova pač ne počiva, večja je njena aktivnost, več je stranskih produktov, ki jih ustvarja. To vseeno ne pomeni, da vsaka telovadba zahteva umeten odmerek antioksidantov, ki v telesu takoj zadušijo naravni presnovni proces; s tem ga namreč zmotimo in poleg tega onemogočimo pozitivne učinke, ki jih prinaša telovadba. Hipoteze še niso popolnoma potrjene, a znanstveniki domnevajo, da oksidativni stres, ki je posledica gibanja, vpliva na razmerje inzulina v krvi in izgubo telesne teže, kar niža stopnjo ogroženosti za diabetes. V nemški raziskavi iz leta 2009 so ugotovili, da telesa tistih, ki so po vadbi redno jemali dodatke vitaminov C in E, niso razvila večje odzivnosti na inzulin, ki organizmu koristi. V britanski raziskavi iz leta 2006 so dokazali, da je tekačem, ki so dnevno jemali veliko umetnega vitamina C, celo oslabela mišična moč. To dokazuje, da več ni nujno boljše.