Pogumno se spopadite z vzgojnimi zahtevami, ljubezen naj bo vaš kažipot

Pred svetovalca ste postavili težko nalogo. Ste v nezavidljivem položaju, z občutki krivde in sramu namesto občutkov veselja in sreče, ki jih triletni malček zmore zbuditi v ljubečem staršu. Kaj neki je vzrok? Za temeljitejšo analizo manjka preveč informacij. Iz vaše pripovedi moremo izvedeti le, da vam pri vzgoji ne gre in da se ji vaš otrok upira z vsemi štirimi, kot pravimo. Pri prijetnih dejavnostih, kot so kuhanje, barvanje slikanic in igranje, se lepo ujameta. Pri prehranjevanju, umivanju in uspavanju pa ne gre. Takrat priskoči na pomoč vaš mož, kar je veliko vredno. Vi pa se počutite kot zguba. To je vse, kar smo izvedeli, in kot svetovalec težko odgovorim na vašo prošnjo.

Nekaj vseeno vemo: vaš malček se očetu pusti vzgajati in mu sledi pri manj prijetnih dnevnih opravilih. Torej imamo opravka z običajnim otrokom, ki se zna podrediti v varnem okolju in kompetentnemu staršu priznati avtoriteto. Naj nam bo to za izhodišče. Naslednje vprašanje, ki se samodejno zastavi, je, zakaj to ne uspeva vam. Kje, kdaj in zakaj se je zgodilo, da ste izgubili zaupanje in spoštovanje svojega otroka? Vloge staršev so se pri vas zares zamenjale, kot ste napisali. Malčkov primarni skrbnik je po naravnih zakonih mama. Ona ga nosi v nosečnosti, ona ga doji, ona z njim ustvari tisto edinstveno vez, ki ji v medčloveških odnosih ni para. Mamin partner stopi v otrokovo življenje šele več mesecev po rojstvu in takrat začne trgati simbiotično vez, ki se je spletla med mamo in dojenčkom. Če bi izvedeli, kako je potekalo vaše materinstvo od rojstva naprej, bi bili verjetno bliže razumevanju vašega položaja. Ali ste doživeli poporodno depresijo? Ali ste imeli težave z dojenjem? Ali so se pojavili kakšni drugi zapleti? Nič nismo izvedeli o tem, kako se razumete z možem. Kdo čuva otroka? Ali hodi v vrtec? Koliko ur na dan se družite z njim? Ali ima kakšnega sorojenca?

Odnosni vzorec, ki ga imate s sinom, poskusite čim prej spremeniti. Z vsakim novim dnem se namreč razdor med vama poglablja in utrjuje. Vedite, da je sprememba vzorca izključno vaša naloga. Ne pričakujte, da se bo otrok spremenil. Mnenje vaših znancev, da je vaš sin v »takšnem« obdobju, je na majavih nogah. Pri teh poskusih vam bo prav prišla moževa sposobnost obvladovanja vzgojne situacije. Ta je neprecenljiva in vam bo v podporo. Spremembe odnosnega vzorca se lotite tako, da sinu postopoma začnite postavljati meje. Njegova agresija do vas, ki je sicer naravni odziv, je nedopustna. Ne smete dovoliti, da vas tepe in lasa! Uveljavite svoj položaj močnejšega. Morate se nekako izviti iz podrejenega položaja, v katerega vas je spravil. Povabite moža, da vam pri tem pomaga. Če bosta pri vzgoji enotna in pred sina postavljala usklajene zahteve, ne bo imel argumentov, da se vam upira. Znebiti se morate strahu pred neuspehom in prevzeti pobudo. Kar pa je najpomembneje od vsega, svojega malčka morate iz srca imeti radi. Toliko ga morate imeti radi, da mu ne boste popuščali, kljub odporu in joku, ki bosta sledila. On namreč to potrebuje in od vas nezavedno pričakuje. Potrebujete pa tudi vi, če si želite izgubljeno spoštovanje pridobiti nazaj. Če si glede svojih čustev do sina niste popolnoma na jasnem, si poiščite kompetentnega sogovornika in skupaj poiščita odgovor. Pogovorite se lahko s psihologom v mentalnohigienskem oddelku zdravstvenega doma. Vprašajte se, kaj zares čutite do sina, in si iskreno odgovorite. V vašem srcu mora ostati prostor le za eno trajno čustvo: brezpogojno ljubezen. Ona tam je, o tem sem prepričan, in naj bo vaš kažipot pri vzgojnih odločitvah. Srečno!