Dramatični, presenetljivi zapleti, ki smo jih bralci njegovih romanov o detektivu Harryju Holu, prodanih v več kot 36 milijonih izvodov, sicer vajeni, so spremljali tudi začetek pogovora. Po lapsusih okoli dogovorjene ure in tehničnih zapletih na telefonski povezavi sem ga namesto zjutraj na njegovo željo poklicala iz Ljubljane v Oslo točno ob 16. uri. Pisateljeva služba za odnose z javnostjo je želela večino vprašanj vnaprej in je pogovor omejila na pol ure. Nisem ga smela spraševati o hčerki, nekdanji ženi in hollywoodskem filmu, posnetem po njegovi knjigi Snežak, ki bo svetovno premiero doživel v teh dneh.

Lepo pozdravljeni, kako ste? 

(Več sekund tišine. Nato umirjeno odgovori z glasom, ki izraža tako naklonjenost kot oddaljenost – pa ne le zaradi dejstva, da je bil med intervjujem na svojem domu na Norveškem.) Dobro, hvala.

Preprosto vedel sem, da znam pisati, in nihče me ni mogel prepričati o nasprotnem. Pri vseh drugih stvareh, ki jih počnem, bi se ob stalnem kritiziranju ljudi začel na določeni točki strinjati z njimi: »Ja, zanič sem!« Pri pisanju bi mi lahko vsi po vrsti govorili, da tega ne obvladam, pa bi vsakomur odvrnil: »Motiš se! Če ne prej, bodo ljudje to razumeli čez sto let.« 

Prav zdaj berem vašo najnovejšo kriminalko Žeja – že enajsto po vrsti, v kateri nastopa glavni junak Harry Hole. Znova mojstrsko prepletate misterioznost, romantično opisovanje pokrajine, brutalnost in humor. Večkrat ste že dejali, da prihajate iz družine odličnih pripovedovalcev zgodb – mama je bila knjižničarka, oče pa strasten bralec – pa vendar, zakaj ste prav vi tako dobri in hkrati produktivni? 

(Po glasu sodeč tehta med smehom in resnostjo.) Hmm, začeli ste z najtežjim vprašanjem! Nimam pojma, kaj bi vam odgovoril. Vem pa, da mi, kar zadeva pripovedovanje zgodb, ne primanjkuje samozavesti. V življenju kot človek počneš veliko stvari in se pri odločanju o tem, ali si pri nečem dober ali ne, zanašaš na odziv ljudi okoli sebe. Pisati sem začel zase, brez načrtov, da bi moje zapise kdo objavil, natisnil. Sprva so nastajali kratki romani, besedila pesmi – najprej za prijateljev bend, nato za svojega (v domovini Nesbø ni le priznan pisec, temveč tudi priljubljen glasbenik, pevec norveške rock skupine Di Derre, op. a.). Preprosto vedel sem, da znam pisati, in nihče me ni mogel prepričati o nasprotnem. Pri vseh drugih stvareh, ki jih počnem, bi se ob stalnem kritiziranju ljudi začel na določeni točki strinjati z njimi: »Ja, zanič sem!« Pri pisanju bi mi lahko vsi po vrsti govorili, da tega ne obvladam, pa bi vsakomur odvrnil: »Motiš se! Če ne prej, bodo ljudje to razumeli čez sto let.« Vprašali ste, zakaj sem dober. Ne vem. 

Med obračanjem strani vaših zajetnih romanov se bralcem dogaja, da kar preklinjamo zaradi napetosti, ki vam jo uspe ustvariti. Prvi kriminalni roman, ki je izšel leta 1997 in s katerim ste pri 37 letih zasloveli kot pisatelj, ste začeli pisati med poletom iz Osla do Sydneyja. Kateri motiv vas je vodil? 

V glavi še nisem imel zgodbe. Z dekletom, ki je delalo v eni od založb, sem bil dogovorjen, da bom poskušal nekaj napisati, morda knjigo o našem bendu. To je bil v resnici le povod za to, da sem se lotil nečesa drugega, kar se mi je zdelo bolj preprosto. Za pisanje sem namreč imel na voljo le pet tednov in kriminalka se mi je v tem pogledu zdela najboljši žanr. Na polet iz Osla do Sydneyja sem tako s seboj vzel prenosni računalnik in začel tipkati nekaj, iz česar je potem nastal roman Netopir (zgodba se dogaja prav v Avstraliji, kjer je pisal roman, op. a.). 

V karieri ste bili marsikaj: profesionalni igralec nogometa, borzni posrednik, rokerska zvezda, vojak, novinar. Menite, da so bili vsi ti poklici nujni, temelj za to, da ste postali tako uspešen pisatelj? 

O tem nisem prepričan. Naj vas najprej popravim – nisem bil profesionalni igralec nogometa, sem pa o tem res sanjal. Kar so mi prinesli vsi poklici, je življenje z več potmi, po katerih sem hodil. Poznal sem normalno življenje, ko greš vsak dan v pisarno in delaš od devetih do petih; igral sem nogomet s prijatelji; bil sem v glasbeni skupini in izkusil t. i. divji življenjski stil. 

Rokenrol. 

Natančno tako. Bil sem v zakulisju precej drugačnih področij življenja, kar ti zelo pomaga pri razumevanju in poznavanju ljudi iz različnih družbenih razredov in interesov. Ugotoviš, da se določene skupine posameznikov vedejo podobno, in razumeš, kaj natančno jih pripravi do tega, da začno (besedo, ki sledi, posebej poudari) razmišljati. Obstajajo določena pravila, ki veljajo za večino družbenih okolij. Veste, ko pišem o Vojski odrešitve (angl. Salvation Army, vojaško organizirano krščansko združenje, op. a.), se ta ne razlikuje prav zelo od strukture policije, ki spet ni prav dosti drugačna od igranja v bendu ali nogometni ekipi. Povsod so določene hierarhije in družbeni kodeksi, ki jih moraš poznati.

Na splošno so nam všeč ljudje z določenimi slabostmi – šele te jih v naših očeh naredijo zares junake. Ljudje ne verjamemo več v popolne junake. Popoln junak je dolgočasen. 

Ali pogrešate katerega od poklicev, ki ste ga opravljali nekoč? 

(Kratek razmislek.) Z mojim bendom še vedno igramo. V tem poletju smo imeli petnajst koncertov. Zdaj načrtujem enomesečni oddih, med katerim se bom posvečal predvsem plezanju, po vrnitvi pa bomo imeli turnejo z akustičnimi nastopi. Trajala bo en teden in nastopali bomo vsak dan. Verjetno bi bil ta poklic tisti, ki bi ga med vsemi najbolj pogrešal. Tudi nogomet bi bil prava izbira, vendar se mu žal ne morem več posvečati, saj sem si pri devetnajstih letih na obeh kolenih pretrgal ligamente. To je bil zame »game over«, konec igre. 

Pa ko sva že pri koncih, menite, da bo veliko bralk in bralcev aktualne knjige Žeja, ki vključuje zmenke s pomočjo tinderja ter posledične krvave umore, to spletno aplikacijo nehalo uporabljati? 

(Smeh.) Ne, ne. 

Ali bodo – prav nasprotno – tinder uporabljali še bolj navdušeno? 

Bralci ga zagotovo ne bodo nehali uporabljati. Morda bo kdo na podlagi knjige dobil kakšne nore ideje, po drugi strani pa bodo uporabniki tinderja mogoče le bolj previdni, kar je tudi prav. V resnici je bilo v zvezi s to aplikacijo v resničnem življenju že kar nekaj neljubih pripetljajev, tako da so ljudje večinoma že kar dobro ozaveščeni. 

Med raziskovanjem za knjigo vi sami niste bili na tinderju, je bila pa vaša prijateljica, ki vam je pokazala, kako deluje. Številni sočni dialogi, ki jih beremo v vaših delih, so resnični, saj jih slišite med naključnimi gosti, ko pišete v kavarni v Oslu. Ali se ne bojite, da bi nekega dne kdo stopil do vas in vas obtožil, da ste uporabili njegove besede in mu morate za to plačati – sploh zdaj, ko ste tako uspešni? 

V resnici se tega ne bojim. V preteklosti so se že dogajali incidenti, ko me je oseba obtožila, da sem uporabil podatke iz njene zasebnosti, vendar to ni bilo res. Moje knjige so ne glede na vse fikcija.

Harry ni moj alter ego, a zagotovo moram kopati po sebi, da ga lahko obdržim pri življenju tako dolgo, ko iščem najgloblje motive in konflikte, ki ga ženejo. 

Pa vendar se zdi prav čudežno, kako živ, resničen je lik detektiva Harryja Hola. Bralci ga obožujemo kljub njegovim napakam ali prav zato. On ni le genij, ampak tudi alkoholik, bolnik. Bi lahko rekli, da je eden od temeljnih razlogov njegove priljubljenosti tudi v tem, da imamo ali smo imeli mnogi v družinah odvisnike od alkohola in si zanje prav tako srčno želimo, da bi bili raje kot zgube – junaki? 

To bi lahko držalo. Na splošno so nam všeč ljudje z določenimi slabostmi – šele te jih v naših očeh naredijo zares junake. Kadar vidimo, da so nam ljubi ljudje šibki ali nas razočarajo – to še posebno velja za starše oziroma osebe, ki so v življenju glavni vzorniki – nas to prizadene. Boli te, ko vidiš pasti nekoga, ki ga občuduješ. Globoko v sebi veš oziroma upaš, da je še vedno tisti herojski tip človeka. Ni nujno, da oseba podleže prav alkoholu, obstajajo še druge slabosti in odkloni. Ljudje ne verjamemo več v popolne junake. (Poudari.) Popoln junak je dolgočasen. Poglejte Supermana, predstavljate si ga brez kriptonita! Povsem nezanimiv superjunak. No, Superman je v resnici dolgočasen tudi s kriptonitom. Mogoče od tod izvira večja priljubljenost Batmana, ki je problematična duša. Njegov najhujši sovražnik je notranji konflikt, zato smo ves čas priča moralnemu boju v njem. Na takšnih temeljih se rodijo najbolj zanimive zgodbe, ko te ne zanima, ali bo junak preživel, temveč rešitev njegove večne duše. Za to, da si fasciniran nad bojem med dobrim in zlim, ti ni treba biti veren. Občutek imaš, kot da si lahko z moralno upravičeno odločitvijo kupiš mir. 

Upam, da moje naslednje vprašanje ne bo preveč osebno: ali je tudi kdo v vaši družini imel ali še ima težave z alkoholom? 

Ne vem natančno. Nekaj primerov v širši družini je zagotovo bilo. 

Kako drugačen ali podoben vam je vaš lik Harry Hole? 

Na začetku, ko začneš pisati o liku, kot je on, se ti ne sanja, da pravzaprav na določeni točki pišeš o sebi. Pravijo, da to počne vsak pisatelj, in očitno drži – pa če hočeš ali ne. Nekako avtor postane igralec različnih vlog, da se lahko v like zares vživi. Verjetno je zato del pisca tako v vseh glavnih kot stranskih likih. Harry ni moj alter ego, a zagotovo moram kopati po sebi, da ga lahko obdržim pri življenju tako dolgo, ko iščem najgloblje motive in konflikte, ki ga ženejo. 

Se zdi Harry tako živ zato, ker ga najdete v sebi? 

Mogoče res. (Hudomušno.) O Harryju je lahko pisati, saj mi ni treba odpotovati prav daleč. (Smeh.) 

Pri Leopardu in smrtonosni mučilni napravi v obliki jabolka sem se spomnil babičinih domačih jabolk, ki sva si jih z bratom v igri tlačila v usta, ter občutka groze, ko ne veš, ali boš sadež lahko spravil nazaj ven. 

Ta svoj iskrivi humor, hkrati zajet v dialoge, znate v knjigi spretno vpeljati prav v najbolj srhljivih, strašljivih trenutkih. Zaupajte nam, kaj je tisto, kar običajno sproži vašo domišljijo, da podivja, in se nato kar vržete v pisanje? 

Pri pisanju nimam nikakršne metode. Mojo domišljijo lahko sproži kar koli. Lahko je le del pogovora, ki ga po naključju slišim, kaj, kar preberem, ali glasba, ki jo poslušam. Denimo roman Snežak (ta je po zadnjih podatkih med vsemi knjigami o Harryju Holu najbolje prodajana, sledijo ji Taščica, Leopard, Netopir in Pentagram, op. a.) sem začel pisati iz te besede kot naslova, ki sem ga izbral, ker mi je bil všeč. Takrat še nisem vedel, o čem bom pisal. Idejo za roman Pentagram sem dobil v zvezi s sceno z vodno posteljo; vanjo moški spravi svoje najdražje nekdanje dekle. To je seveda popolnoma nora ideja, ki hkrati simbolizira nesrečno in sprevrženo ljubezen. Pri Leopardu in smrtonosni mučilni napravi v obliki jabolka sem se spomnil babičinih domačih jabolk, ki sva si jih z bratom v igri tlačila v usta, ter občutka groze, ko ne veš, ali boš sadež lahko spravil nazaj ven. Navdih za Žejo sem dobil v naši lokalni kavarni, ko sem poslušal, kako potekajo zmenki med ljudmi, ki se za prvo srečanje dogovorijo na spletu. Takšni pogovori so pogosto absurdni, po drugi strani pa lepi, saj kažejo veliko poguma, glede na to, da so se ljudje pripravljeni dobiti z nekom tako, da hkrati tvegajo zavrnitev. 

Vi tega še niste poskusili? 

Ne, niti spletnega zmenkarjenja niti tinderja. Pa to ne pomeni, da imam kaj proti temu, morda bi bilo celo zanimivo, kdo ve. 

Vemo, da najraje pišete v svoji najljubši kavarni v Oslu. Pa vas ne moti vrvež v njej? Vaše kriminalke so zelo analitične, zapletene. 

Drži, da večinoma najlaže ustvarjam in tipkam sredi naše kavarne, medtem ko moje analitično delo pravzaprav poteka takrat, kadar ne pišem. Zjutraj ko se zbudim in še kakšne pol ure ležim v postelji ali sredi noči, ko se prebudim in začnem razmišljati, o čem bom pisal naslednjega dne. Večino intelektualnega dela opravim v postelji. 

To se pa zanimivo sliši. Kaj sredi ustvarjalnega procesa najraje jeste in pijete? 

(Bliskovit odgovor z malo tišjim glasom.) Samo kavo, veliko kave.

Tako za plezanje kot pisanje velja, da to počnem, ko nimam kaj drugega početi. Lotim se ju, potem ko imam urejene druge stvari. 

Kako dolgo ponavadi pišete – brez odmorov? Dve uri, več? 

Tudi tukaj nimam pravil. Tako za plezanje kot pisanje velja, da to počnem, ko nimam kaj drugega početi. Lotim se ju, potem ko imam urejene druge stvari. Danes sem denimo pisal štiri ure.  

Kaj pa? 

Pripravljam nov roman o Harryju Holu. 

Res? Krasno. Nam lahko poveste kaj več? 

Ne, tega pa ne morem. (Hehet.) Se opravičujem. 

Precej gostujete po vsem svetu. Spomladi 2018 menda prihajate na obisk v Slovenijo, kjer imate prav tako veliko oboževalcev. 

Res je, v Ljubljani sem sicer že bil pred nekaj leti. Bilo je poleti, če se ne motim.

Pri srcu so mi vsa mesta, ki ti omogočajo dokaj hiter pobeg v naravo. Prav zato mi ni bil nikoli všeč London. Zdi se mi klavstrofobičen, saj potrebuješ 45 minut ali celo eno uro, da prideš iz urbanega naselja. 

Kakšen vtis ste dobili? 

Spominjam se, da mi je bilo še posebno všeč to, da sem z letališča do središča mesta potreboval le deset ali petnajst minut. Popolno. Mesto je zelo prikupno, slikovito z veliko hribi in gorami, ki vabijo k plezanju. 

Znano je, da obožujete Oslo. Radi živite v mestu? 

Zares imam rad Oslo, kjer si v desetih do dvajsetih minutah s kolesom ali avtom sredi gozda ali na plaži. Pri srcu so mi vsa mesta, ki ti omogočajo dokaj hiter pobeg v naravo. Prav zato mi ni bil nikoli všeč London. Zdi se mi klavstrofobičen, saj potrebuješ 45 minut ali celo eno uro, da prideš iz urbanega naselja. 

Se bo morda vaša naslednja knjiga dogajala tudi v Sloveniji? 

Ne. (Smeh.) Mogoče pa si premislim. (Zvok korakov, ki odmevajo, ter škripajoča vrata že naznanjajo, da nekam odhaja in se mu mudi.) 

Kot kaže ura, naju že preganja čas, najlepša hvala za pogovor! 

(Prijazno.) Tudi vam hvala, prijetno se je bilo pogovarjati z vami. Se mogoče vidimo, ko pridem v Slovenijo.