Betka Šuhel Mikolič

Moji sončni vzhodi

Lani je z akcijo Od vzhoda do vzhoda spravila gruče ljudi na Šmarno goro. Letos, natančneje 21. junija, pa bo dogodek ponovila na Štajerskem. Že tedne načrtuje poti na Mariborskem Pohorju za veliki dan, ko se bo ob peti uri zjutraj skupaj z njo začela viti kolona gor v strmine. Betka Šuhel Mikolič, športna motivatorka, novinarka, moderatorka in strokovnjakinja za stike z javnostjo, je za Ono odgovorila na nekaj vprašanj, denimo, kaj je tisto, kar jo vsako jutro premami, da vstane, ko vsi ostali še mirno drnjohamo.

Kdor vas spremlja na družabnih omrežjih, kako »sredi noči« lazite v hrib – zdaj po novem se celo vozite na Štajersko, da preizkušate teren Pohorja –, se gotovo kdaj vpraša: »Mejdun, kako se ji da?! Ta ni čisto pri sebi.« Ampak, če vzamemo v zakup, da imamo vsi kakšno obsesijo, najbrž tale vaša, z rekreacijo, niti ni najhujša možna. Kaj porečete? Seveda, z vsem spoštovanjem. Namreč, najbrž veste, da se vam čudimo zato, ker smo v resnici sami preleni, da bi še pred sončnimvzhodom dvignili zadnjico iz postelje.

(Smeh.) Zakaj vstajam tako zgodaj? Ker ne želim zamuditi sončnega vzhoda. Čisto preprosto. Kdor je šel kdaj z mano zjutraj na Šmarno goro in pričakal sončni vzhod, ve, da je nekaj prečudovitega. In jutri? Kakšen bo pa jutri? Ker želim ugotoviti, grem še naslednji dan. In naslednji. In potem tako vsakič znova. Da preverim, ali je še vedno tako lep, kot je bil nazadnje. (Smeh.)

Roko na srce, jutra so zame edini čas, ki si ga lahko vzamem samo zase. Kajti ko sešteješ vse ure v dnevu, ki jih imaš na voljo, da narediš, kar je treba, ugotoviš, da so jutra edini čas, ko lahko »špricam«.

Ko sem bila še v rednem delovnem razmerju, sem si lahko kdaj privoščila, misleč, da sem na varnem, »sprehod« tudi sredi dneva. Pa sem rekla šefu: »Saj veš, da moram iti na Šmarno, ne? Iti moram opoldan,« sem rekla običajno pozimi, »ker je takrat najmanj hladno.« In sem šla.

Sedaj pa, ko sem na svojem, vstajam zelo zgodaj in pričakam sončni vzhod na vrhu. Sama svoj šef sem očitno strožja.



A naspite se dovolj?

Če grem na Šmarno goro, ja. Če grem na Pohorje, pa ne. (Smeh.) Sedaj ko se pripravljam na dogodek, grem na Pohorje dvakrat tedensko. To pomeni, da moram vstati ob dveh zjutraj. To pa je, kako naj rečem, resnično mučenje. Ko se vozim nazaj v Ljubljano, se moram ustaviti na kateri od bencinskih črpalk, da se prepričam, ali zmorem naprej. In potem grem dalje, odprem okna na stežaj in premišljujem, koga naj pokličem ob pol sedmih zjutraj, da bi mi delal družbo. Ni jih veliko. (Smeh.)

Za vaše lastne potrebe bi bila Šmarna gora povsem dovolj. Čemu se torej vozite tako daleč, kaj želite doseči?

Želim zmotivirati ljudi tudi z drugega konca Slovenije. Pokazati, da se splača vsak dan eno uro nameniti temu, da se dodobra predihaš. In da je najlažje, če to narediš zjutraj. Mislim si namreč, da so vsi takšni, kot sem jaz. Čez dan imam slabo vest, če hočem narediti nekaj zase. In vem, da v tem čutenju nisem osamljena. Veliko ljudi se čez dan obremenjuje, da na račun rekreacije niso tam, kjer bi »morali« biti. V službi, z družino.

Vem, da jo potrebujem, Šmarko, sicer sem sposobna že samo s svojimi pogledi povsem brez besed izvajati pritisk na druge, in to povsem nehote. Ker edino takrat, ko me zjutraj pomiri hoja, nisem tiste vrste perfekcionistka, ki gre še meni na živce. 

Če pa z lastnim zgledom pokažem, da se da in da morda »trpiš« malo časa na začetku, toliko, da se telo prilagodi novim navadam, potem bom morda koga navdihnila, da začne dan »po moje«. Kajti ko mine tista začetna faza nečesa, kar je včasih čutiti tudi kot mučenje, se šele začnejo kazati vse dobrobiti dneva, ki si ga začel s športom. Nagradil boš svoje telo, svojo psiho, sebe vsega. Skozi dan greš potem lažje, bolj lahkotno, ker si ga že začel odlično. Zato grem letos s projektom Od vzhoda do vzhoda na Štajersko. Da pokažem pot in ljudem rečem: »Glejte, mogoče je. Odločite pa se seveda sami.«



Slaba vest je zloben virus. Kdaj pa ste vi, Betka, najbolj mirni, najbolj sproščeni, ko v vas prav nič ne kljuva imperativ, kaj vse bi še morali?

Običajno se ljudje sprostijo, ko zvečer sedejo na kavč, prižgejo televizijo in si s tem izpraznijo glavo. Pri nas doma je to večerno »druženje« videti tako, da se vsi trije zleknemo na kavč, si pripravimo kak film, jaz pa samo meljem in meljem: Hm, zlikati moram še pet srajc, posesati bi bilo treba ... (Smeh.) Takšna sem. Po mojem imam obsesivno-kompulzivno motnjo. (Smeh.) Edini dnevi, ko na kavču zvečer ne tuhtam, so takrat, ko sem tako utrujena, da zaspim v istem hipu, ko se začne odvijati uvodna špica filma. (Smeh.)

Velikokrat sem premišljevala o tem, od kod nam, predvsem ženskam, ta notranja nuja, da moramo biti nenehno v pogonu. Prepričana sem, da je povezana tudi s tem, kako smo bili vzgojeni. Ko sem dobila prvo službo, mi je mama rekla: »No, zdaj pa se pripravi, da boš to delo opravljala 36 let!« Jaz sem sicer delo menjavala približno vsakih sedem let, a notranji pritisk, da mora biti vse narejeno ne šele jutri, temveč že danes, je ostal.

Zato so mi ti moji sončni vzhodi tako dragoceni. Kajti ko se vračam domov s hriba, se počutim blažena. In moji naročniki že znajo prepoznati, katero jutro sem svoj pohod spustila. In kar vprašajo, kako je bilo danes na Šmarni, ko me začutijo dobrovoljno in energično. (Smeh.)

Vem, da jo potrebujem, Šmarko, sicer sem sposobna že samo s svojimi pogledi povsem brez besed izvajati pritisk na druge, in to povsem nehote. Ker edino takrat, ko me zjutraj pomiri hoja, nisem tiste vrste perfekcionistka, ki gre še meni na živce. (Smeh.) Hoja me uravnovesi, upočasni.



Ste bili od nekdaj tako disciplinirani, delavni?

Se mi zdi, da. Spomnim se, da so mi starši že kot otroku govorili, da bom, ko bom imela svoj denar, lahko počela, kar si bom zaželela. Zato je bil moj cilj – imeti svoj denar! (Smeh.) Uresničila sem ga že pri šestnajstih, ko sem med počitnicami lupila krompir v pivovarni Laško. Delovnih navad in odgovornosti sem se priučila že mlada.

Vam včasih kdo reče, da mu je težko v korak z vami?

Mož. Včasih. (Smeh.) Je pa občudovanje obojestransko. Ko ga gledam, kako in koliko dela, večkrat pomislim, uf, tega ne bi zmogla. A ko zjutraj jaz prihajam s Šmarne gore in me gleda še ves zaspan, velikokrat navrže, da res ne ve, kako zmorem; najprej zgodaj vstati, iti v hrib, nato pa ves dan delati. Ampak se da, le poskusiti je treba.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE