MOJA ZGODBA

Pet let sem bila stara, ko je moja mama zbolela za najhujšo odvisnostjo od duhovnosti: zdelo se ji je, da bo umrla in bo prekleta, če ne bo kupila čisto vseh srečk, ki vodijo do raja, razsvetljenja in večne mladosti.

Prva leta življenja sem bila – prezgodaj rojena in zastrupljena nedonošenka – veliko po bolnišnicah, kasneje ves čas v cerkvah, templjih in ob stopalih največjih gurujev. Zlatolasa deklica s pegicami, ki je spila toliko svete vode, da bi z njo lahko napolnila ocean.

LEBDENJE IN USODNA PREROKBA

Še preden sem šla v osnovno šolo, sem se učila jogijsko lebdeti (napredni tečaj siddhi, yogi flying), pri jogiju Maharišiju Mahešu, očetu transcendentalne meditacije, na gradu Seilsberg v Švici. Grad so mu kupili Beatli. Bil je lep kot v pravljici, a imel je enako usodo kot vse tovrstne institucije: imel je vonj po dišečih palčkah, zmešanih s prdci.

Vsi ljudje, ki so prihajali tja, niso bili navajeni na indijsko vegetarijansko hrano, polno stročnic.

Preden sem prišla v Švico, sem bila sama s svojim mojstrom pranajame/varuško deset dni na očiščevalnem postu z lubenico v nudističnem kampu Funtana na Hrvaškem – tako da zdaj tudi moje telo ni bilo navajeno na trdo hrano. Tam, v kampu, si je bilo treba ves čas delati tudi klistirje …

Maharišijevi osebni djotiš so mi prebrali mojo prvo astrološko karto, marsikaj so mi napovedali, a po koncu dveurne seanse so mi v spomni ostale samo tri stvari:

1. da bom kmalu imela hudo nesrečo, povezano z ognjem;

2. da me bo tik po sedemnajstem rojstnem dnevu fant, ki ga bom imela najrajši na vsem svetu, prevaral – kar mi bo za dolgo strlo srce;

3. da bom pisala knjige ter učila po vsem svetu, predvsem Ženske.

Nekaj mesecev pozneje smo na poti iz Medžugorja, vasice, kjer se prikazuje Mama Marija, res imeli prometno nesrečo. Spomnim se močnega trka in tega, da sem krvavela iz glave, po obrazu in iz noge. Mami mi je takoj povedala, da smo se zaleteli, ker sem po nekajurni molitvi, utrujena in željna zraka, odšla iz cerkve. Božji srd. Jaz sem kriva.

BOLNIŠNICA IN GOREČA NOGA

Tam, v Bosni, so me zašili kar brez narkoze. Ko so me na sprednjem sedežu vlečnega vozila, ki je ves čas treslo, pripeljali nazaj v Slovenijo, sem izgubljala zavest in znova prihajala k njej. Urgentno se me dostavili v Klinični center.

Spomnim se le glasov zaskrbljenih zdravnikov, ki so ponavljali: »Huda izguba krivi. Noga je zagorela.« Šlo je za globoko vnetje, ki se je že začelo spreminjati v gangreno. Grozilo mi je, da bom nogo izgubila, da mi jo bodo odrezali. Toliko so se ukvarjali z mojo nogo, da so spregledali zdrobljen del križnice, zato se je po dolgem ležanju v bolnišnici narobe zarasla.

Mami me je obiskovala skupaj z misijonarji, bioenergetičarkami in Jehovovimi pričami. Molili so ter mi nosili sok rdeče pese. Potem me je bilo vedno tako sram, ko je prišla medicinska sestra, me dvignila na bolniški postelji, mi dala pod rit kahlo, jaz pa sem zaradi pese lulala rdeče.

Mami ni prihajala sama k meni. Nikdar ni bilo dovolj, da sva samo midve. Mojega očeta in sorodnikov sploh ni obvestila, da hudo poškodovana ležim. Ko te bog kaznuje, se o tem ne govori.

(Se nadaljuje). 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.