Dr. Zoran Milivojević

Moški je zgolj objekt v ženskem obračunu

Demistifikator ljubezni in avtor več knjižnih uspešnic Zoran Milivojević, dr. med., je vedno pravi naslov, ko se sprašuješ o temeljnih srčnih zadevah. V teh je treba najprej zaupati dejanjem, ne besedam. Z znanim psihoterapevtom sva spregovorila o t. i. taticah fantov in poročenih moških. Te se včasih nesmrtno zaljubijo ali pa si povsem razumsko, morda predvsem koristoljubno vbijejo v glavo: Tvoj mož bo moj mož.

Ali so si določene ženske od nekdaj želele osvojiti moškega, ki je že resno oddan oziroma poročen, ali je to še eden od produktov t. i. seksualne revolucije oziroma promocije ljubezni in užitkov brez obveznosti v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja? Sicer so se že na dvorih v 17. in 18. stoletju dogajale spletke, varanje, igre moči, včasih celo prevzemanja – vsaj za določeno obdobje.

Pri osvajanju zasedenega moškega oziroma moža druge ženske se kažeta dva različna motiva. V prvem primeru ženska najde »človeka svojega življenja«, ki je na njeno žalost oddan. Pripravljena je narediti vse, da bi bil njen, medtem ko njegovo zvezo ali zakon vidi kot oviro, ki jo je treba odstraniti. Druga zgodba je neprijateljski, celo sovražen odnos do ženske, s katero je moški poročen oziroma v zvezi. S prevzemom partnerja se ji maščuje, pokaže, da je boljša od nje. Tu je moški zgolj objekt, predmet v ženskem obračunu oziroma merjenju ženskih moči. Zgodovinsko gledano so bili zakoni pred sto leti in več mnogo trdnejši kot danes. Obstajal je precejšen družbeni pritisk, da si poročen, pa tudi močna notranja zavestna zapoved, da ostaneš v zakonu. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so seveda bile ljubice, a je veljalo pravilo, da ljubica nima pravice postati žena. Namesto zakona je prejemala darila in finančno podporo – če je bil ljubimec premožen. Pojav »prevzemanja« moškega se je torej pojavil v novejšem času.


V grobem bi lahko obravnavali dve skupini ljubic: tiste, ki se spustijo v razmerje z moškim, čeprav je poročen – morda tega na začetku niti ne vedo – in tiste, ki moškega zapeljejo načrtno, prav zato, ker nosi poročni prstan in jih to privlači. Ali je druga skupina psihološko gledano bolj patološka, težavna?

V preteklosti je obstajal določen moralni kodeks, po katerem je bila ljubica vedno obsojana, ker »uničuje zakon« druge ženske in morda otrokom »krade« očeta. Odgovornost za ljubimkanje so prelagali izključno na ljubico, moški pa je bil »zavedèn«. Močno prevzetost in očaranost so razumeli kot stanje hipnoze, ženskam pa pripisovali, da so »fatalne«, usodne. Danes na to gledamo drugače, tako, da ljubica do žene ne čuti nikakršne dolžnosti. On je tisti, ki je definiral odnos z ženo in z njo sklenil dogovor ter ima pravico, da ga razdre in odide, zato se ljubica ne čuti več niti odgovorne niti krive za njegove odločitve ter ravnanje. Zato njena želja, da bi bila s poročenim ali zasedenim moškim, ne velja več za patološko, temveč upravičeno. 

Odgovoren je torej zlasti moški?

Res je, on se odloči, ali bo ostal z zdajšnjo partnerico ali bo odšel z ljubico. Odgovornost in morebitno krivdo nosi on, ne ljubica. Danes sme vsak pokazati naklonjenost komur koli, ta oseba pa se odloča, ali jo bo sprejela ali odbila.

Nekoč je veljalo, da poročeni moški ni več na tržišču, da pripada ženi in otrokom. Včasih so ljudje morali biti poročeni že samo zato, da bi preživeli ter imeli in vzgajali otroke. Povedano drugače: v revni družbi je zakon potreba. Danes pa temelji v glavnem na ljubezni. 

Kateri motivi vodijo ženske, ki jih privlačijo izključno oženjeni moški?

Motivi so različni. Takšno žensko je pogosto strah vezanosti in se zato varneje počuti z moškim, ki je že vezan. Občasno samski moški uporabijo ukano, ko nosijo poročni prstan in tako dajejo znamenja, kot da so zasedeni. Pravijo, da tako laže pridejo do seksa. Kadar je moški znana osebnost ali ima visok družbeni status, ima »tatica« motiv, da ga prevzame ženski, za katero verjame, da si ga ne zasluži. S tem, ko ji uspe, »dokaže«, da je boljša in da njej pripada višji družbeni status.



Pa to drži v praksi, da moški z obročkom zvestobe na prstu prej »dobijo« – pa ne pri svoji ženi? Če ja, mar ni to dokaz popolne izrojenosti oziroma nesmiselnosti zakona, kar zadeva čustveno predanost, obljubo zvestobe?

Odnos med spolnostjo in ljubeznijo ni tako preprost. Tradicionalno gledano se pri ženskah ljubezen in seks prekrivata, zato se lahko predajajo spolnosti le takrat, ko ljubijo in se počutijo ljubljene. Pri moških je drugače, saj so možgani izpostavljeni delovanju testosterona, hormona, ki spodbuja spolne centre, zato je njihov odnos do spolnosti dvojen: mogoč je »seks v ljubezni« in »seks brez ljubezni«. To pomeni, da pogosto iščejo le spolne odnose. »Moški« odnos do seksa ima čedalje več mladih žensk, zato jih vse bolj zanima seks brez ljubezni, torej brez čustvene vezanosti. Zanje so zasedeni moški boljši izbor, saj je pri njih manj verjetno, da se bodo hoteli čustveno vezati oziroma imeti zvezo. Poročni prstan je znak, da bo vse skupaj manj zapleteno. Pa vendar glavni razlog za to, da ženske privolijo v odnos s poročenim ali zasedenim moškim, ostaja dejstvo, da se vanj zaljubijo in upajo, da bosta razvila zvezo oziroma se poročila.

Moški na zunajzakonsko razmerje pogosto gledajo kot na dodatek, zadovoljevanje tiste potrebe, ki je ne morejo zadovoljiti doma. Nekdo se je domislil prispodobe v zvezi s hrano: doma je glavni obrok, ljubica je pa posladek. Seveda ne moreš živeti od sladice. 

Bodiva še bolj konkretna: koliko poročenih moških vsaj enkrat spolno prevara svojo ženo – gledano v odstotkih?

Na to temo obstaja več statistik, še posebno narejenih v državah na Zahodu. Odgovori moških na vprašanje »Ali ste kdaj, vsaj enkrat, prevarali svojo partnerico?« se razlikujejo in se gibljejo okrog 40 odstotkov. To pomeni, da je večina zvesta.

Težko trdimo, da so vse t. i. tatice poročenih moških pokvarjene ali neumne – ker med drugim pomagajo razbijati družine z otroki – saj se nekatere zares zaljubijo in partnerstvo lahko traja in traja ter je tudi moški v novi zvezi srečnejši kot prej. Kako to komentirate?

To je nova življenjska resničnost. Nekoč je veljalo, da poročeni moški ni več na tržišču, da pripada ženi in otrokom. Zakon je imel številne funkcije, ki jih je v sodobni družbi izgubil. Včasih so ljudje morali biti poročeni že samo zato, da bi preživeli ter imeli in vzgajali otroke. Povedano drugače: v revni družbi je zakon potreba. Danes pa temelji v glavnem na ljubezni. Dokler je ta prisotna in se ljudje počutijo varne, ljubljene – tudi če je zakon v krizi – vse dokler imajo upanje, da bo v prihodnje bolje, ostajajo poročeni.



Kaj pa če pravega občutka varnosti in ljubljenosti ni več?

Kadar jih partner razočara, nastane kriza in z enim očesom že gledajo naokoli, ali se bo pojavil tretji. V svojem nezadovoljstvu lahko moški odidejo z drugo, novi odnos pa lahko uspe ali ne. Občasno srečam ženske, ki verjamejo, da je moški že samo zato, ker so z njim poročene, dolžan početi to in ono, in kadar tega ne dela, postanejo nezadovoljne. Začnejo ga kritizirati in mu ves čas vzbujajo občutke krivde. Pogosto je takšno ravnanje napačno, saj so se časi spremenili. Moški ve, da ni več dolžan ostati v zakonu in trpeti; ve, da ima pravico oditi in si najti drugo. Če ga želi žena zadržati, mora razumeti, da bo ostal z njo, dokler se bo v zvezi imel dovolj dobro, zato si mora prizadevati za to. Seveda je cilj, da se imata dobro tako on kot ona.

Mnogi moški razmišljajo z vidika spolnega nagona. To pomeni, da si želijo spolnosti, flirtanja, ne pa trajnega razmerja. Tak razvoj zveze je za takšne ženske poraz, saj se znajdejo v položaju, ko moškega hkrati imajo in nimajo. 

Večina moških, ki imajo ljubico, sicer ne zapusti žene, kajne?

Tako je. Moški na zunajzakonsko razmerje pogosto gledajo kot na dodatek, zadovoljevanje tiste potrebe, ki je ne morejo zadovoljiti doma. Mnogim ta delitev ustreza, ker v kombinaciji žena – ljubica dobijo, kar potrebujejo. Nekdo se je domislil prispodobe v zvezi s hrano: doma je glavni obrok, ljubica je pa posladek. Seveda ne moreš živeti od sladice. K temu, da moški zapustijo ženo, zares odločilno vpliva to, ali jim je v zakonu dovolj dobro. Drug razlog so otroci. Številne ljubice mislijo, da ostaja poročen zato, ker jim laže, da je z ženo nezadovoljen, dejansko pa ima z njo dober odnos. V resnici sta z ženo odtujena, a on občuti krivdo do otrok. Sprašuje se, kako naj bo srečen z ljubico, če so njegovi otroci nesrečni. Prav zato pogosto žrtvuje svojo srečo – da bi bili njegovi otroci srečni.



Lahko pa seveda žena prej zapusti njega, ker jo vara. Kaj svetujete prevarani ženi – kdaj naj se loči in kdaj mu morda celo lahko odpusti?

To so intimne odločitve, ki jih mora vsak sprejeti sam. Prav zato psihoterapevti ne bi smeli dajati nasvetov, temveč moramo ljudem pomagati, da razmislijo o svojih izbirah. Pri varanju je glavna žrtev zaupanje, vendar je brez njega izjemno težko nadaljevati skupno pot v zvezi oziroma zakonu, zato si je treba prizadevati zanj. Najboljše, kar lahko stori oseba, ki je varala, a si želi ohraniti zakon, je: naj prizna prevaro; jasno pove, da je naredila napako; se opraviči, ker je s tem prizadela partnerja; izreče ljubezen in željo, da bi ostala skupaj; obljubi, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo. V tem primeru druga oseba precej laže oprosti. Kar vedno svetujemo, je zakonsko svetovanje, ker je tako laže prebroditi zakonsko krizo.

Kako zanesljiv kot partner pa je v resnici moški, ki se je pustil »ukrasti«? Bo to naredil še enkrat in še enkrat?

Takšne nove zveze pogosto spremlja sumničenje. Včasih se to specifično ljubosumje na partnerja pojavlja prav zato, ker ženska, ki ga je »ukradla«, občuti krivdo in podzavestno verjame, da bo kaznovana enako – da se bo pojavila tretja ženska.

Psihoterapevti učimo ljudi, da so sami svoje sreče kovači in morajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, da so oni tisti, ki so izbirali, razvijali odnos, se razšli oziroma ločili in podobno. 

Nasvetom se načeloma izogibate, pa vseeno, kaj bi na splošno svetovali ženski, ki hrepeni po že oddanem moškem – naj pozabi nanj, se usmeri drugam?

V takšnih okoliščinah lahko svetujete tako ali drugače, vedno bo naredila samo to, kar si želi. To pomeni, da bo moškega prej ali slej poskušala dobiti. Ob njegovi zavrnitvi se bo najverjetneje preusmerila na drugega izbranca. Če jo on sprejme, pa še ne pomeni, da bo zveza uspela. Mnogi moški razmišljajo z vidika spolnega nagona. To pomeni, da si želijo spolnosti, flirtanja, ne pa trajnega razmerja. Tak razvoj zveze je za takšne ženske poraz, saj se znajdejo v položaju, ko moškega hkrati imajo in nimajo. Povedano z drugimi besedami – včasih tudi same postanejo žrtve svojega ulova.



Dovolite mi, da vam za konec postavim še malo bolj osebno vprašanje. Po dostopnih podatkih je tudi za vami več ločitev. Ste bili tudi vi kdaj »žrtev« druge ženske – »tatice« in kako se je vse skupaj končalo ali celo nadaljevalo?

Psihoterapevti učimo ljudi, da so sami svoje sreče kovači in morajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, da so oni tisti, ki so izbirali, razvijali odnos, se razšli oziroma ločili in podobno. V skladu s tem so odgovorni oziroma krivi za rezultat. Sam se ravnam po tem načelu, zato se v razmerjih niti v enem trenutku nisem počutil kot žrtev.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE