Danes poznam in videvam veliko samskih žensk, brez partnerjev in tudi brez otrok, ker si teh niti ne želijo, ker jim je tako ok. Ker se bojijo odgovornosti in ljubezni same. Biti ženska sama s seboj, si narediti svoj sveti prostor in nikogar ne spustiti zraven, je eno. Je podobno, kot so včasih menihi odhajali za 30 let meditirat v jamo, da so se spoznali. A le sami s seboj, ne s svetom, v katerem so živeli. Biti ŽENSKA v tem ponorelem svetu, kjer poleg vloge ženske igraš še vlogo mame, žene, prijateljice, uslužbenke, motivatorke, pozitivke … to je prava umetnost in take ženske so ženske z velikim ž.

Mislimo, da smo jezne na moške, a smo v bistvu jezne le nase. Kaj nismo me tiste, ki smo vzgojile naše sinove v te moške, čez katere zdaj tako pljuvamo in jih blatimo? Kaj nismo me tiste, ki vzgajamo naše otroke v šolah in potem govorimo, kako so otroci nevzgojeni? 

Jaz svojo odgovornost sprejemam kolikor sem sposobna v tem trenutku in enako nagovarjam tudi tebe. Ženska se mora ponovno prebuditi in zaživeti, biti zgled življenja in življenje samo.

Ali je lahko? Ne ni. Preklemansko težko je! Jaz se trudim, ker vem, da je bolj pomembno, kot si mislimo. Potrudi se tudi ti. Pusti to žensko ven iz sebe, ker te že telo boli, ker jo tako dolgo držiš v ujetništvu. Dovoli si čutiti bolečino, jezo, bes, da boš potem lahko čutila in dajala ljubezen, ki je v tebi, še drugim. In ne išči se na vrhovih, po katerih plezaš, najdi se v globinah, za katere drugi ne vedo, da sploh obstajajo. Od tam izpusti svojo milino, nežnost, sočutje, potrpežljivost, ljubezen. Vse, kar svetu manjka. Vse, kar si mu vzela. Naj se konča vojna, ki nima zmagovalca in ga nikoli ne bo imela. Boj med moškim in žensko je vedno le boj s samim seboj.  

Mislimo, da smo jezne na moške, a smo v bistvu jezne le nase. Kaj nismo me tiste, ki smo vzgojile naše sinove v te moške, čez katere zdaj tako pljuvamo in jih blatimo? Kaj nismo me tiste, ki vzgajamo naše otroke v šolah in potem govorimo, kako so otroci nevzgojeni? Kaj nismo me tiste, ki si želimo ljubezni in to pričakujemo od moških, ko pa nam jo dajo, bežimo od  njih? Kaj nismo me tiste, ki bi rade spremenile svet, a ne vidimo, da je prvo in najbolj bistveno, da spremenimo same sebe? Kaj nismo me tiste, ki v sebi nosimo rojstvo, a na svetu povzročimo več smrti, kot jih lahko svetovna vojna? Kaj nismo me tiste, ki v sebi nosimo lepoto, a jo kupujemo na razprodajah za drobiž? Kaj nismo me tiste, ki ustvarjamo glasbo, a svetu dajemo glasbeni kaos in prostitucijo? Kaj nismo me tiste, ki smo zgrešile na poti? 

Dovolj je zgodb, kaj vse so nam naredili in vzeli. Čas je za zgodbo, ki jo bomo napisale same. 

Dovolj je zgodb, kaj vse so nam naredili in vzeli. Čas je za zgodbo, ki jo bomo napisale same. Predstavljajte si, da imate pred seboj posodo, v katero ste vsa ta leta dajale črno barvo. Če boste v posodo dodale belo barvo, boste dobile svetlejšo barvo in ne bele, kot bi nam to radi prodali nekateri duhovni ljudje. Ni tako enostavno, je pa začetek in pot do sivine. Več kot bomo dodale bele, svetlejša bo barva. Katere odtenke bomo dodajale v posodo in kakšna bo končna barva, pa je navsezadnje odvisno od nas, umetnic. Poprimimo za svoje čopiče, jih pomočimo v lastno posodo z barvo, platno nam je bilo podarjeno z rojstvom, da ustvarjamo, kot nam je dano. 


* Avtorica Branka Bilbija - Katarina je mati, partnerka, prijateljica, poslušalka, uslužbenka, pisateljica, umetnica, učiteljica in učenka v enem. Zase pravi, da je bila nekoč dekle, ki so jo želeli "izbrisati z obličja", danes pa je ženska s peresom v roki, ki sama določa vsebino in sliko svojega življenja.