Katja Bidovec

Muslimanke so v burki, kaj pa Slovenke?

Mlada, a že priznana fotografinja ob boku Arneju Hodaliču nabira izkušnje iz sveta in fotografije. Priznava ji, da je že zdaj boljša od njega. Slovenka je letošnja dobitnica nagrade na mednarodnem Nikonovem fotografskem natečaju, Katja Bidovec namreč zna ujeti svojevrstne trenutke, ki povedo več kot 1001 beseda.

Spoštovanje drugačnosti jo bogati in vse kaže, da je njena naloga s tem obdarjati tudi druge. Ne skriva, da je njena strast zakriti svet muslimanskih žensk. V njem je našla bogastvo marsičesa na razvitem Zahodu pozabljenega.


Kdaj ste dobili svoj prvi fotoaparat? 

Vedno sem imela kakšnega pri sebi. (nasmeh) Že kot otrok sem znala menjavati filme. Spomnim se osnovne šole v naravi, ko mi je mami za  seboj spakirala še fotoaparat. To je bilo za tisti čas nekaj posebnega. Sicer je šlo bolj za hec. Osnovno znanje, ki ga potrebuješ, sem dobila kasneje, ko sem spoznala Arneja Hodaliča. Takrat sem padla v čisto nov svet, ki me je povsem očaral. Pri njem še danes opazujem, kako uživa in žari, ko dela, čeprav to počne že desetletja. 

Težko sprejemam, da želimo vse nam tuje zatreti in uničiti. Ne razumem, zakaj ljudje ne vidijo lepote v multikulturalnosti, saj na koncu smo vsi enaki, vsi se rodimo in umremo. 

Prihajate iz Kranja. Za mlado kranjsko dekle ste hitro segli daleč v svet. Kakšne so bile vaše mladostniške želje?

V najstniških letih sem resno trenirala košarko. Šport ti privzgoji marsikatero lastnost, ki je pozitivna za življenje, čeprav zase lahko rečem, da sem imela vedno jasne cilje. V košarki nisem bila med glavnimi strelkami, sem bila pa ena izmed tistih, ki je skupaj držala vso ekipo. Kot da je bila v meni zrelost že v rosnejših letih. Ko sem šla s srednje šole na fakulteto, sem hitro prepoznala, da je čas za novo obdobje. S fotografijo sem res zadihala svetovljanski zrak. 



Dragocen projekt portretiranja plemen, ki so na robu izumrtja, vaju z Arnejem Hodaličem že nekaj časa zaposluje. Kaj trenutno počnete? 

Veliko energije sva v zadnjem času namenila projektu Izginjajoče kulture, ki že doma zahteva ogromno priprav, da bo studio, ki ga boš prenesel in postavljal na drugih koncih sveta, recimo pri staroselcih v Etiopiji, v hribovju Indije ali v divjini Namibije, brezhiben. Čeprav se razstava na Ljubljanskem gradu zapira, projekt še ni končan. V Sloveniji se ukvarjam predvsem s studijsko fotografijo. Eden od najinih trenutnih skupnih studijskih projektov je tudi United Slavic Actors, portal, na katerem se slovanski igralci predstavijo mednarodni filmski produkciji. 


Nagrajeni ste bili za fotografijo velike Budove noge v templju na jugu Šrilanke, ki je prispodoba veličine religije in majhnosti ljudi. Kaj še vidite kot izziv v bližnji prihodnosti na svojem področju? 

Že od nekdaj me fascinirajo najrazličnejše družbenokritične tematike. Vsak dan se ljudje spopadamo z različnimi strahovi sveta, ki nam ga prikazujejo mediji, mi pa se ne ozremo naokoli, da bi videli, da na tem planetu nismo sami. Spoštovanje drugačnosti je zagotovo tematika, ki si jo želim predstaviti s fotografskim delom, je pa tudi eden od namenov projekta Izginjajoče kulture. Tukaj ne mislim zgolj na vizualno različnost. Težko sprejemam, da želimo vse nam tuje zatreti in uničiti. Ne razumem, zakaj ljudje ne vidijo lepote v multikulturalnosti, saj na koncu smo vsi enaki, vsi se rodimo in umremo. Mene že od nekdaj privlači fotografiranje različnih religij, čeprav se obenem dobro zavedam njihove absurdnosti. Ne maram ljudi, ki izkoriščajo moč religije, da soljudi naredijo pohlevne in ponižne. 


Že kot otrok sem znala menjavati filme. Spomnim se osnovne šole v naravi, ko mi je mami za  seboj spakirala še fotoaparat. To je bilo za tisti čas nekaj posebnega.


Prizori, ki jih fotografirate, osupnejo. Sploh ženske v vsej svoji moči in lepoti.

Zagotovo me je najbolj pritegnil svet muslimanskih žensk. To so prostori, kamor je moškim vstop prepovedan in kjer veljajo drugačna pravila. Tudi fotografiranje je drugačno, ne vem, zakaj, ampak tam se mi zdi, da čas teče počasneje. Včasih traja kar dolgo, preden pritisnem na sprožilec, in čeprav brez besed sedim in jih opazujem, me skoraj vedno z nasmehom pozdravijo ob mojem odhodu. Zagotovo me ta tema intrigira tudi zaradi sovraštva in strahu pred islamom, ki sta v Sloveniji zelo močna. Vznemirja me dejstvo, da jim delamo krivico, ko izkrivljeno doktrino, ki obvladuje kos sveta, tako nevedno povezujemo z izvorno muslimansko religijo in grozna dejanja posameznih islamistov posplošujemo na celotno islamsko kulturo. Jaz vedno rečem, da mi je džamija precej bolj domača kot naše cerkve. Govorim seveda o občutku fizičnega prostora in nikakor ne o doktrinah, ki stojijo za temi simboli. V večini gre za ogromne, svetle zgradbe, kjer vlada čistoča, čevlje pustiš pred vrati in se z veseljem usedeš na tla. V primerjavi s hladnostjo cerkva, lesenimi klopcami, mrzlimi tlemi iz kamna in križem, na katerem Jezus krvavi. Religijo sicer rada opazujem, vendar je žal manipulacija z njo naredila toliko škode, da se njenemu vplivu izogibam. Saj lahko veruješ in v sebi razvijaš vrednote, ki so v bistvu zelo podobne vsem verskim, a hkrati ohranjaš svobodo in trezno glavo.



Vrniva se raje k ženskam. Kako ste prišli do njih, ni to skrivnosten svet, kamor je težko vstopiti?

Najlaže ga doživiš prav v džamijah, njihovi domovi so za nas tujce precej bolj nedostopni. Sama pa sem v jemenski vasici Šugruf doživela res prijetno izkušnjo. Medtem ko sem fotografirala, mi je neki fantek prinesel rožo. Prek prevajalca je povedal, da me ženske vabijo v hišo. Najprej so mi predstavile hišo in v vsaki sobi, zanje so bila to stanovanja, me je »gospodinja« nadišavila s parfumom. Tako tujcu izrečejo dobrodošlico. V sobi so bile lepe preproge in blazine, posedle so me na tla. Postregle so mi čaj in pecivo, prinesle šišo. Sedele so ob meni, me gledale, opazovale moje lase, kožo, božale so me po roki. Nič nismo spregovorile, ker se nismo razumele, samo smejale smo se in veselile, da smo skupaj. 


Zagotovo me je najbolj pritegnil svet muslimanskih žensk. To so prostori, kamor je moškim vstop prepovedan in kjer veljajo drugačna pravila. Tudi fotografiranje je drugačno, ne vem, zakaj, ampak tam se mi zdi, da čas teče počasneje.


Kakšen vtis so pustile na vas? Ste ena tistih, ki jih ne vidi površno kot uboge in zakrite.

Kako živijo, se vedejo med sabo in do tujca, je meni očarljivo. Po svoje so težko dosegljive, zadržane, a ko vstopiš v njihovo bližino, začutiš toplino in energijo varnosti, ki so jo stkale. Nobene vsiljivosti ni v njih. Ženske, predvsem v ruralnih predelih Jemna, če ni vojne, garajo precej bolj kot moški. Vsak dan prenesejo na glavi po 20 litrov vode, oddaljene nekaj ur hoda. Skrbijo, da je doma vse urejeno, njihovo življenje je daleč od rožnatega. Moška premoč zna biti zaradi vaških tradicij tudi surova. Majhna napaka, ki ni v skladu s pravili, lahko žensko drago stane. Zgodbe premladih nevest, ki živijo kot zatirane sužnje, so res grozne. Moški in ženske niso enakovredni tako, kot smo vajeni mi, a to ni zgolj v islamski kulturi, neenakosti in krivice lahko najdemo tudi v drugih verstvih oziroma nam bolj podobnih kulturah. Jaz poskušam na vse pogledati tudi iz druge perspektive in to, da so muslimanske ženske v prostorih, ločenih od moških, je lahko včasih prednost. Tam imajo svoj mir in svojo svobodo, nihče ne ve, kaj počnejo. Ohranile so vso svojo ženstvenost. Velikokrat sem videla, tudi po džamijah, ko so brale revije, poslušale glasbo in se družile. Tako kot gremo me na kavo, samo da nas tu vidijo in nam kdaj očitajo, da so naše kave predolge. Me pač ne moremo reči, da smo ves ta čas molile. (smeh) Hočem reči, da se tudi one znajdejo, ni vse črno ali belo. V Jemnu sem imela srečo, saj me je Tina, Slovenka, ki tam živi, peljala s seboj na jemensko poroko in spet sem imela še en nov vpogled v ta čudoviti ženski svet.   



Je videti tako drugače kot naš?

Tam se pari poročijo ločeno, in čeprav sem smela videti moški del poroke, je bil ženski del precej bolj fascinanten, na žalost pa nisem smela fotografirati. Tam šele začutiš njihovo dvojnost. One pridejo na prizorišče v burkah, na cesti lahko tujec vidi samo njihove oči. Potem v predprostoru odložijo telefone in slečejo burke. Pod njimi so imele mrežaste nogavice, dekolteje, med seboj so se naličile, si izmenjale čevlje, kakšna je imela malo premajhne, druga prevelike, izžarevale so lepoto. Njihov ples je bil erotičen, pa so plesale kar med sabo. Uživale so in nič jim ni manjkalo. Pri nas se mi zdi, da smo ženske malo zdolgočasene, če ni moških, vedno je treba koga osvajati. One pa ne potrebujejo moškega, da jih gleda, kako privlačne so. Uživajo v tem, da so ženske, in s tem ohranjajo svojo energijo, svojo moč tudi doma. Le da tega ne kažejo navzven. Saj ni pomembno, kako je videti, bolj pomembno je, kako dejansko je. Mimogrede, za zunanji svet so one v burki, za moža pa se doma vsak dan brezhibno uredijo. Kako je pa pri nas?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE