Zoran Knežević

Najbolj me je zaznamovala očetova krutost

Iz Vojvodine je prišel v Slovenijo zaradi nestrinjanja s srbsko politiko. Pisati je začel šele po petdesetem letu in bil za svoje delo že večkrat nagrajen. V zbirki kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat čustveno in brez olepševanja pripoveduje zgodbe o ljudeh z dvema domovinama pa tudi o tistih, ki nočejo ali ne morejo sprejeti stvarnosti.

Kakšne spomine imate na otroštvo v Vojvodini?
Odraščal sem na vasi. Imeli smo kmetijo z živalmi, bil sem v stiku z naravo. Še vedno se spomnim, kako lepo je polje žita, ko vzvalovi pod sunki vetra. Rad sem se vozil na vozu s pšenico in se utapljal v njej. A čeprav sem bil obkrožen z ljudmi, sem se počutil samega. K sreči me je babica vedno, ko sem jo obiskal, vzela v naročje in božala. Doma sem pogrešal takšno nežnost. Sicer sem nekaj topline dobil od mame, a od vsega me je najbolj zaznamovala očetova krutost.
Za hišnega ljubljenčka sem imel pujska. Življenje je bilo težko, denarja nismo imeli kaj dosti … V hišo smo dobili vodo šele, ko sem bil star že štirinajst let. Prej sem moral hoditi v sosednjo ulico do vodnjaka in jo nositi od tam. Bili smo brez televizije, imeli smo samo radio in ta je bil moja priljubljena igrača.

Kadar sem slišal prepir staršev, mi je srce začelo močno razbijati. Tudi pri dvajsetih letih. Še danes pri agresivnih odzivih drugih včasih zamrznem in prepozno ukrepam. 

Zelo vas je prizadelo klanje živali na kmetiji.
Ja, naše živali so starši tudi klali in s tem se nikoli nisem mogel sprijazniti. Moral sem pomagati pri teh opravilih, a vedno sem bil kje zadaj, da bi videl in slišal čim manj. Rad sem imel naše prašičke, igral sem se z njimi, potem pa so jih zaklali, tudi mojega ljubljenčka. Bilo je res grozno.

V eni od zgodb ste napisali, da so bile v vseh sobah hiše Titove slike. So bile tudi pri vas doma?
Oče je bil komunist. Titove slike sicer niso bile v vsaki sobi, kot je napisano v zgodbi, a ena je visela v dnevni sobi na častnem prostoru. Jaz pa sem imel v svoji sobi posterje Jimija Hendrixa, Janis Joplin in drugih. Glede glasbenega okusa sem precej izstopal, saj so v naši vasi skoraj vsi poslušali samo narodnjake. Oče je vedno poslušal Radio Beograd. Ko je šel spat, sem iskal postaje, ki so predvajale rock glasbo.


Vaše zgodbe so fiktivne, a z avtobiografskimi elementi. V njih se kot ena ključnih oseb večkrat pojavi oče.
Res je, v mojih zgodbah je veliko resničnih detajlov. Če bi moj oče prebral knjigo, bi mi zelo zameril. Pri Cankarjevi založbi so mi omenili, da razmišljajo o prevodu v srbščino, a sem rekel, da ne pustim, dokler bo oče živ. Je avtoritarna osebnost, njegova beseda je glavna. Mama in jaz kot otrok sva ga morala ubogati. Sam sem bolj po mami, nežna dušica. Kadar sem slišal prepir staršev, mi je srce začelo močno razbijati. Tudi pri dvajsetih letih. Še danes pri agresivnih odzivih drugih včasih zamrznem in prepozno ukrepam. To je posledica otroštva. Pa vendar sem se očetu v svojem gimnazijskem obdobju, ko sem začel drugače razmišljati, večkrat postavil po robu. Bil sem odprt za druge ideje, on pa ne.

Pri 37 letih ste se preselili v Slovenijo, kjer so živeli vaši sorodniki.
Že pred vojno sem razmišljal, da bi se preselil sem, a se nisem odločil za ta korak. Kasneje pa je bil glavni razlog za selitev ideološke in politične narave. Bil sem eden od redkih, ki so bili proti Miloševiću in njegovi politiki. V takšnem okolju je bilo nadvse težko živeti. Nisem več spadal tja, tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal, se nismo mogli več pogovarjati, saj so bili zelo pod vplivom politične propagande. Položaj je bil res neznosen in takrat me je bratranec, ki živi v Škofji Loki, povabil, naj pridem k njim. Odločil sem se in šel. Poleg vojne je bil razlog tudi finančne narave. Pri nas je bila takšna inflacija, da je bila moja plača pet milijonov. Bilo je toliko ničel, da zanje sploh ni bilo prostora na bankovcu. Pet milijonov dinarjev je bilo vredno petdeset nemških mark. S tem denarjem sem moral isti dan na banko in jih zamenjati v marke, saj bi bil naslednji dan vreden samo še petindvajset mark. Tretji razlog za selitev pa je bila ljubezen do slovenskih hribov. Vsakič, ko sem prišel k bratrancu na obisk v Slovenijo, sem rekel: »Pojdimo v hribe!« Bil sem navdušen nad njihovo lepoto in še vedno sem. 

Trenutno opravljam delo varnostnika pri Ljubljanskih mlekarnah. Moram reči, da z veseljem hodim v službo. Z ekipo varnostnikov in z zaposlenimi sem se odlično ujel, tudi nove prijatelje sem dobil. Lahko bi jokal nad usodo in nad tem, da ne dobim službe v kulturi, ampak nisem tak človek. Služba varnostnika je zame zelo lepa izkušnja. Pa še nekaj: z zornega kota varnostnika sem napisal že dve kratki zgodbi. 

Pred prihodom v Slovenijo ste imeli službo, ki vas je izpolnjevala, delali ste na Televiziji Novi Sad.
Imel sem zelo dinamično službo, delal sem kot organizator snemanja v dokumentarnem programu. Po vsej Jugoslaviji smo snemali dokumentarne oddaje, spoznal sem veliko zanimivih ljudi, ki so bili gostje v njih.

V Sloveniji ste potem začeli delati na gradbišču. Je bil prehod težek?
Najprej sem hodil po soseski, kjer sem živel, in sosedom belil stanovanja, ograje … Takrat je bila zlata doba gradbeništva in prijatelj mi je predlagal, naj delo iščem tam. Res so me sprejeli. Ravno sem hodil na tečaj slovenskega jezika, zato sem direktorja prosil, ali me lahko da na gradbišče, kjer govorijo predvsem slovensko. Odgovoril je: »Joj, takšnega nimamo.« (smeh) Ja, začetki niso bili lahki, saj se prej nikoli nisem ukvarjal s čim podobnim. A ker sem otrok z vasi, mi nič ni bilo težko. Sprva sem delal s krampom in lopato, dva meseca kasneje so mi zaupali puljenje žebljev iz starega lesa, pozneje sem napredoval do pnevmatskega kladiva, nazadnje pa sem delal kot obračunski tehnik. To je bilo laže, saj mi ni bilo treba več opravljati fizičnega dela, bil sem v pisarni.

Nato ste se vpisali na fakulteto za družbene vede, smer kulturologija, in študij dokončali. Novo stavbo, v kateri ste študirali, ste nekaj let prej pomagali graditi.
Tam sem delal kot zidar leto in pol. Dve leti kasneje sem kot študent prišel v veliko predavalnico in rekel sošolcem: »Tisto steno na desni sem pa jaz zidal.« (smeh)



Kaj vam je dal študij kulturologije?
V podjetju, kjer sem delal, so želeli, da bi študiral gradbeništvo, a ugotovil sem, da to ni zame. Preveč številk. Potem sem eno leto raziskoval, kateri študijski program bi mi resnično ustrezal. In prišel sem do kulturologije. Študij mi je razširil obzorje, a v resnici je to tako kot gimnazija med srednjimi šolami. Ko doštudiraš, imaš zelo malo možnosti za službo na tem področju. Na uvodnem predavanju so nam sicer rekli, da bomo po končanem študiju imeli priložnosti za službe, vendar v resnici ni tako. A ni mi žal, da sem šel študirat prav to smer. Poleg tega, da je bil študij zanimiv, sem se zelo dobro razumel s sošolkami in sošolci. Še danes se srečujemo. Žal mi je le, ker ne dobim službe, primerne izobrazbi.

Zdaj delate kot varnostnik.
Tudi služba varnostnika je častno delo. Sem odprt človek, zato spoznam veliko ljudi. Ko sem v Leclercu delal kot varnostnik in je izšla moja knjiga, sem vodji oddelka za kulturo to povedal. Vprašal sem ga, ali bi jo prodajali tudi tam. Naročil je knjige in stojnico z njimi so postavili nekaj metrov za mojim hrbtom. Zraven je bil plakat z napisom: »Avtor knjige dela v tej trgovini in če jo boste kupili, vam jo bo podpisal.« Nekateri so se, potem ko so jo že prebrali, vrnili in se z mano pogovarjali o njej. Tako sem spoznal kar nekaj novih ljudi. Trenutno opravljam delo varnostnika pri Ljubljanskih mlekarnah. Moram reči, da z veseljem hodim v službo. Z ekipo varnostnikov in z zaposlenimi sem se odlično ujel, tudi nove prijatelje sem dobil. Lahko bi jokal nad usodo in nad tem, da ne dobim službe v kulturi, ampak nisem tak človek. Služba varnostnika je zame zelo lepa izkušnja. Pa še nekaj: z zornega kota varnostnika sem napisal že dve kratki zgodbi.

Ko sem leta 2011 izgubil službo, ker je podjetje propadlo, je bilo to eno od najtežjih obdobij v mojem življenju. Šel sem na zavod za zaposlovanje in bil tam dve leti. Od skrbi, kako bom preživel, je moje telo napadlo boleče virusno obolenje, imenovano herpes zoster ali pasavec. 

Kako ste začeli pisati?
Najprej sem bil strasten bralec, že od otroštva sem veliko bral. Naenkrat pa sem začutil potrebo po pisanju. Sprva sem napisal zgodbo ali dve na leto. Potem sem se prijavil na delavnico kreativnega pisanja društva Literatura, ki jo je vodil Andrej Blatnik, in to je bila čudovita izkušnja. Doma je bilo pisanje samotno opravilo. Poleg tega napisanega nihče ni slišal in sploh nisem vedel, ali so bile zgodbe dobre ali ne. Na delavnici pa so bili ljudje, ki so z mano delili ljubezen do pisanja, in drug drugemu smo dajali povratne informacije o napisanem. Po koncu celotnega cikla me je Blatnik vprašal, ali nameravam objaviti knjigo. Po pravici povedano o tem nisem razmišljal, a sem rekel, da bom poskusil. Napisal sem še nekaj zgodb, bile so mu všeč in rekel je, da jih bodo objavili pri Cankarjevi založbi. Še vedno kar nisem mogel verjeti, da bom res imel svojo knjigo!

Kakšni so bili odzivi bralcev?
Pozitivni. Že prej sem hodil na tekmovanja, imenovana Prozni mnogoboji, ki jih je organizirala založba Beletrina, in videl, da so bile ljudem moje zgodbe všeč. In očitno tudi žiriji, saj sem na mnogobojih trikrat zmagal. Nekatere zgodbe v knjigi so precej čustvene in nekaj bralk mi je povedalo, da so od ganjenosti jokale. Največ mi je pomenilo, ko mi je neka srednješolka povedala, da zaradi moje knjige zdaj drugače gleda na delavce na gradbišču.


Zmagali ste tudi na natečaju Radia Slovenija, na katerega pride čez tristo prijavljenih zgodb. In potem je bil med vsemi prvenci leta 2014 kot najboljši izbran vaš. Literarne nagrade pomagajo pri večji prepoznavnosti in pridobivanju novih bralcev. Kaj pomenijo vam?
Najbolj pomemben mi je sicer odziv bralcev, a nagrade mi dajo dodatno potrditev, da dobro delam. Pisati sem začel pozno, star sem bil že čez petdeset let. Za zgled mi je bila angleška pisateljica Penelope Fitzgerald, ki je prvo knjigo objavila pri oseminpetdesetih. Štiri leta kasneje je že prejela prestižno Bookerjevo nagrado. Pomislil sem: »Nikoli ni prepozno, tudi sam imam možnost, da mi uspe.«

Lahko razložite pomen naslova knjige Dvoživke umirajo dvakrat?
Junak iz ene od mojih zgodb doživlja sebe kot dvoživko. Razpet je med Srbijo in Slovenijo. Tudi sam sem dvoživka. To, da dvoživke umirajo dvakrat, pomeni, da jih določene stvari prizadenejo dvojno, tako v eni kot v drugi državi jih boli nepravičnost. Jaz osebno pa doživljam to dvojnost kot bogastvo. Ker sem optimist in pozitivno gledam na svet, vidim zlasti dobre stvari – tako v Sloveniji kot tudi v Srbiji. To mi pomeni več kot nepravičnost.

Rad hodim na demonstracije, na njih je energija skupnosti. Seveda obstajajo različni načini za spremembo družbe, a kadar ni druge možnosti, vsaj demonstrirajmo. Morda bomo kaj dosegli. 

Eno od zgodb je vaš oče slišal in nad njo ni bil navdušen.
Ko so knjigo začeli hvaliti v naši vasi – del nje je bil v elektronski obliki objavljen na internetu – in sem začel dobivati nagrade, je oče prosil mojo hčerko, ali mu prevede eno od zgodb. V njej se je prepoznal in če rečeva, da ni bil navdušen, je to zelo milo rečeno. In spet sva imela bitke. Težko mu je bilo tudi sprejeti, da na koncu zgodbe oče umre. V vasi so ga spraševali: »Šta to tvoj sin piše? Kako piše da si umro, kad si živ?« (O čem piše tvoj sin? Zakaj piše, da si umrl, če si živ? Op. p.) (smeh)

Najbolj avtobiografska je vaša zgodba Herpes zoster, v kateri govorite o svojem obdobju brezposelnosti. Prinesla vam je eno od treh zmag na Proznih mnogobojih.
V tej zgodbi je res veliko resničnega. Ko sem leta 2011 izgubil službo, ker je podjetje propadlo, je bilo to eno od najtežjih obdobij v mojem življenju. Šel sem na zavod za zaposlovanje in bil tam dve leti. Od skrbi, kako bom preživel, je moje telo napadlo boleče virusno obolenje, imenovano herpes zoster ali pasavec. Zgodba se je zelo dotaknila ljudi, saj so se zaradi množične brezposelnosti mnogi lahko poenačili z njo.


Zdaj pišete roman. Lahko kaj poveste o njem?
Ah … ja, pišem. V bistvu, čeprav se sliši čudno, pišem dva romana. Prvega sem začel pred enim letom, gre za nekakšno kriminalko, no, vsaj diši po kriminalki, a se mi je letos na neki točki zataknilo. Nisem vedel, kako naprej. Naredil sem premor, nato sem se spomnil ideje za roman, ki sem jo imel že pred desetimi leti. Gre za tematiko, povezano z vojno na Hrvaškem. Takrat tega nisem napisal, ker sem bil še vedno obremenjen z vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa sem kar naenkrat začel pisati, očitno je napočil pravi čas. Glavni lik je glasbenik, ki je bil proti svoji volji porinjen v vojno norijo. Upam samo, da ga bom napisal do konca in da ga boste nekega dne brali. Naslov bo Muzikant na otoku opic.

Z osebnimi dramami, polnimi nepričakovanih preobratov, neposredno in brez olepševanja osvetljujete družbeno problematiko in tako po svoje prispevate k ozaveščanju posameznikov. Udeležujete se tudi demonstracij.
Ljudje smo socialna bitja. No, žal zadnje čase vse bolj individualna. V nekaterih primerih pa moramo stopiti skupaj, če želimo kaj spremeniti. Rad hodim na demonstracije, na njih je energija skupnosti. Seveda obstajajo različni načini za spremembo družbe, a kadar ni druge možnosti, vsaj demonstrirajmo. Morda bomo kaj dosegli.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE