Jutro v Italiji se obvezno začne s kavo in rogljičkom oziroma slastnim sorodnikom iz družine listnatega testa. Nič pretiranega, le majhno, a klasično razkošje. Na sprehodu čez zelenje najstarejšega parka v Milanu, vrtove Indra Montanellija, pozdravim svežino jutra in si spočijem oči na urejeni okolici, ustvarjeni po vzoru angleških krajinskih parkov. Gospod Montanelli, zgodovinar in eden najbolj prepoznavnih italijanskih novinarjev in urednikov 20. stoletja, je v parku nabiral minute tišine pred vsakodnevnim kaosom uredniškega dela svojega časopisa Il Giornale. Razmišljajoči kip stoji prav blizu kraja, kjer so ga ustrelili pripadniki paravojaške skupine Rdeče brigade, a se atentat k sreči ni končal tragično. 

Italijanska duša 

Strogo milansko središče je mogoče obvladati z nogami, zato se do naslednjega cilja, parka Sempione, odpravim kar peš. S počasnim korakom si ogledujem umetniško okrožje Brera, ki ga tu in tam poimenujejo kar milanski Montmartre, po vzorniku iz Pariza. Najpomembnejša soseska v Italiji, namenjena promociji oblikovanja, je center kreativnega razvoja z več kot 80 trgovinami, ateljeji, delavnicami, galerijami in muzeji. Ožje ulice in manjše, nizke hiše najrazličnejših stilov so v Milanu, polnem razkošnih megalomanskih dvorcev in stanovanjskih stavb, posebnost, pravi naslov za vrsto izložbenih oken, mimo katerih bo estet le stežka ravnodušno odkorakal. Milanski odmerek lepote je mogoče najti skoraj povsod, kar hitro upraviči pregovor o svetovni prestolnici mode in oblikovanja. Opazovanje ljudi tako dobi razsežnosti, ki se bližajo lenobnemu listanju katere koli modne biblije, pojem urejenosti pa popolnoma svež pomen. Za kosilo se v trendovsko opremljenih restavracijah, nekateri pred njimi, zbirajo hrustljavo zlikane bele srajce, najsodobnejši pametni telefoni in ambicije, ki si komajda vzamejo čas za počitek. Do večera, ko bo sonce že zašlo in bo delovni dan končan, priložnosti za druženje ne bo več. A italijanska duša ne da miru, čeprav življenje zahteva naglico in fokus, je hranjenje še kar svetinja, ki se ji predajaš le v dobri družbi. 

Arhitekt da Vinci 

Zaslepljeni od razkošja se mi uspe prebiti do gradu Sforza, danes simbola in ponosa Milana, a nekdaj znamenja tiranije in tuje prevlade. Megalomanska trdnjava, v 16. in 17. stoletju ena večjih v Evropi, je v stoletjih menjala tako lastnike kot arhitekte, na seznamu katerih se je znašel celo sloviti Leonardo da Vinci. Prostrano dvorišče in globoki obrambni jarki so odlična protiutež umetninam, ki so razstavljene v posameznih krilih, poznavalsko oko prepozna mojstrovine da Vincija, Michelangela, Tiziana in Tintoretta. Raje kot vrsti za vstop za ogled umetnin se posvetim parku, skulpturam in razgledu na Slavolok miru na ulici Sempione. 

Brez oblikovanja ne gre 

V mestu, v katerem je umetnost vgrajena v tlakovce ulic, po katerih se sprehajam, je ogled razstav in galerij obvezna točka na dnevnem redu. Radovednost že z imenom vzbudi Palača umetnosti, ki je po dvajsetih letih premora ponovno prizorišče mednarodne milanske razstave oblikovanja, Trienalle di Milano. V palači in drugje po mestu so predstavljeni vrhunci sodobnega italijanskega oblikovanja, urbanizma, arhitekture in glasbe, s poudarkom na odnosu med umetnostjo in industrijo. Utrujena od pohajkovanja zberem moči in se potopim v svet oblik, barv in idej. Odmerek estetike je uspešno omrtvil čute, ki blazni od odtenkov in oblik počasi drsijo v kolaž zadovoljnega navdušenja. 

Okamnela zgodovina 

Turistično ikono, milansko stolnico na Piazza del Duomo, si je morda najbolje ogledati zgodaj zvečer, ko ožarjeno nebo sodeluje z novim sistemom osvetlitve, ki poudarja mogočnost in raznolikost najpomembnejšega religioznega objekta v mestu. Kar 3400 kipov in 700 figur, vklesanih v marmorne reliefe, pripoveduje zgodbo biblijske in milanske zgodovine. Plastike so nepretrgano izdelovali kar šest stoletij, zato res ni nenavadno, da naj bi bila stolnica stavba z največ kipi na svetu! Lučaj stran je še ena znamenitost, nakupovalna galerija Vittorio Emanuele II, z zvenečimi znamkami in zasoljenimi cenami pod jekleno stekleno kupolo. Po opravljenih obveznostih, torej ogledu romanskih angelov in luksuznih torbic v izložbi, napoči čas za eno izmed boljših italijanskih domislic, večerni aperitivo. 

Vesele urice 

Sredozemski način združevanja socializacije in hranjenja je bil v Milanu že pred časom, nekje v začetku 20. stoletja, privzdignjen na naslednjo stopnjo uživancije, saj so mu premeteno dodali še alkohol. Protipol večernemu popivanju, ki ga poznajo v vzhodni Evropi, je elegantno druženje z grenkim koktajlom v eni roki in krožnikom slanih prigrizkov v drugi, pri čemer bistvo ni opijanje, ampak izmenjava dnevnih doživljajev. Vseeno tudi milanski meščani niso imuni na trendovske zablode, kot izvem, je najbolj značilna poteza ta hip obisk restavracij s sušijem, ki jih v resnici skrivaj vodijo Kitajci. Če boste večer nadaljevali na romantičnem mopedu, boste že pravi domačin. 

Na drugi strani 

Nočno pohajkovanje sklenemo z znanstveno fantastiko sodobne arhitekture, saj obiščemo bližnjo sosesko Porta Nuova. Osrednja poslovna četrt je na ruševinah urbanega propada zrasla v zadnjem desetletju in v hipu postala središče osrednjih pisarn luksuznih blagovnih znamk in razkošnih stanovanj. Čeprav se najbolj šopiri stolpnica banke Unicredit, ki s 321 metri nosi naziv najvišje stavbe v Italiji, sta prava zanimivost bivalni stolpnici Bosco Verticale, navpični gozd. Zunanji del fasade prerašča sistem teras, na katerih kar 900 dreves skrbi za zasebnost, čist zrak in zmerne temperature. Milanska smetana, ki si stanovanja dejansko lahko privošči, se varno zastekljena skriva v sodobnih sobanah, obiskovalcu ostane edino kratek pogled na lepo opremljeno sprejemnico in vrsto zastrtih oken. Ampak sprejemnica je pa božanska! 

Med Švico in Sredozemljem 

Milanski mestni vrvež je za občutljive duše, vajene počasnega koraka, precej intenzivna izkušnja, že vožnja s podzemno železnico zahteva celega človeka, ki se upira toku množice. Idealna rešitev za tiste, ki jim več pomeni spokoj kot stas, je obisk znanega Gardskega jezera, ki je, kako pripravno, na poti domov. Nežne zelene barve in obilica zanimivosti, jezero se namreč razteza kar čez tri pokrajine, vsaka pa ima svoje značilnosti, je odlično izhodišče za nedeljski izlet. Polotok z mestecem Sirmione je ravno pravšnja kombinacija italijanskega turizma, oljčnih nasadov in oprijemljive zgodovine. V kraju si lahko privoščiš smešno drag sladoled in za pest limon, raziščeš ostanke počitniške rimske vile Grotte di Catullo in trdnjavo Scaligero, katere šarm okrepi dejstvo, da resnično stoji čisto ob vodi. Zasebno grajsko čolnarno in pomol s strateško lego na koncu polotoka so langobardski plemiči dolga leta uporabljali za ohranjanje deželne suverenosti, pred združitvijo Italije v enotno kraljestvo je bil boj za prevlado nad sosedi precej hud. Za tiste popotnike, ki jim ponedeljek nikakor ne diši, so v neposredni bližini tudi pristne terme, katerih zdravilno termalno vodo so odkrili kdo drug kot Rimljani, ljubitelji udobja in razvajanja.