dr. Aljoša Danieli, dr. med.

Na splošno medicino se v Sloveniji gleda podcenjujoče

V medicini manjka preventive, je prepričan dr. Aljoša Danieli, zdravnik splošne medicine, specialist psihiater in nevropsihiater iz Medicinskega centra Barsos. Pa ne kakršne koli, ampak takšne, ki se začne že v zgodnjem otroštvu in ki posameznika od mladih nog motivira in izobražuje, da usvoji zdrav življenjski slog. Tako bi namreč lahko zmanjšali duševne stiske in se poslovili od kroničnih bolezni, ki jih povzročajo stres, pomanjkanje gibanja ter nezdrava prehrana.

O duševnih stiskah in boleznih govorimo pogosteje kot nekoč. Ničkolikokrat slišimo izraz depresija. Je zdaj duševne bolezni laže diagnosticirati ali so dejansko pogostejše?

Na podlagi epidemiologije, ki spremlja prevalenco bolezni, so ugotovili, da je velike depresije po vsem svetu približno šest odstotkov, shizofrenije en odstotek, bipolarne motnje dva in pol, obsesivno-kompulzivne motnje celo manj. A v sedanjem času se zdi, kot da je diagnoz čedalje več. Vsak drugi je depresiven, tesnoben in podobno. Kako je mogoče, da smo zrasli s šest na dvajset odstotkov ali več? Mislim, da odgovor tiči v prehitrih sklepih. Če vas boli v prsih, ne pomeni vedno, da gre za infarkt. Največkrat gre za vsakdanje težave, kot je denimo pretegnjena mišica ali pekoč želodec. Enako velja za duševne motnje. Pri sodobnem pojavu depresije gre v velikem deležu za depresivno počutje, ki nastane takrat, ko človek pride v okoliščine, v katerih sta stres in vpliv okolja tako močna, da nima več prilagoditvenih mehanizmov, ki bi mu omogočali, da se z dogajanjem sooči. Ko preseže toleranco, razvije nekatere simptome depresije. Doživi lahko hudo tesnobo, brezvoljnost, v mišljenju postane črnogled, umika se iz družbenega življenja in postane nespečen. Torej gre bolj za iztirjeno prilagoditveno zmožnost posameznika in je zato tudi pomoč tem ljudem drugačna.

Frontalni korteks nam omogoča mišljenje, da smo bogovi. Na podlagi zaznavanja in izkušenj lahko v svoji domišljiji naredimo čuda. Problem nastane med resničnostjo in vsebino naše domišljije. 

Je njih laže pozdraviti?

Gre bolj za to, kako jih zdraviti. V poplavi antidepresivov, ki so trenutno najbolj priljubljeni, je pomemben premislek. Antidepresivi niso slaba zdravila, saj ne povzročajo zasvojenosti, imajo dokaj malo stranskih učinkov in začno delovati že po treh tednih, zato so pri veliki depresijah, paničnih motnjah in pri starejših ljudeh, ki so nemirni in razburjeni, uspehi s takšnim zdravljenjem kar dobri. Drugače pa velja za depresijo v okviru prilagoditvene motnje, o katerem sem ravnokar govoril. Tam je uspeh zdravil le okrog 40-odstoten. Kako je torej mogoče, da sploh delujejo, bi se vprašali. Verjetno je odvisno tudi od tega, kdo vam zdravila priporoči in koliko zaupate njegovim besedam.



Gre torej za učinek placeba?

Placebo zna biti zelo učinkovit. To se lepo vidi pri ljudeh, ki se ukvarjajo z zdravilstvom in alternativno medicino. Nekdo, ki je empatičen, pošten, altruističen, lahko marsikdaj pomaga ljudem v stiski. Gre namreč za sugestije, podobno kot pri hipnozi, ki preusmeri pozornost človeka s stvari, ki ga mučijo, in mu da upanje. Osebi, ki je dovzetna, lahko sugeriraš marsikaj. Uspehi tukaj so, pa naj gre za hipnotično nihalo ali energije iz vesolja. Sugestija lahko prinese pozitivne učinke. Naj razložim še s področja fiziologije. Nekdo, ki ima sladkorno bolezen, gre k zdravilcu. Če je zdravilec zelo empatičen, bo zmanjšal njegovo tesnobo, kar bo zmanjšalo aktivnost simpatičnega avtonomnega živčevja in koncentracijo adrenalina, manjše bo izločanje kortizola, zato se bo znižal krvni tlak, padla bo koncentracija sladkorja in če bo sladkorniku ta zdravilec rekel še, da se mora ukvarjati s fizično aktivnostjo, se bo senzitivnost receptorjev za inzulin bistveno povečala. Skratka, raven sladkorja bo padla. Človek bo shujšal, delovne navade bodo drugačne, toleranca za stres bo večja in v tem primeru bo alternativno zdravljenje uspešno. Če pa govorimo o diabetesu tipa 1, kjer gre za primarno okvaro trebušne slinavke in s tem zmanjšano izločanje inzulina, takšen pristop ne bo prinesel uspeha. To je glavna razlika.

Preventiva bi se morala začeti sistematično, že v vrtcu, in se nato poglabljati. To je timsko delo, pri katerem bi morali sodelovati kineziolog, psiholog in zdravnik. Na tem bi lahko utemeljili zdrav življenjski slog, fizično aktivnost in uspešno spopadanje s stresom. Zmanjšale bi se duševne motnje, ker bi imeli večje sposobnosti prilagajanja, manj pa bi bilo tudi bolezni srca in ožilja, debelosti, sladkorne bolezni ter raka. 

Si lahko iz tega razlagamo, da bi moral vsak zdravnik biti tudi malo zdravilec in bi znal z bolniki ravnati sugestivno?

Medicina predvideva, da je nekdo, ki se odloči za tak poklic, empatičen. Empatija pomeni, da ne razumeš samo tega, kar ti človek govori, ampak kako govori in kakšna je njegova nebesedna komunikacija. Zato menim, da ja, vsak zdravnik bi moral biti s tega vidika tudi zdravilec.

Omenjali ste prilagoditveni tip depresije in antidepresive, ki so postali priljubljen način reševanja stiske tudi pri veliki večini mladih ljudi, a zdaj ugotavljava, da bi morda pomagal že pogovor. Zakaj se psihiatri s takšnimi osebami na začetku preprosto ne pogovorijo?

Marketing je šel v zadnjih desetletjih na področju antidepresivov čez rob; ponujajo jih vsakomur, kar je v nasprotju z medicino, ki narekuje, da moraš najprej ugotoviti vzrok in nato imeti načrt zdravljenja, ne pa vsepovprek predpisovati zdravil. Pri nekom, ki je v stiski, boš seveda najprej poskušal s pogovorom rešiti težave, kar pa je pri preseženi toleranci za psihični stres že bolj naloga za psihologa kot zdravnika.



Je morda problem hiter tempo, v katerem živimo danes, ko želimo olajšanje in rešitev takoj? Kot zdravnik splošne medicine imate gotovo izkušnje z ljudmi, ki hočejo že naslednji dan biti povsem rešeni težav.

Seveda, zahteve in pritiski so hudi, zato imajo ljudje večja pričakovanja. Tisti, ki prihajajo k meni v ambulanto, so večkrat pod stresom, ker želijo v službi iz njih iztisniti maksimalno. Gledano s stališča športa gre pravzaprav za pretiranost. Če ne počivaš, ne moreš biti učinkovit, to je glavni razlog. Nekdo, ki se ima za uspešnega delodajalca in želi imeti produktivno podjetje, bi moral te zakonitosti upoštevati.

Gre pri tem morda za kondicijo, kot radi propagirajo? Če si ob službi še športno aktiven, boš imel več energije in zmogel več?

Ogromno raziskav je pokazalo, da šport poveča toleranco za stres. To je pravzaprav bistvo športa. Z njim posamezne organske sisteme gradimo, da se prilagodijo na večje obremenitve. Če je večja obremenitev srca, ožilja, možganov, žlez z notranjim izločanjem za fizični napor, se to kaže tudi z boljšo prilagoditvijo na učinek psihološkega stresa na telo. To pa ne pomeni, da ukvarjanje s športom izboljša prilagoditvene sposobnosti posameznikove osebnosti na psihični stres. Vsak aktiven športnik dobro ve, da je to način življenja. Veliko je odrekanja in ne zgodi se čez noč. Ne boš začel teči in po dveh mesecih že šel na maraton.

Kardiologi in kirurgi uživajo največjo veljavo v družbi, nanje se gleda kot na bogove v belem, zato si večina študentov medicine želi usmeriti na ta področja. Na splošno (družinsko) medicino pa se je v slovenskem prostoru vedno gledalo podcenjujoče. 

Pa vendar se točno to dogaja.

Veliko dobrega je bilo narejenega s propagiranjem aerobne aktivnosti, premalo pa poudarjajo, da bi se moral vsakdo, ki se želi resno lotiti športa, najprej posvetovati s strokovnjakom, trenerjem, kineziologom, da bi ga naučil pravilne tehnike športnega gibanja in tako naprej. Športne sposobnosti je treba razvijati počasi.

Zdi se, da ima človeštvo težave s skrajnostmi. Vedno hočemo še več, še čez svoje meje.

Za to je kriv naš čelni reženj ali frontalni korteks, ki nam v nasprotju z drugimi živimi bitji omogoča, da lahko načrtujemo in programiramo aktivnosti, usmerjene v cilj. Imamo sposobnost, da ustvarjamo, spremljamo dogajanje, ga spreminjamo, vseskozi z mislijo na končni rezultat. Razvito imamo posebno vrsto pozornosti, deljeno pozornost, ki nam omogoča, da počnemo več stvari hkrati. Mislim, da je to eden izmed temeljnih pogojev, zaradi česar je nastala človeška družba in vse, kar spada k njej, od religije in umetnosti do znanosti in tehnologije. Frontalni korteks nam prinaša še eno stvar, in sicer nam omogoča mišljenje, da smo bogovi. Na podlagi zaznavanja in izkušenj lahko v svoji domišljiji naredimo čuda. Lahko bi rekli, da ima naša domišljija neskončno možnost kombinacije informacij, ki so shranjene v spominu, in informacij, ki jih zaznamo v okolju. Problem nastane med resničnostjo in vsebino naše domišljije.



Med nevrodegenerativnimi boleznimi, s katerimi se ukvarja nevropsihiatrija, sta klasična primera demenca in parkinsonova bolezen. V času, ko se dogajajo spremembe v legalizaciji medicinske marihuane, pa veliko govorimo tudi o tem, da prav ta lajša simptome obeh bolezni. Kakšno je vaše mnenje?

Marihuana deluje na kanabinoidne receptorje, ki so v možganih. Pred časom sem sodeloval pri projektu, v katerem je farmacevtsko podjetje skušalo spraviti na tržišče zdravilo za hujšanje. To zdravilo je delovalo na točno te receptorje, in sicer z obratnim učinkom, da je zaviralo apetit. Čeprav je bilo v kliničnih fazah preizkušanja, je bilo precej učinkovito in ljudje, ki so imeli hipermetabolični sindrom, so dejansko shujšali s 120 kilogramov na 90 ali 80. A stranski učinek je bil depresija in med študijo je bilo celo nekaj poskusov samomora. Videti je, da kanabinoidni sistem deluje antistresno in sprošča človeka. Ta učinek opisujejo tudi ljudje, ki kadijo marihuano. Izboljšanje simptomov z uživanjem marihuane so opisovali tudi pri multipli sklerozi in parkinsonovi bolezni, tako da je marihuana za medicinske namene gotovo zanimiva snov.

Opažam, da vse več ljudi odide k splošnemu zdravniku le po napotnico za specialista. Manjšina pride v splošno ambulanto, da bi se zdravili. Za to je kriva zdravstvena politika, ki se mi ne zdi ustrezna. Čemu je potem sploh namenjena splošna medicina, če je zdravnik tam kretničar? 

Verjetno pa so njeni stranski učinki odvisni tudi od posameznika?

Najbolj nevarna je pri ljudeh, ki imajo shizofrenijo ali shizofreniji podobno psihozo. Pri njih lahko uživanje marihuane zelo poslabša simptome bolezni ali celo sproži prvo epizodo shizofrenije. To pa je problematično, saj se lahko razvijejo halucinacije, dislocirano mišljenje in blodnje. Pri snoveh, ki so psihoaktivne in imajo potencial, da razvijejo psihično ali fizično zasvojenost, je vedno treba biti previden. Nekomu, ki je rekreativen uživalec drog, vključno s kokainom, morda ne bo nič, drugi pa bo že po eni ali drugi uporabi zasvojen. Težko je predvideti, kdo spada v katero kategorijo. A spet smo na področju psihologije in osebnostnih struktur, ki lahko ponudijo predvidljivejše odgovore.

Torej bi morali tudi psihoaktivne snovi predpisovati strokovnjaki, ki si vzamejo čas za pogovor z bolnikom?

Zdi se mi, da bi bilo v medicini ključno več preventive. Pa ne mislim, da bi v ambulantah vsepovprek merili krvni tlak, snemali EKG, poslušali srce in pljuča ter jemali vzorce krvi in urina za preiskave. Preventiva bi se morala začeti sistematično, že v vrtcu, in se nato poglabljati. To je timsko delo, pri katerem bi morali sodelovati kineziolog, psiholog in zdravnik. Na tem bi lahko utemeljili zdrav življenjski slog, fizično aktivnost in uspešno spopadanje s stresom. Zmanjšale bi se duševne motnje, ker bi imeli večje sposobnosti prilagajanja, manj pa bi bilo tudi bolezni srca in ožilja, debelosti, sladkorne bolezni ter raka.



Zakaj se to ne zgodi? Strokovnjaki nam vedno ponujate odgovor na dlani, a zakaj ni ukrepov?

To je stvar družboslovja. Primer neuspešnega poskusa, da bi naravoslovje reševalo pomembne družbene probleme, je ločitev psihiatrije od nevrologije na koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Sicer pogumno dejanje in kasnejši vstop psihiatrije v družboslovje sta se na žalost izkazala za slaba. Morda je neuspeh vsaj deloma posledica primarnih metod, ki jih medicina, katere sestavni del je tudi psihiatrija, uporablja pri kliničnem in raziskovalnem delu in izhajajo iz temeljnih medicinskih ved (anatomija, patologija in fiziologija). Te se pri obravnavanju denimo duševne stiske posameznika ob izgubi službe ali ločitvi izkažejo kot precej neučinkovite. Bolj primerno bi bilo svetovanje ali psihoterapija, ki pa sta v osnovi družboslovni metodi. Podoben, vendar ravno nasproten primer je preventiva. Odločitev, kakšna naj bo preventiva, je naloga družbe. Medicina je tu le eden od podizvajalcev v okviru, ki ji ga določi družba. V kontekstu timskega dela pa je seveda potreben dober dialog med družboslovjem in naravoslovjem.

Ključno je vprašanje, kako uporabiti vse te informacije, ki so nam danes na voljo. Naučiti ljudi kritično presojati informacije, bi morala biti primarna naloga učiteljev.  

Ali kot splošni zdravnik opažate, da se je v zadnjih letih zaupanje pacientov do zdravnikov zmanjšalo?

Seveda, predvsem je to posledica ustvarjenega javnega mnenja. Neposrečena je tudi situacija primarne ravni slovenskega zdravstva. Opažam, da vse več ljudi odide k splošnemu zdravniku le po napotnico za specialista. Manjšina pride v splošno ambulanto, da bi se zdravili. Za to je kriva zdravstvena politika, ki se mi ne zdi ustrezna. Čemu je potem sploh namenjena splošna medicina, če je zdravnik tam kretničar? Kardiologi in kirurgi uživajo največjo veljavo v družbi, nanje se gleda kot na bogove v belem, zato si večina študentov medicine želi usmeriti na ta področja. Na splošno (družinsko) medicino pa se je v slovenskem prostoru vedno gledalo podcenjujoče.

Verjetno pa pacienti pridejo v ambulanto že z jasno diagnozo v mislih?

Informacije, ki jih poberejo z interneta, kakopak. Spet smo pri miselnosti, zaradi katere ljudje lepijo etikete. Če pridejo v ambulanto z idejami, ker so nekaj prebrali in se želijo pogovoriti o tem, je to dobro, slabo pa, ko imajo v mislih že sami zdravilo in jedialog zanje končan. Ključno je torej vprašanje, kako uporabiti vse te informacije, ki so nam danes na voljo. Naučiti ljudi kritično presojati informacije, bi morala biti primarna naloga učiteljev.


Dr. Aljoša Danieli, dr. med., zdravnik splošne medicine, specialist psihiater in nevropsihiater, bo odslej odgovarjal tudi na težave in dileme naših bralk in bralcev. Vprašanja nanj naslovite na Revija Ona, Delo, d. o. o., Dunajska 5, 1509, s pripisom Ordinacija, ali pa jih pošljite po elektronski pošti na naslov ordinacija@delo.si

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE