Dalibor Matijević

Najbolj revnih ne slišimo in ne vidimo

Medtem ko kolegi gradijo kriptovalutne gradove v oblakih, je mladi poslovnež Dalibor Matijević zakoračil po izrazito drugačni poti. V kratkem času je postavil temelje za verigo trgovin Robin Food, v katerih so po občutno znižanih cenah na voljo živila pred iztekom roka uporabnosti.

Smo navadna trgovina z nenavadnim poslovnim modelom,« se rad nasmehne Dalibor. In ko se sprehodiš po trgovini zraven Kina Šiška, hitro uvidiš, da ima prav. Povsem uporabne paštete namesto štirideset stanejo dvajset centov, prepečenec recimo namesto evra in pol devetdeset centov. Samo na zalogo jih ne smeš kupovati, pa odideš iz trgovine občutno lažji kot iz vsake druge, razen morda najbolj radikalnih diskontnikov.
Blagodejna razlika med cenami je v resnici tako velika, da se marsikateri socialno neogroženi kupec sprašuje, ali sploh sme vstopiti. »Ravno včeraj me je klicala gospa,« se nasmeje naš sogovornik, »ki jo je zanimalo, ali za nakup pri nas potrebuje potrdilo, da je revna, ali kaj podobnega. Takoj sem jo lahko pomiril, kje pa. Vsakdo lahko pride k nam – še več, prav vsakega smo veseli! Še toliko bolj, če s sabo pripelje tudi svoje otroke.«

Samo v Evropi smo leta 2016 zavrgli sto milijonov tonov hrane. Kot da to ne bi bilo dovolj, bo številka po napovedih do leta 2020 skočila na sto dvajset milijonov. Kaj bo šele leta 2050, ko bomo imeli devet milijard ljudi? 

Kako to, da se kot mlad poslovnež prav zdaj ubadate z mojstri, ki opravljajo zaključna dela na vaši drugi trgovini za socialno ogrožene, namesto da veseljaško razpečujete bitcoine?
Kaj pa vem, skrb za sočloveka je od nekdaj zakoreninjena v meni. Že od otroštva. Najbrž tudi zato, ker sem na lastni koži izkusil pomanjkanje. Moja starša sta pred vojno pobegnila iz Bosne, živeli smo na minimalcu in v trideset kvadratnih metrov velikem stanovanju. Mama in oče še vedno živita v njem, le da je zdaj zanju vsaj malo večje. V naši družini smo imeli tako ljubezen kot toplino – imeli smo pravzaprav vse, kar človeško bitje potrebuje.


Razen finančnih sredstev?
Razen njih. No, v tistih letih sem se naučil zelo paziti na izbor živil. Že kot otrok sem se načrtno odrekel sladkorju in se ves čas trudil posredovati v stilu: »Mami, ne kupuj tega, teh piškotov res ne potrebujemo! Kupi raje moko – saj vemo, kakšno je stanje na bankomatu!« Obenem se je v meni razvila močna ljubezen do narave. Stanovanje imamo ob vodi v Savinjski dolini in kot otrok sem bil veliko v naravi, po okoliških gozdovih.

Kamor koli, samo da ste ubežali tridesetim kvadratom?
Drži. A ker sem izkusil vse tiste materialne tegobe, se je v meni razvil močan občutek za skupnost. Veriga trgovin Robin Food je prva postaja na poti uresničenja mojih sanj, da bi za sočloveka nekaj obrnil na bolje.

Glejte, od dvajset do trideset odstotkov Slovencev živi pod uradnim pragom revščine. In vsaj deset odstotkov od njih je takih, ki resnično nimajo za kruh. To so ljudje, ki jih praviloma sploh ne slišimo, saj seveda nimajo interneta, da bi se lahko njihov glas kdaj razlegel po facebooku. To so ljudje, ki pogosto nimajo dobesedno nič! 

No, ne čisto prva, že leta 2012 ste osvojili Petrolov start up izziv v Ljubljani, in sicer z domiselnim projektom Zaokroži za dobrodelnost. Ideja se zdi še danes odlična. Kupce naučimo pri blagajni zaokrožiti končno vsoto nakupa za nekaj centov navzgor, razlika pa gre za dobrodelne namene po njihovi izbiri. Namesto 55 plačaš za čokoladico 60 centov ali pa znesek 9,87 evra zaokrožiš na lepih nebolečih 10 … In nekdo zato ni lačen ali ga morda ne zebe.
Res je. Centi lahko komu tudi rešijo življenje. Ali pa mu omogočijo človeku dostojnega. Že če bi vsak četrti Slovenec doniral en sam cent na mesec, bi se v blagajni vsakih trideset dni znašlo 50.000 evrov. A je bilo takrat, leta 2012, očitno še malo prezgodaj, da bi se lahko ti principi dovolj neboleče integrirali v poslovno okolje.

Zakaj tako pravite?
Zaradi tehnologije. Po opremi je naše gospodarstvo v pavšalu vsaj kakih pet let za naprednimi državami, naših spletnih modulov za maksimalno enostavnost procesa ni bilo mogoče vključiti v softverske sisteme naših podjetij. Je bila pa to zame vsekakor pomembna prelomnica.

Ampak sama ideja zaokroževanja je krasna!
Seveda. V nekaj mesecih jo bomo vpeljali tudi v trgovine Robin Food.


Videti je, da vas uvodni poraz ni odvrnil od poslanstva. Mnoge najbrž bi.
Veste, kako je bilo … Po razočaranju sem se preprosto vrgel v čisti business-to-business sektor, kjer ni prostora za čustva, kaj šele za dobrodelnost. Gledati moraš čisto samo na to, kako za nekoga drugega ustvariš denar in s tem tudi čim več zase. 

V tem se nekako niste našli?
No, saj ni tak problem, saj to še vedno počnem. A ugotovil sem, da zraven preprosto moram peljati še dobrodelno pot. Spomladi 2016 sem pred prazno tablo razmišljal, kako bi lahko vseeno kaj naredil za druge. In ko sem na tablo spontano napisal Robin Food, se je vse sestavilo. Obšla me je gotovost, da moram odpreti trgovino. Pravkar stuhtano ime pa je bil preboj glede tega, kako vse skupaj zapakirati v hitro razumljivo zgodbo.

Uh, ko bi ljudje vedeli, kako ohlapno so ti roki praviloma določeni. Absurd je morda najbolje ponazorjen pri izdelkih, kot je himalajska sol. Ste se kdaj vprašali: tisočletna sol, pa ima rok trajanja tri leta?  

Od tistega zapisa na tabli do odprtja prve trgovine ste potrebovali le pol leta. Danes obratujejo že dve in ločeni bistro.
Tako. Vsi so me sicer svarili in skušali odvrniti od projekta, češ, pusti trgovine, to je pekel, ne muči se vendar s tem. A nikakor nisem hotel, da bi vsa ta moja domnevna dobrodelnost obtičala le na ravni govorjenja. Malo smo se morali potruditi in projekt je zadihal s polnimi pljuči. Do konca letošnjega leta načrtujemo deset delujočih trgovin po vsej državi. Zanimanje vsekakor obstaja. Klicati so nas začeli iz vse Slovenije – praviloma razna družinska podjetja, ki jih je povozila konkurenca in so zaprla svoje trgovine. A te družine imajo še vedno poslovne prostore, znanje in tudi željo, da bi delale. Približno štiri taka podjetja so v tem trenutku v procesu posvajanja našega poslovnega modela.

Zakaj Robin Food? Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim.
In s svojo druščino srednjeveških superjunakov živel v gozdu ter skrbel za sočloveka. Na podlagi njegove druščine smo tudi mi zasnovali naše superjunake: Marjanco, Tomaža, Janeza in Robina. Za mlade bodo lahko najboljši možni zgledi za razvoj v aktivne in sočutne državljane. Posebno naši najmlajši še kako potrebujejo vodstvo in vzgojo, da bodo morda oni nekoč resnično spremenili sistem, če že nam tako ne uspeva.


Do konca leta torej deset trgovin. Kaj pa naprej?
Naša vizija je ustvariti povsem svoj ekosistem – najprej doma, potem tudi zunaj meja naše države. Moje največje sanje so oblikovanje mreže najmodernejših kmetij, ki bi bile popolnoma okoljsko vzdržne. A nima smisla, da preveč razpredam o tem. Prej nas čakajo zelo konkretni kratkoročni izzivi. V prihodnjih dveh mesecih najprej finalizacija ponudbe v delujočih trgovinah, spomladi pa zagon Food Banke, prve banke za hrano na naših tleh.

Banke za hrano?
Za tiste, ki si hrane sploh ne morejo privoščiti – celo po naših cenah ne.

Hm, dobra znanka mi je zadnjič s precejšnjo gotovostjo zatrjevala, da v Sloveniji danes skoraj nihče ni lačen. Kaj pravite vi?
Glejte, od dvajset do trideset odstotkov Slovencev živi pod uradnim pragom revščine. In vsaj deset odstotkov od njih je takih, ki resnično nimajo za kruh. (Pri ubesedenju tega žalostnega dejstva je Dalibor uporabil edino krepko kletvico, ki je v dveh urah pogovora zapustila njegova usta.) To so ljudje, ki jih praviloma sploh ne slišimo, saj seveda nimajo interneta, da bi se lahko njihov glas kdaj razlegel po facebooku. To so ljudje, ki pogosto nimajo dobesedno nič! No, prav njim je namenjen naš nedavno zagnani projekt e-kombija. Torej dostavno vozilo na električni pogon, s katerim bomo lahko prav tem najbolj ogroženim družinam na tedenski ravni dostavili vsaj najosnovnejša živila.

Dovolj jamranja! Naredimo vendar, kar je treba, da se našim otrokom ne bo treba seliti na Mars! 

Bravo!
Glede lakote pa bi izpostavil še eno reč.

Katero?
Lakota tudi po uradni definiciji ne pomeni samo pomanjkanja kalorij, temveč tudi pomanjkanje mikrohranil.

Drži. Večina ljudi, ki po svetu umre od podhranjenosti, v resnici umre zaradi pomanjkanja mikrohranil.
Kot otrok sem lahko na lastni koži izkusil, kaj pomenijo »prazne« in kaj »polne« kalorije. Še toliko bolj, ko sem postal v najstniških letih poklicni košarkar.


Res? Tega nisem zasledil v vašem življenjepisu …
Oh, osem let sem bil profesionalni košarkar! Kot šestnajstletni mulec sem že zaigral v prvi ligi, in sicer v moštvu Elektre Esotech. Pri štiriindvajsetih me je poškodba prisilno upokojila. Sem se pa v tem obdobju dobro naučil, kako škodljiva in na dolgi rok tudi draga živila so čipsi in čokolade. To je eno samo razvajanje in škodenje telesu. Premnogi taka živila uporabljajo za blaženje depresije, a kaj ko si jo tako na dolgi rok samo krepiš.

Hm, ampak v vaši trgovini je na policah trenutno prav slanih in sladkih prigrizkov ogromno. Morda bi lahko celo rekli, da prevladujejo.
Žal res. Ampak ne pozabiva, da smo šele v začetni fazi. Presežkov teh živil je trenutno največ, tudi zaradi nedavnih božičnih prenajedanj. Za zdaj smo primorani vzeti predvsem tisto, kar je na voljo. No, v resnici bi lahko imeli sladkih in slanih stvari na policah še precej več, pa smo dodatne ponudbe zavrnili. Zelo kmalu prideta hladilna skrinja za mlečne in mesne izdelke ter oddelek za zelenjavo.

Pomembno se je zavedati, da smo Zemljo že izčrpali. Poglejmo samo, s kakšno ihto korporacije kupujejo vodo, kot da je že danes novo zlato. Ni druge, kot da potrošnik spozna svojo moč in svojo odgovornost – tako hude probleme lahko v resnici rešimo samo na tej ravni. 

Med drugim zelo poceni prodajate vloženo rdeče zelje s pretečenim rokom uporabe. Seveda z napisom na to jasno in glasno opozorite.
Pri rokih tipa »uporabno najmanj do« je to povsem legalno. In tudi varno. Le kupca moraš na to jasno vnaprej opozoriti.

Ampak ste prepričani, da je res varno? Veliko smo sicer že slišali o mehkosti teh datumov, a smo vsaj nekateri še vedno zmedeni. Rok je vendarle rok.
Uh, ko bi ljudje vedeli, kako ohlapno so ti roki praviloma določeni. Pogosto skoraj povsem na oko – samo zato, da so! Dobro, z mlečnimi izdelki in mesom se ne gre šaliti. Vse, kar je suho, kjer ni fermentacije, pa je popolnoma druga pesem. Absurd teh rokov je morda najbolje ponazorjen pri izdelkih, kot je himalajska sol. Ste se kdaj vprašali: tisočletna sol, pa ima rok trajanja tri leta?

Ha ha, očitno še dobro, da so jo še ravno pravi čas narudarili, preden je postala čisto preč!
No, saj se razumeva. Na ravni Evropske unije se dogaja marsikaj glede ozaveščanja o uporabnosti živil tudi po pretečenem roku. Mnogo pomembnejše od rokov je v resnici vprašanje pravilnega skladiščenja.


Ob socialni noti vaših trgovin je najbrž včasih malce prezrt drugi steber vaše filozofije, torej ekologija. S tem, ko v obtok spravite hrano, ki bi bila sicer zavržena, veliko naredite tudi za naš ubogi posiljeni planet.
Samo v Evropi smo leta 2016 zavrgli sto milijonov tonov hrane. Kot da to ne bi bilo dovolj, bo številka po napovedih do leta 2020 skočila na sto dvajset milijonov. Kaj bo šele leta 2050, ko bomo imeli devet milijard ljudi?

Saj jih ne bomo imeli.
Razumem, kaj pravite. Tudi jaz verjamem, da se bo prej ali slej nekaj zrušilo. Pomembno se je zavedati, da smo Zemljo že izčrpali. Poglejmo samo, s kakšno ihto korporacije kupujejo vodo, kot da je že danes novo zlato. Ni druge, kot da potrošnik spozna svojo moč in svojo odgovornost – tako hude probleme lahko v resnici rešimo samo na tej ravni. Dovolj jamranja! Naredimo vendar, kar je treba, da se našim otrokom ne bo treba seliti na Mars! Tudi zato bomo v naših trgovinah v kratkem uvedli oznako z ogljičnim odtisom vsakega prodajnega izdelka.

V preteklosti so znali hrano neprimerno bolj ceniti kot danes. Ker so si jo fizično trdo prigarali, so jo potem tudi pojedli s hvaležnostjo in ponižnostjo. In niso bili prav nič slabe volje, če je jabolko pač imelo pikico ali dve. 

Ampak kako boste to lahko približno zanesljivo izračunali?
Z lahkoto. Moj soustanovitelj pri Robinu Foodu je študiral na Oxfordu, dvanajst let je delal za največje angleške trgovske verige, tudi za Tesco. Za vsako jabolko na policah zna natančno izračunati, kakšen ogljični odtis je pustilo na poti od semena do police. Z današnjo tehnologijo je to povsem mogoče. In taka informacija je lahko še eno orodje za aktivno državljanstvo, ki nam tudi pomaga izobraziti otroke. Pomena tega preprosto ne morem dovolj poudariti.

Pomena dela z mladimi?
Natanko tako. Generaciji Z moramo privzgojiti tudi čustveno inteligenco – ne le povsod prisotne digitalne inteligence, ki v resnici predvsem megli um. To bomo dosegli le tako, da bomo otroke vodili z zgledom. V resnici predvsem posnemajo, kar odrasli počnemo, ne kar govorimo. Toliko bolj veseli smo zato, če na naše delavnice poleg otrok in staršev pridejo babice. Te so tudi pri nas še vedno temelj vzgoje. In obenem most do precej bolj uravnotežene preteklosti, ko so znali hrano neprimerno bolj ceniti kot danes. Ker so si jo fizično trdo prigarali, so jo potem tudi pojedli s hvaležnostjo in ponižnostjo. In niso bili prav nič slabe volje, če je jabolko pač imelo pikico ali dve. No, to so vrednote, ki jih želimo vcepiti mladim generacijam.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE