Prvič se boste preizkusili kot igralka, ste si pa to menda od nekdaj želeli?

Pred leti sem si želela študirati igro, a zaradi treningov in tekmovanj ni bilo časa, da bi se temu posvetila. V Londonu je veliko možnosti, da si ogledaš najrazličnejše predstave in muzikale, ko sem jih gledala, sem bila navdušena in nekje zadaj v možganih je bila vedno misel, da bi se tudi jaz rada preizkusila v tem. Konec novembra sem povsem nepričakovano dobila sporočilo direktorice Špas teatra Urše Alič, ali bi me zanimalo kaj takšnega. Po glavi so mi švigale različne misli, malce me je bilo strah, ker tega še nisem počela, seveda sem tudi zelo zasedena in prav ta dva meseca, ko smo največ delali za predstavo, sem nameravala preživeti z družino in hčerkico Milo. Bila sem skeptična, a ko sem decembra prišla v Slovenijo in spoznala režiserko, sem vedela, da ne smem zapreti vrat takšni priložnosti.

Tu sem za kako zgodbo, ki so jo objavili tabloidi, mislila, da je strašna, a to ni nič v primerjavi z zgodbami iz angleških tabloidov. 

Torej boste zdaj nekaj mesecev v Sloveniji, kdaj se vračate v Anglijo, kjer plešete v šovu Strictly Come Dancing?

V Londonu sem podpisala pogodbo, da bom v šovu sodelovala tudi v letu 2019, kako dolgo bo tekla predstava v Špasu, ne vem, smo se pa domenili, da se bomo sproti dogovarjali. Sredi aprila letim v London, ker imamo turnejo, potem pa bomo razmišljali naprej.

Plesalci ste vajeni trdega dela, a verjetno je šov, kot je Strictly Come Dancing, posebna izkušnja? Na lastni koži ste tudi občutili, kako neusmiljeni so lahko angleški tabloidi, kajne?

V Sloveniji se me je kot plesalke šovbiznis dotaknil, a tega ni mogoče primerjati s šovbiznisom v Angliji. Pri nas tabloidi niso tako negativni in agresivni kot tam. Tu sem za kako zgodbo, ki so jo objavili, mislila, da je strašna, a to ni nič v primerjavi z njihovimi. Bile so tudi neprijetne reči, a sem se skušala od tega oddaljiti. Sam zase že veš, kaj je res in kaj ne. Tabloidi morajo od nečesa živeti, prodajajo naslove in slike, zgodb pa tako ali tako nihče ne bere.

Kaj pa ozadje šova in količina dela? V Londonu bolj garate kot med profesionalno plesno kariero?

Opravka imaš z nekom, ki ni profesionalni plesalec, je pa osebnost, ki je v življenju nekaj dosegla, to ni tvoj učenec. Učiti ni lahko, za svojega soplesalca si pol leta psiholog, prijatelj, učitelj in soplesalec. Delo je težko, a ko v soboto nastopaš, je tista minuta in pol nastopa nekaj najlepšega, zlasti ko vidiš, kako zvezda uživa in napreduje. Najlepše je, če lahko nekomu predaš nekaj, kar imaš ti rad, pri meni je to ples.

Največje težave sem imela s križem, spomnim se, da sva se enkrat z Miho vozila iz Romunije in jaz v avtu nisem mogla niti sedeti niti ležati. Dobesedno na rokah so me prinesli k fizioterapevtu, potrebovala sem približno dva tedna, da sem okrevala. 

Imate hčerkico, je bila v Angliji z vami?

Ja, večinoma je bila z menoj, le na začetku letošnjega leta je šla moja družina za nekaj časa nazaj v Slovenijo, ker smo z ekipo šova potovali skoraj vsak dan v drugo mesto in to bi bilo za Milo prenaporno. Ko sem bila prosta, so prileteli za kak dan, sicer pa je za Milo pomembno, da se drži rutine in hodi v vrtec, kar jo tudi zelo veseli. Zdi se mi dobro, da vidi, da mama dela nekaj, kar ima rada. Ko smo bili v Londonu in sem enkrat prišla domov, je vzela torbico in kovček in rekla: mami, jaz grem delat. Vprašala sem jo, kaj bo delala, ona pa je rekla, da ji bo gospa naredila frizuro, druga gospa jo bo naličila, prinesli ji bodo še kavico. To je seveda rekla zato, ker je bila kdaj z mano na snemanju oddaje in je videla, kako mi delajo frizuro in me ličijo. Takšne predstave ima torej zdaj o delu. (smeh)

Bo Mila plesalka?

Verjetno bo počela kaj takšnega, pleše, poje in ima ritem. Ne obiskuje še plesnih tečajev, a ko ponavlja za menoj, se vidi, da ima talent. 

Ste imeli vi kdaj občutek, da ste zaradi plesne kariere v mladosti kaj zamudili?

Ne, vsak ima svojo pot, doživela sem toliko, da res ne morem reči, da sem kaj zamudila. Videla sem ves svet, še danes zaradi plesa potujem in spoznavam zanimive ljudi.

Pogled v zakulisje profesionalnega plesa razkrije tudi številne poškodbe, plesalci govorijo zgodbe, kako so plesali z neopisljivi bolečinami, zvini in zlomi. Se je kaj takšnega pripetilo tudi vam?

(Potrka po lesu.) Na srečo večjih poškodb nisem imela. Največje težave sem imela s križem, spomnim se, da sva se enkrat z Miho (Vodičarjem, Nadiyinim soplesalcem, op. p.) vozila iz Romunije in jaz v avtu nisem mogla niti sedeti niti ležati. Dobesedno na rokah so me prinesli k fizioterapevtu, potrebovala sem približno dva tedna, da sem okrevala. Dogajajo pa se tudi manjše poškodbe, na zadnji turneji šova Strictly Come Dancing sem imela tako ožuljena stopala, da sem zaradi vnetja dobila antibiotike. Plesali smo v ogromnih arenah, skušaš čim bolj napolniti oder, nosiš pa čeveljce, ki so narejeni, da bi z njimi plesal ča-ča-ča, ne pa tekal po arenah. (smeh)

Morda sem imela srečo, da so moji fantje to razumeli. Verjetno so kdaj o tem razmišljali in mi ne povedali, a težav nikoli ni bilo. Je bilo pa kdaj težko za Mihove partnerice, a če verjamete ali ne, kljub temu sva z eno od njih kasneje postali najboljši prijateljici, kar sva še danes. 

Za plesalca je telo orodje, se bojite staranja? Danes zase skrbite bolj kot pred desetimi leti?

Zadnjih nekaj let, ko sem še tekmovala, sem se začela zavedati, da je to za moje telo vse bolj naporno. Tekmovala sva vsak konec tedna, telo doživlja izjemen napor in potrebuje čas za regeneracijo. Zdaj mu ga dam več, da počiva, trudim se, da živim kar se da zdravo. Hodim na masaže in v savno, predvsem pa počivam. V Angliji potujejo z nami tudi fizioterapevti, ki poskrbijo za nas, če to potrebujemo.

Omenili ste svojega nekdanjega soplesalca Miho Vodičarja, s katerim sta dosegla izjemne uspehe, bila sta par tudi zasebno, a sta se še med skupno plesno kariero razšla. Kako je plesati z nekom, s katerim si se pred tednom dni razšel? Verjetno ni lahko, vsaj tako sta mi v pogovoru zaupala Jagoda in Jurij Batagelj, ki sta se nekoč za kratek čas razšla, in to obdobje opisala kot zelo težko, saj je bilo, kot da bi ves čas drgnil bolečo rano.

Z Miho sva se skupaj odločila, da bo tako najbolje. Ko sva začela, sva bila še najstnika, zelo nezrela in neizkušena, najina kariera je šla strmo navzgor, a vsi vemo, da to ne more trajati, enkrat se stvari obrnejo navzdol. Prišli so slabši rezultati, midva sva bila živčna, začeli so se prepiri, nisva znala ločiti profesionalne kariere od zasebnega življenja. Tudi ko si starejši, je to težko, kaj šele če si star 18 let. Oba sva vedela, kaj nama pomeni ples, vedela sva, da bi zanj naredila vse. Spomnim se, da sva se dobila, sedela drug nasproti drugega in govorila, da verjameva, da nama bo nekoč uspelo in da bova kot plesni par postala svetovna prvaka. Takrat sva se razumsko odločila, da je bolje, če se razideva kot par in se osredotočiva na profesionalen odnos. Potem je bilo seveda težko, ob koncu zveze je vedno tako, midva pa sva še plesala čustvene plese in se dotikala, a sva to preživela. 

Kako pa je, ko človek začne novo zvezo? Kako svojemu partnerju povedati, da vsak dan plešeš z bivšim?

S tem nisem imela težav, morda sem imela srečo, da so moji fantje to razumeli. Verjetno so kdaj o tem razmišljali in mi ne povedali, a težav nikoli ni bilo. Je bilo pa kdaj težko za Mihove partnerice, a če verjamete ali ne, kljub temu sva z eno od njih kasneje postali najboljši prijateljici, kar sva še danes. Če zaupaš svojemu partnerju, s tem ni težav, seveda pa vsak potrebuje nekaj časa, da to sprejme. Po drugi strani pa je morda bolje, če plešeš z bivšo kot s soplesalko, s katero ni imel nikoli nič. Midva z Miho sva to že preživela, to je bilo že za nama.

V predstavi so v ospredju žgečkljive teme, ste imeli kak pomislek, preden ste sprejeli vlogo? Že tako ali tako vas vsi dojemajo kot seksi žensko, morda bi bilo bolje, če bi se na gledaliških deskah od te podobe oddaljili in se pokazali v drugi luči.

Saj se bom pokazala v drugi luči. Moj lik je zadržana gospodična, nerodno ji je, ko posluša o seksu, a ker je zaljubljena v sodelavca v knjižnici, skuša v sebi najti ženstvenost in seksapil.

Tega se ne moremo naveličati, odnosi, seks in ljubezen, to je vendar nekaj najlepšega v življenju. 

Sodeč po ocenah tujih različic predstave ne boste ovinkarili in boste brez dlake na jeziku govorili o seksu.

Gledala sem odlomke ameriške predstave in moram reči, da bo pri nas narejeno na višji ravni. Ameriški humor je zelo na prvo žogo, morda kdaj tudi primitiven, v naši predstavi ne bo tako. Govorimo resnico, a jo povemo okusno. Meni ni bilo med pripravami nikdar neprijetno, pa sicer v življenju ne govorim veliko o spolnosti niti ne uporabljam takšnih besed.

Je spolnost za vas tabu?

Ne, se pa o tem ne pogovarjam z vsemi. Nikoli ne sedim s prijateljicami na kavi in kar vsevprek govorim o seksu. 

S spolnostjo nas bombardirajo povsod, a vendar ljudje še derejo v komercialna gledališča, da bi gledali predstave in stand up komedije o seksu. Zakaj?

Tega se ne moremo naveličati, odnosi, seks in ljubezen, to je vendar nekaj najlepšega v življenju. (nasmeh)

Vaš lik v predstavi išče nasvete pri geju, se vam zdi, da tudi sicer ženske o spolnosti raje odkrito govorijo s prijatelji kot partnerjem?

Odvisno, kakšen odnos imaš s partnerjem, če ga imaš rad, te je morda strah, da bi ga prizadel, če bi povedal vso resnico. Pa saj ni tako samo glede spolnosti, tako je z vsemi težavami, včasih moraš le od drugega človeka slišati tisto, kar globoko v sebi že veš.

Ko sem prišla v novo okolje v London, so mi takoj nalepili oznake manekenka, Ukrajinka, lepotica in zapeljivka. Potrebovali so nekaj časa, da so spoznali, da sem tudi uspešna plesalka, mama in povsem običajna ženska. 

Ste lepotica, ukvarjate se s plesom, kar je še posebno privlačno, gotovo ste deležni veliko pozornosti, verjetno pa ljudje na vas radi lepijo tudi etikete.

Skušam ne razmišljati o tem, a seveda trčim ob različne oznake. Ko sem prišla v novo okolje v London, so mi takoj nalepili oznake manekenka, Ukrajinka, lepotica in zapeljivka. Potrebovali so nekaj časa, da so spoznali, da sem tudi uspešna plesalka, mama in povsem običajna ženska. Jaz sem lahko lepa v plesu, kakšna druga je lepa, ker uživa v tem, da je na primer arhitektka. Lepota pride iz strasti in ljubezni, ki jo čutiš do tega, kar počneš. Večkrat sem sicer občutila ljubosumje drugih žensk, a zdaj v Londonu v ekipi šova Strictly Come Dancing čutim izključno podporo kolegic, dekleta držimo skupaj.

Kako pa je bilo v svetu profesionalnega plesa, so tam plesalke kolegice ali tekmice?

Prej tekmice. Tam se bolj govori o kolegialnosti in ekipnem duhu, v resnici pa ni tako. 

Slovenski šov Zvezde plešejo spremljate?

Ja, če le utegnem. Lepo jih je videti, še zlasti Miho, navijam zanje.

Ko govorite, se sliši vaš simpatični primorski naglas, kdaj ste ga prevzeli?

Ne vem, sebe ne slišim. Slovenščine se nisem nikoli zares učila, malo sem je pobrala tu in malo tam. Zdaj večinoma živim na Primorskem in verjetno zato tako govorim. A ko slišim druge govoriti primorsko, mi je zelo všeč, zato me moti, če tudi jaz zavijam po primorsko. (smeh)

Rojeni ste v Ukrajini, živeli ste v Ljubljani, zdaj ste razpeti med Primorsko in Anglijo. Kje se čutite doma?

Sem Ukrajinka, a moj dom je Slovenija. Najbolj poznam Ljubljano, tudi zdaj sem veliko tu, ustreza pa mi tudi primorska klima.

Gledala sem posnetke, ki so jih ljudje nalagali na youtube, in iskala babičino ulico, da bi videla, ali so razstrelili njeno hišo. Bilo je grozno! 

Obiščete kdaj Ukrajino?

Tam nisem bila od leta 2014, takrat se je tam ravno začela vojna, zato nisem hotela tvegati. Potem sem bila noseča in sem rodila Milo, nato sem ves čas hodila v London. Moja mami in babica prihajata sem in v London, le oče zaradi dokumentov in situacije v Ukrajini ne more priti, zato se vidimo, ko jaz potujem v Moskvo. Zelo bi si želela iti v Ukrajino in tja peljati tudi Milo, a bi potrebovali vizum, v kraj, iz katerega prihajam, tudi ni preprosto priti kot tujec. Ne upam si tvegati in potovati tja z otrokom.

Se vas dogajanje v Ukrajini dotakne?

Seveda, zelo. Zdaj ni tako grozno, a leta 2014 je bilo strašno. Moja mama je prišla v Slovenijo z zadnjim vlakom, preden so razstrelili tire, oče in babica sta ostala tam, več kot en mesec niso imeli telefonskih povezav in nisem vedela, kaj se dogaja. Gledala sem posnetke, ki so jih ljudje nalagali na youtube, in iskala babičino ulico, da bi videla, ali so razstrelili njeno hišo. Bilo je grozno! Moji bližnji prijatelji so bili v šoku, saj niso imeli pojma, kaj se tam dogaja, v medijih so različno poročali o tem, pri nas smo bolj slišali ameriško stran, v Rusiji so govorili svojo resnico, ti pa skušaš ugotoviti, kaj se zares dogaja. 

Kako pa se spominjate časov, ko ste prvič prišli v Slovenijo? Koliko ste bili stari?

Stara sem bila 14 let, na srečo je šla mami z menoj, kot dekle sem imela ob sebi nekoga, kaj nekoga, svojo mami. Ko mi je bilo težko, sem se lahko naslonila nanjo in se nisem zlomila. To, da je bila ona ob meni, je 70 odstotkov mojega uspeha, zaradi nje sem danes tu, kjer sem.

Zdaj ste tudi vi mama, kako ste se spremenili, ko ste dobili Milo?

Vse se spremeni, ko dobiš otroka. Zdaj razumem svojo mami, ko jo je skrbelo, če nisem jedla, in mi je govorila, naj pojem do konca. Danes sem tudi jaz najbolj srečna, ko moja punčka poje do konca. (nasmeh)