Bernarda, najprej nam prosim zaupajte, kakšna je vaša definicija ljubezni.

Ljubezen je stanje duha, ki je blizu psihoze.

Do svojega 60. leta sicer nisem bila skoraj nikoli samska. Nato so mi začeli iti ne sami moški, temveč na splošno ljudje, množice strahotno na jetra. 

Verjetno imate v mislih stanje zaljubljenosti oziroma silnega vihranja hormonov?

To je prav duševna motnja, ki nekaj časa traja, potem pa izgine. Vprašanje je, kaj ti je uspelo narediti v obdobju, ko je še bila prisotna. To je grozovito povezano s tem, kdo je objekt tvoje duševne motnje.



Kruto povedano. Kako se vi spominjate teh t. i. duševnih motenj? S čim vas je vaš dragi omrežil, osvojil?

(Smeh.) Ne, ne, moški nikoli ne osvojijo mene, jaz osvojim njih. Torej, jaz sem se odločila, kdaj je mogoča duševna motnja in v zvezi s kom. (Nasmeh.)

Kaj ste naredili?

Prav nič. Nisem tip človeka, ki se spogleduje.

Ljubezen do živali se mi zdi mnogo bolj normalna kot ljubezen do moškega. 

Torej se je zgodila povezava na drugačni ravni?

Najbrž je tudi to del motnje duha, ko začneš izžarevati določeno energijo, ki se običajno ne sprošča oziroma o kateri zavestno ne razmišljaš. Tako začneš počasi drseti v na srečo časovno omejeno stanje, ko se dogaja kopica pretiranih reči. Kot bi se dimenzije dojemanja čustev razvlekle na raven risank, torej daleč od resničnosti.



Kot družba pa ne glede na to zaljubljenost častimo. Z Zahoda je prišlo valentinovo, prej smo praznovali gregorjevo, ko se ptički ženijo, še prej so staroverci izkazovali ljubezen tako, da so v prvi vrsti častili naravo.

Oh, čaščenje narave je nekaj povsem drugega! To sama vneto počnem na valentinovo in sicer.

Ali bi lahko rekli, da se prav takrat, ko v iskanju ljubezni vidimo v prvi vrsti dva posameznika in zadostitev ega, medtem ko izključujemo zakone narave, vzpostavi ta iluzija, daleč od resničnosti?

V svojih stanjih blaznosti nisem nikoli vpletala narave. Narava pri meni vzbuja zelo močna čustva, a povsem ločeno od moškega spola. Narava s svojimi letnimi časi je nekaj stvarnega in konkretnega ter je daleč od norosti, ki jo lahko sproži zaljubljenost.

V moji domovini so okoli mene številni butasti ljudje, ki jih je mogoče zlahka mobilizirati za bedarije, saj sploh nimajo svojih trdnih stališč, za katera je treba tudi garati. To se jim ne ljubi. 

Verjetno se strinjate, da na naše zmotno dojemanje partnerstva zelo vplivajo tudi romantični filmi. Kateri prizor se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Najbolj sem si zapomnila žalosten prizor iz Disneyjevega risanega filma Sneguljčica, ko ona umre in kako zelo so bili palčki žalostni. Takrat sem kot še zelo majhna deklica v kinu jokala kot dež. Kar zadeva romantične filme in ljubezenske prizore – saj so me tudi kakšni zelo ganili, ampak name nobeden ni naredil takšnega vtisa, da bi ga izpostavila. Čustva sicer spoštujem in cenim, saj bi bil svet brez njih slab in skrajno dolgočasen, prazen. Moje čustvovanje je zelo različno. Denimo naravo občutim skrajno intenzivno, morda celo najmočneje. Veliko bolj sem del nje kot pa umazane človeške množice. To nima z medsebojno človeško ljubeznijo nič skupnega. Kadar denimo slišim pasti drevo, sem lahko zato vse popoldne zamorjena.



Kaj pa denimo ljubezen, ki jo čutite do svojega psa?

Ta je zagotovo močna. Ljubezen do živali se mi zdi mnogo bolj normalna kot ljubezen do moškega.

Biti samozadosten ima več pomenov. Ali je status samske ženske negativna etiketa?

Sploh ne. Do svojega 60. leta sicer nisem bila skoraj nikoli samska. Nato so mi začeli iti ne sami moški, temveč na splošno ljudje, množice strahotno na jetra. V moji domovini so namreč okoli mene številni butasti ljudje, ki jih je mogoče zlahka mobilizirati za bedarije, saj sploh nimajo svojih trdnih stališč, za katera je treba tudi garati. To se jim ne ljubi. Namesto tega za sveto vzamejo vse, kar jim servirajo z leve in desne. Starejša ko sem, bolj se v takšnih množicah, denimo na obletnicah mature, prav žaljivo slabo počutim.

Tipične ženske teme me že vse življenje dolgočasijo in že v šoli sem imela v razredu same prijatelje. 

To je verjetno stvar zorenja, modrosti. Se v opisanih množicah počutite ujeto?

Sploh ne! Nikakor ne v psihološkem oziroma psihiatričnem pomenu, temveč mi je skrajno dolgčas. Tipične ženske teme me že vse življenje dolgočasijo in že v šoli sem imela v razredu same prijatelje. Priznam, da mi moška družba tudi danes še vedno bolj prija kot ženska. Jaz sem pač iz enega čudnega vica.