Marjana Nakamura

Močna sem bila. In vedno sem sledila svoji pameti in sanjam.

Marjano sem spoznala prek profila na facebooku. Njena življenjska zgodba in izjemna vztrajnost tako zelo daleč od rodne Bele krajine in družine sta se me globoko dotaknili. Prevzeli so me tudi neopisljiva vztrajnost, odrekanje in trdo delo ter disciplina njenega vnuka Jurija, ki bi bil lahko marsikomu za svetel zgled.

Marjana, sicer iz Metlike, je na Japonsko, v Osako, odšla pred več kot 40 leti. Mladostna svetlolasa gospa z lepimi modro zelenimi očmi še vedno odlično piše v slovenskem jeziku, iz nje pa iskrene misli kar kipijo. Sicer govori in piše še angleško in japonsko. Z Marjano se tikava, ker je rekla, da se tako počuti mlajšo. Priznam, da tudi jaz.

Takole začenja svojo osebno zgodbo: »Na Japonsko sem odšla pri 21 letih; mladost je pač norost! Zdaj si ne bi upala odseliti prav nikamor, niti v domovino ne! Dolgo sem govorila, da imam dve domovini, a sem v obeh tujka. Povod za to, da sem odšla tako daleč, je bil v prvi vrsti takratni urednik Komunista. Ko sem bila kot študentka FSPN in njegova učenka in štipendistka glasila v Komunistu na praksi, sem se z njim zaradi različnih pogledov in vrednot sprla, pobrala svoje stvari in se poslovila za večno. Najprej mi je bila odveč trapasta praksa (osem ur branja Komunista), drugo je bilo, da mi je dal debelo knjigo in mi rekel, naj mu jo prevedem. Ko sem jo prinesla v uredništvo, da bi prevajala med prakso, mi je rekel, da je to moja naloga za doma! Težka tema in običajno znanje angleščine bi zahtevala mesece, da bi mi jo uspelo prevesti. In še je bilo tega.
Kasneje sem imela srečo, da sem ravno čez nekaj dni našla delo vodnice v Kobilarni Lipica. Tam mi je bilo tako všeč, da sem se odločila pustiti FSPN, saj sem bila že tako nad študijem razočarana, in ostati v Lipici. Toda čez nekaj mesecev me je obiskala še večja sreča. Japonski dopisovalec še iz osnovne šole je napisal, da bi se z menoj poročil. Nekaj mesecev pozneje je prvič prišel na obisk in kmalu pozneje še drugič in takrat sva se poročila.



Kasneje, ob vse večjih težavah v zakonu, sem ga pustila, se po 14 letih ločila in ostala na Japonskem sama s sinom Fujiom. Delala sem od jutra do večera. Imela sem srečo, da je bilo tedaj japonsko gospodarstvo v razcvetu in sem dobila delo v vrtcih, podjetjih, posebnih šolah, povsod sem učila angleščino. Počasi sem celila rane in se borila zaradi sina Fujia. Ravno takrat je začel hoditi v šolo.
Toda čas je spet naredil svoje. Pred kakšnimi 20 leti je gospodarstvo začelo drseti navzdol in podjetja so propadala drugo za drugim in s tem sem izgubljala delo tudi jaz. Ampak sem imela srečo. Dobivala sem delo v vrtcih. Ne bom se hvalila, a je res, če se trudiš, se ti nekje povrne.
Sin Fujio, zdaj z umetniškim imenom Leon, je po končani gimnaziji ustanovil svoje podjetje in se preselil, začel iz nič in potem sem ostala sama.
Ko sem se pred sedmimi leti ponovno poročila, sem nekaj mesecev živela v strahu, da zbolim ali da me mož zapusti. Preprosto sem bila presrečna, da bi verjela, da je končno sreča zame spet prišla.«




Marjana, ni ti bilo lahko.
Ja, močna sem bila. In vedno sem sledila svoji pameti in sanjam. Mislim, da je to moč in boj za obstanek podedoval tudi Jurij. Njegovo ime je v bistvu Jurij, po zelenem Juriju, a se v japonščini napiše Yuri.

Kako si doživljala stik dveh tako različnih kultur?
Praznik velike noči sem spoznala šele na Japonskem, ko sem opazila v veleblagovnicah velike zajčke, piščance in vse v rumeni in roza barvi. Kulturni šok, samo to je bila kultura moje domovine, in ne Japonske! Ko sem bila še doma, se o verskih praznikih sploh ni govorilo, ker je bil oče pač komunist, in to pošten komunist, na katerega sem ponosna! Če bi bili vsi takšni, bi zdaj v Sloveniji drugače živeli.
Takrat velike noči in božiča nisem poznala, vedela pa sem, da se je pri stari mami na veliko peklo in kuhalo. Vabili so me, a oče ni dovolil, da bi šla, češ da se takrat gostijo le tisti, ki hodijo v cerkev, mi pa da se bomo drugič! Za tiste čase je bil to za otroka najbrž velik udarec, saj takšne gostije verjetno nismo imeli niti »drugič«. Bila sem ponosna na očeta, ki je slovel kot pošten človek, ki pomaga revnim, in v bistvu sem bila kar ponosna, da ne smem jesti tistega, kar jedo verniki. Bili so pač takšni časi in oče se je verjetno bal za dokaj priznano delovno mesto. To so moji najlepši in tudi najbolj žalostni spomini. Naj oče počiva v miru, naj ljudje vedo, da so obstajali tudi pošteni komunisti in prav gotovo niso vedeli, kaj se dela v ozadju.




Na tvojem FB-profilu berem o tvojem čarovniškem vnuku Juriju. Fantastičen je.
Vnuk Jurij je svojo brezbrižno mladost posvetil magiji. Pri 13 letih se je odločil, da gre v Saitamo, blizu Tokia, in se izuči za magija. To je bila težka odločitev, a takrat ni vedel, kaj ga čaka. Januarja, ko je postal polnoleten (20 let), je povedal, da mu ni žal, a da več ne bi šel po isti poti in da je v začetku večkrat razmišljal o vrnitvi. Toda nikoli se ni nikomur pritoževal in nikoli ni izrekel nobene slabe besede o učitelju! Že od 13. leta živi pri svojem učitelju, ki je profesionalni magij in pomembna osebnost ter primarij in lastnik bolnišnice. Jurij v teh sedmih letih ni imel nobene svobode. Hodil je v izredno srednjo šolo, kjer odsotnost ni velik problem, če narediš teste. Pomagal je v bolnišnici in tudi po osem ur vadil magijo, hodil je na učne ure drugih magijev, na tečaje za govor, hojo in ne vem še kaj, ure in ure angleščine pri svojem učitelju. Enkrat je izgubil vozovnico za vlak in ga je učitelj kaznoval tako, da ni smel pol leta uporabljati telefona in eno leto ni smel domov. No, saj tudi sicer pride domov le enkrat na leto, in še to mimogrede, če ima opravke ali nastop. 



Nastopal je v Las Vegasu, Romuniji, večkrat v Južni Koreji, neštetokrat na Japonskem, na televiziji NHK in ne vem še kje. Skratka, pot je bila težka in še bo, a to si je izbral in začel sam že pri treh letih. Pri devetih je v Osaki nastopal v restavracijah in to si je sam organiziral. Skratka, njegovo življenje je magija, tako kot sin Fujio živi za umetnost in glasbo. Jurij je zelo veliko žrtvoval za svoj cilj. Pri učitelju nihče ni zdržal niti en mesec. Maja se je preselil v Tokio in začel samostojno, brez učitelja! Zdaj se pripravlja na večje tekmovanje FISM ACM 2017 (Asia Championship of Magic). Ponosna sem nanj, ker ima svoj cilj, upanje in sanje, je hvaležen za najmanjše malenkosti in zelo vztrajen. Upam le, da mu bo uspelo. Jaz sem prišla na facebook zato, da imam z njim stik oz. dobivam novice o njegovih nastopih prek učiteljeve časovnice in drugih magijev. Jurij je na facebooku le uradno in ne piše, ker ni časa za to. Marca je dobil zlato medaljo na tekmovanju Japan 2017 in to je tu največja nagrada. S polnoletnostjo je tako prišla še najvišja nagrada in sledi osamosvojitev. Zdaj pa se bo začel boj za obstanek, kar tudi ne bo preprosto.

Kakšni so vtisi tvojega moža Japonca ob obiskih v Sloveniji?
Tega mi nikoli ni rekel, a ni rad v Sloveniji, zato sem si letos zanjo vzela le tri dni, toliko, da vidim mamo. Mož ne zna slovensko, zato se dolgočasi, kamor greva, ne ustreza mu hrana in najbolj zoprno mu je, ker ga povsod silijo z njo. Midva imava le zajtrk, kosilo in ob 18. uri sadje in to je vse, nobene hrane vmes, le kakšen čaj ali voda. Ljudje pa tega ne razumejo in če ne vzameva, jim ni prav. Vsak drugi stavek je: »Pa vzemite si vsaj en košček.« Preprosto nimava navade, da bi zdaj en piškotek, nato malo kruha ... Drugi in največji problem pa je prevoz! V Sloveniji sva odvisna od prevozov sorodnikov, toda tako izgubimo veliko časa.


Ponosna sem vnuka, ker ima svoj cilj, upanje in sanje, je hvaležen za najmanjše malenkosti in zelo vztrajen. Upam le, da mu bo uspelo. Jaz sem prišla na facebook zato, da imam z njim stik oz. dobivam novice o njegovih nastopih prek učiteljeve časovnice in drugih magijev.



Kako pa ti doživljaš Slovenijo?
Pridem vsaj enkrat vsako leto. Ni pa več tako, kot je bilo, in ljudje so se zelo spremenili. Občutek imam, da jih je treba samo hvaliti, jaz pa takšne dvoličnosti ne prenesem in odkrito povem svoje mnenje. V začetku so me spraševali, kako je na Japonskem, zadnja leta pa, kakšen avto imate. Ali dobro zaslužite? Imate hišo? Da se zjokaš! Živimo v bloku, ker se nikoli ne ve, kako bo jutri, in tudi nikoli si nisem želela, da bi se kam usidrala, ker bi me to težilo. Ko sem živela sama, sem se večkrat preselila. Z možem tudi avta nimava, ker je škoda živcev in denarja. Do postaje metroja imava pet minut, metro pa vozi vsake tri do šest minut (odvisno od časa; zjutraj in zvečer gredo kar drug za drugim). Od tam imava zveze kamor koli; celo najhitrejši vlak za Tokio (približno 500 kilometrov daleč) vozi na 15 minut. Če greste z avtom, so dolge kolone, parkirni prostor v mestu je težko najti, vzdrževanje je zelo drago, če hočete kupiti avto, pa morate imeti tudi svoj parkirni prostor (brez tega je nakup nemogoč) in ta stane v mestu najmanj 300 evrov na mesec. Avto me nikoli ni zanimal in tudi nimam vozniškega izpita. Mož se je lani odrekel vozniškemu dovoljenju, ker je vse več nesreč, ki jih povzročajo starejši ljudje. Pravi, da po sedemdesetem letu ne bi smeli voziti. Sin Fujio tudi nima izpita. Ko bi ga lahko delal, je rekel, da ga ne potrebuje; da bo toliko zaslužil, da bo imel svojega šoferja. Haha! Šoferja še nima, veliko pa se vozi s taksijem in pravi, da je še vedno ceneje in ugodneje kot avto. Vem, da v Sloveniji brez njega ne gre! Torej nimamo ne avta ne hiše, a uživamo na potovanjih. Ko je bil sin v šoli, sva šla skoraj vsak teden na velike koncerte, od Karajana, Pogorelića, Pavarottija ... Za denar, ki sem ga dala za koncertne vstopnice (Pavarotti na primer 560 evrov na osebo) in letalske vozovnice bi lahko imela palačo in lep avto! Vsak pač živi po svoje. Z možem sva hvaležna vsem, a najino življenje je drugačno – organizirano do ure! Rada grem v Slovenijo in rada se vrnem na Japonsko.




Spomnim se, da si lani objavila slike dobrot, ki si jih pripravila za družino.
Večina ljudi pripravi od dve do tri jedi, preostalo pa kupijo že narejeno ali jedo tisto, kar jim ustreza, gostom pa ponudijo tisto, kar je dražje in manj vsakdanje. Mnogi kupijo že kar komplete. Jaz ne kupujem pripravljene hrane. Niti takrat je nisem, ko sem bila sama s sinom in delala vse dneve. Kuhala sem ponoči. Sinu sem vse pripravila, on pa je potem dokončal, tako da je, ko mene ni bilo, jedel sveže. Pri japonski hrani je več dela pri pripravljanju; kuhanje je hitro. Tako je sin kuhal že, ko je bil v tretjem razredu osnovne šole, in danes je kar pravi kuhar in kuha on, ne žena!


V začetku so me spraševali, kako je na Japonskem, zadnja leta pa, kakšen avto imate. Ali dobro zaslužite? Imate hišo? Da se zjokaš! Živimo v bloku, ker se nikoli ne ve, kako bo jutri, in tudi nikoli si nisem želela, da bi se kam usidrala, ker bi me to težilo. Ko sem živela sama, sem se večkrat preselila. Z možem tudi avta nimava, ker je škoda živcev in denarja.


Na Japonskem pa je nepozaben primer, ko sem pri NHK dobila skupno delo z mladim novinarjem iz Osake. Pravil mi je, kako slabo zasluži in da komaj čaka mamino smrt, saj bo lahko prodal hišo in lepše živel. Bila sem šokirana in mu dopovedovala, da je mama le ena, da bo hišo lahko še kupil, mame pa ne. Bil je nezakonski in rekla sem mu, da je mama prav gotovo garala zanj, on pa: »Kaj je garala! Domov je vsak dan prinesla ocvrte krompirjeve zrezke za večerjo!« Ostala sem brez besed; še vedno sem ga na tiho obsojala, toda mislila sem si svoje. Ta dogodek mi je dal vedeti, da bom kuhala, tudi če bom ne vem kako zaposlena, in ne bom kupovala pripravljene ali instantne hrane. Lahko rečem, da mi je sin hvaležen.



Drug dogodek ni povezan s hrano, a je bil zame tudi zelo pomemben. Še ko je bil sin v šoli, sem na avtobusu slišala pogovor dveh starejših ženic. Ena je rekla, da so bili vnuki simpatični, le ko so bili majhni, zdaj ko so v tretjem razredu, pa da jo obiščejo le, ko potrebujejo denar. Druga pa je rekla, da vnukom nikoli ne smeš dati denarja, ker potem k tebi pridejo le zato! Takrat še nisem imela vnuka, a to sem si zapomnila. Če denar imaš, rad daš, a tu ne gre za denar. Ne bi prenesla, da pride k meni zato, ker si želi denar. Vnuku sem kupovala oblačila, mu vsak vikend, ko je prišel k meni za dva dni, pripravila jedi, ki jih je imel najrajši ne glede na ceno, toda denarja mu nisem nikoli dala. Mislim, da je bil že v šoli, ko sem mu povedala to zgodbo. Smejal se je in mi prisrčno rekel: »Res škoda, da si bila takrat na avtobusu!«

Marjana, kakšen je tvoj dan na Japonskem?
Čez dan tu in tam pogledam internet, sicer pa se dopoldne posvetim domu. Vsak dan sesanje stanovanja, vsak tretji dan pranje in likanje pa druge malenkosti. Veliko časa posvetim tudi pripravi kosila, ki je edini obrok, po 13. uri tja do 22. ali 23. ure pa uživam v izdelavi različnih albumov (»scrapbooking«), čestitk, včasih šivam, urejam slike, recepte, vadim kaligrafijo, skratka počnem to, kar me veseli. Te dni sem za vrtec pripravljala pop-up slikanice za noč čarovnic. Rada razveselim in presenetim otroke, a mogoče bolj kot oni uživam sama. Imam več hobijev, a najbolj uživam v izdelavi albumov. Že od nekdaj sem bila nora na vzorce blaga in papirja. Namesto televizije si rajši ogledujem zbirko nekaj tisoč kosov blaga za krpanke in nekaj sto papirjev za albume. To je moje bogastvo.


Jaz ne kupujem pripravljene hrane. Niti takrat je nisem, ko sem bila sama s sinom in delala vse dneve. Kuhala sem ponoči. Sinu sem vse pripravila, on pa je potem dokončal, tako da je, ko mene ni bilo, jedel sveže. Pri japonski hrani je več dela pri pripravljanju; kuhanje je hitro. Tako je sin kuhal že, ko je bil v tretjem razredu osnovne šole, in danes je kar pravi kuhar in kuha on, ne žena!



Vseeno moram vprašati. Zakaj vsak dan sesaš?
V stanovanju sva oba z možem vse leto bosa, brez nogavic. V glavnem je povsod preproga, v kuhinji pa ne in tam občutim najmanjšo drobtinico, kar me moti. Velikokrat posesam po jutranji kavi, potem pa še po kosilu in potem imam voljo za vse, tudi za smetenje.

Vas dogajanje v Severni Koreji zelo skrbi?
S Severno pa tudi Južno Korejo in Kitajsko je ves čas problem, toda zdaj je res težavno. Ne vem, kako se bo to končalo! Če bo prišlo do kakršne koli zaostritve, bo najbolj nastradala Japonska. Nas najlaže dosežejo! Nič ne moremo, le čakamo lahko. Midva z možem sva že dovolj stara in če bi se za rešitev nekaj sto ugrabljenih Japoncev in svobodo ubogega severnokorejskega naroda morala posloviti od tega sveta, nama ne bi bilo žal. Ne bi pa rada ostala brez vsega, na cesti, skrbi pa me za sina Fujia in vnuka Jurija, ki se je končno osamosvojil in šele začel živeti svobodno.




Marjana, napiši nam nekaj v japonščini.
自分がされて嫌なことは他人にもしてはいけない。
Tistega, česar ne bi želel, da ti kdo stori, sam ne počenjaj drugim. (Konfucij)

Marjana, prisrčna hvala. SAYONARA.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE