Jana je na moje vprašanje "Kaj počne prvorojena vnukinja Nana, ki ji je Ježek pisal pesmi?" odgovorila, da ste dramaturginja, in dodala: "Veliko je bila pri nas, ker je odraščala brez mame. Imava se zelo radi in se pogosto vidiva." Katere misli vas prešinejo, ko se spomnite nanjo danes?

Velikokrat se spomnim nanjo. Najbolj pogosto se v mojih mislih izriše slika naju, na kateri se smejiva. Velikokrat sva se krohotali nesmiselnim stvarem, ki so bile razumljive samo nama. Če bi bil takrat kdo zraven, bi verjetno mislil, da sva malo čez les.

Babica mi je brala vse mogoče. Najbolj mi je bilo všeč, kadar si je sama izmišljevala pravljico sproti. 

Kot sem omenila že v članku, je Jana izrazila tudi veliko grenkobe ob tem, da je bila sama kot ustvarjalka pogosto v senci svojega soproga. Jasno, Ježek je bil in ostaja velik. A vseeno: Kako ste preživljali čas z njo, ko ste bili še majhna punčka? Vem, da vam je brala pravljice. Ježkove ali tudi svoje?

Babica mi je brala vse mogoče. Od dedkovih pesmi, svojih pravljic, Grimmove pravljice, vse knjigice, ki sem jih imela – in imela sem jih veliko. Najbolj mi je bilo všeč, kadar si je sama izmišljevala pravljico sproti. Včasih ob slikah kake knjige ali pa kar tako. Najraje sem imela tiste dni, ko sva šli na kak izlet; dokler je bil dedek še živ, smo šli vsi trije naokoli z oranžnim fičkom. Vedno sva kaj nabirali; kostanj, rožice, gobe ...



Zaupajte mi, kaj trenutno ustvarjate. Ježkove pesmi skozi vašo interpretacijo dobivajo vedno nove in nove razsežnosti (izdali ste že tretjo ploščo z uglasbenimi pesmimi dedka, Nanine pesmi) in prav milo je opazovati preplet generacij. Kdo ste, Nana, danes in v kolikšni meri ostajate vnukinja svojega dedka in babice?

Dedku (in tudi babici, saj sem dedka veliko doživljala tudi prek nje) sem posvetila celo svojo glasbeno pot. Oktobra lani so pri Založbi Sanje in Zavodu Morpheus izšle Nanine pesmi, ki sem jih kot otrok spoznavala prek babice. Pred kratkim smo imeli kar nekaj koncertov in želim si, da bi lahko te, ki smo jih uglasbili, predstavili še drugod po Sloveniji. Želim si tudi, da bi Nanine pesmi svojim otrokom čim več brali starši, dedki in babice, tete in strici. Ena najlepših vezi, ki jih lahko imamo s svojimi bližnjimi, je prav ta, ki se vzpostavi preko branja. To počnem trenutno tudi jaz. Veliko berem svojemu sinčku, hkrati pa kot vedno pripravljam gledališko-glasbene predstave. Pravkar eno ob 100. obletnici Medicinske fakultete in opero Ženitev, to drugo skupaj s SKGG, oboje v Cankarjevem domu. 


Preberite še intervju z Nanino babico Jano Milčinski, ki ga je reviji Ona namenila dve leti pred svojo smrtjo. Najdete ga tukaj.