Moja mami je drugačna. Ja, malce drugačna od mamic sošolk in sošolcev, saj zadnji dve leti zaradi negotove hoje in težav z ravnotežjem uporablja invalidski voziček. Morali smo prilagoditi pohištvo in preurediti kopalnico, da so ji olajšani kuhanje, pospravljanje in kopanje. Na srečo imamo v stolpnici dvigalo in klančino. Zato ni problemov z njenim odhodom po nakupih v bližnjo trgovino, na sprehod ob Ljubljanici ali k meni na govorilne ure in roditeljske sestanke. Mami namreč tudi vozi, le da so stikala in komande v avtu prilagojeni. Res je frajerka, spretna je tako z avtom kot s tem svojim zložljivim stolom z velikimi kolesi, frendom, kot mu pravi sama! 

Mami ima multiplo sklerozo. Ko jo je mravljinčilo po udih, nisem razumela, kaj ji je, saj je tudi meni kdaj zaspala noga, ko sem med igro predolgo čepela. Včasih je teden ali dva nejasno videla in potrebovala je pomoč pri oblačenju. Takrat sem bila še majhna in razlage, da se je je lotilo avtoimunsko obolenje, ki mu še ne vedo vzroka in za katero še ni zdravila, enostavno nisem razumela. 

Z leti slabšanja bolezni sem odraščala in postala spretna v iskanju podatkovna spletu. Podučila sem se, kakšno obolenje je multipla skleroza, kako se kaže in kako vpliva na življenje bolnih in svojcev. Sprva se mi je mami močno smilila, saj si je vsak drugi dan vbrizgovala posebno draga zdravila, ki upočasnijo tok bolezni. Na mestu vboda se je pogosto pojavil nadležen rdeč madež, ki jo je oviral. Često je ob tem dobila povišano telesno temperaturo. 

A moja mami je tudi pri dojemanju bolezni drugačna in težav nikoli ne obeša na veliki zvon. Raje neprijetnosti obrne na šalo in vse okoli sebe o tem celo prepriča. 

Vesela sem bila, ko bolezen nekaj let ni napredovala s svetlobno hitrostjo, ampak je prihajala s počasnimi, sprva neopaznimi in tihimi, a kasneje s hitrejšimi in odločnejšimi koraki. Očitno se je telo utrudilo in je enostavno reklo, da se ne gre več, in bolezen se je pokazala v vseh svojih neprijetnih, filigranskih podrobnostih. 

Sošolke in sošolci so sprva radovedno opazovali, da mami, mlada in vesela, uporablja palico za oporo pri negotovi hoji. Eden od sošolcev, ki je šele prišel v naš razred, me je globoko ranil, ko je smeje izustil: »Je kaj spila, da jo zanaša?« Sošolka Maja, moja dobra prijateljica, ga je strupeno pogledala in mu zabrusila: »Debil, brigaj se zase!« 

Mami o izrečeni pripombi seveda nisem povedala. Prizadetost sem kar sama predelala in netaktnega sošolca sem od tedaj ignorirala. 

Nimam ne bratca ne sestrice. Zato smo bili toliko bolj povezani mi trije, mami, očka in jaz. Dokler je mami še hodila s palico, smo se ob nedeljah in praznikih odpravili na izlete, piknike ali pa smo obiskali sorodnike. Zelo lepo nam je bilo. Mami je znala povedati toliko zanimivega o krajih in ljudeh, ki smo jih videli. K razigranosti nagnjena domišljija nam je pričarala nepozabne trenutke. Tudi slabo vreme ni bilo ovira. Kar sonček je sijal, ko je pripovedovala o dogodivščinah izpred let. Z očijem sva se smejala, jo spodbujala, da je povedala še kaj, in vsi trije smo bili prešerne volje. 

Pa je očkov smeh počasi zamiral, ni se mu vedno dalo z nama na potep in vse pogosteje je izostajal od doma. Ni me več spraševal o testih, ki so bili napovedani, in ni ga zanimal moj napredek pri igranju flavte. Včasih ga nisem videla več dni skupaj. 

Mami, sprijaznjena s svojo drugačnostjo, se sploh ni spremenila. Čeprav krhka, je še vedno polna optimizma in doma postori veliko večino opravil z dobro voljo in nasmehom na ustnicah. Seveda nisem razvajena edinka, v marsičem sem in še vedno pomagam in marsikaj opravim namesto nje. 


*Z zgodbo Moje sanje, a verjamem vanje je na devetnajstem Oninem natečaju leta 2015 že v drugo zmagala avtorica Tatjana Leskošek Denišlič. Rdeča nit natečaja je bila Moje sanje.   

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.