Vaše knjige so brutalne. Če se je polovica tega, o čemer pišete v njih, dejansko zgodila, potem ... No, niste kot Karl May zagotovo, ki je pisal o Divjem zahodu, kjer nikoli ni bil, in o junakih, ki jih nikoli ni spoznal.

V življenju smo narejeni za to, da se imamo v redu in precej pod nadzorom in da odgovorno izvršimo tisto, kar si sami zadamo oziroma razumemo kot odgovornost. Odločil sem se, da si bom privoščil osebne privilegije, ki se ne ozirajo preveč na drugo mnenje, zato sem za svojo zrelost v tem smislu naredil več resnih korakov. Prvi je gotovo ta, da tuje mnenje o mojem literarnem delu zame nima kake posebne vrednosti, vsaj tako močne ne, da me obrne na glavo ali predrugači pa čeprav le kanček vizije. Ker sem se sčasoma naučil, da ima prav vsak človek lahko svoje mnenje in ga mora imeti, če ne, ni nič, le kaširan mušji drekec … Ne gane me; z leti sem opazil, da ti škodoželjneži, ki pišejo o tebi (sebi, kajpak), ne morejo nič, saj krepenijo v svoji nemoči in brezjajčnosti, česar je na tem svetu največ: podrejanja neumnosti, šibkosti in krhkosti.

Opazujem moške in vidim, kako izjemno pomembno jim je, da so videti uspešni, da demonstrirajo moč. Meni je to neznansko smešno; če se kakega lotim, ga je do smrti strah. 

Kaj pa kritika vašega življenja in ustvarjanja? Koliko je tega?

Dejansko mi kritiki niso naredili nobene škode, tudi ne morejo mi je. Kajti le če je človek meni zanimiv in intriganten, bom k njemu pristopil z vprašanjem, zakaj tako misli, ker bi se rad od njega kaj naučil, precej kritike pa je le onaniranje svojih težav, ki nimajo zveze z obravnavanim tekstom. Že v najstniških letih sem se odločil, da bo moj poklic premišljevanje o samem sebi in svojih bližnjih in o svetu, ki sem ga kar precej videl in predelal, in da mi bodo to tudi plačali. Starejši ko sem, bolje mi to gre. Živim spodobno življenje. Ne bom dovolil, da bi mi kdo rekel kar nekaj v tri krasne, naj se sramujem svojih dejanj in podoben konservativen in bebast larifari. In še: opazil sem, da sem nadarjen za posel in da mi denar ne zmeša možganov, da ne norim zaradi keša. Svoje napisano spodobno prodam, no, od tega živim že vse življenje.



Roman Pastorek, ki ste ga izdali leta 2008, je zgodba o težkem odraščanju. Ob mami, ki je bila apatična, očetu, ki ga ni bilo, in očimu, ki je govoril le jezik nasilja. Knjiga je oris trpljenja in podoba vašega dejanskega odraščanja. Kako danes gledate na svojega očima, ki se vas je tolikokrat lotil tako s pestmi kot z zmerljivkami?

Odpustil sem mu, tako je tudi treba v življenju, taka mora biti človekova vizija, pozabiti zlo in pozabiti skrhan nož preteklosti. Danes mislim, da je genij, ta moj očim, ki je tudi kreten, ne bi mu rekel niti dober dan, čeprav sem mu, kakor sem rekel, odpustil. Mafijec, a vseeno – dobro je zvozil.

Čeprav vaše knjige, ko jih bereš, pustijo veliko težo na prsih, bralec ne dobi občutka, da kličete po usmiljenju. Pa ste nedvomno tudi trpeli.

Seveda sem. Ko sem bil mlajši, včasih tudi zdaj, vendar manj intenzivno. Si ne dovolim. To, da me je očim tepel, zame danes ni nič strašnega. Življenje me je naredilo takega, da se mi ne da igrati, se pretvarjati, manipulirati, lizati riti, klečati, sploh pa ne jamrati. Mislim, da me je precej v hlačah. Nekoč mi je nekdanji prijatelj, slovenski književnik, razlagal: Zame je najbolj pomembno to, kaj si drugi mislijo o meni. Kaj bo rekla sociala? Kakšna lakajska neumnost! In takih ljudi je na svetu preveč, največ! Predsedniki države, župani, politikantje in podobni cirkuški mojstri ... Opazujem moške in vidim, kako izjemno pomembno jim je, da so videti uspešni, da demonstrirajo moč. Meni je to neznansko smešno; če se kakega lotim, ga je do smrti strah.

Ničesar me ni preveč strah. Oni dan sem šel z barko na odprto morje, bila je huda burja, jaz pa nisem čutil nobenega strahu, realne nevarnosti, da me pogoltne morje. Žvižgalo se mi je za vse skupaj pa še sam sebi sem požvižgaval. 

Vaša lani izdana knjiga Osnove ljubezni in zla ima malodane holivudski konec. Z otročkom glavni lik na koncu gleda skozi okno in čaka mamico. Čakala sem samo še mehko naletavanje snega.

A tako sem zavozil? Imeti otroka je vendarle najtežje opravilo, sam vem. Kakšen holivud, ni šans, le na filmu, v fikciji.

No, srečnih koncev ne vidim kot slabih, nikakor. A me zanima, res verjamete v to, kar ste na koncu napisali: »Skoraj pet desetletij sem potreboval, da sem stopil v reko zgoščene ljubezni, ki sem jo leta surovo suval stran od sebe. Včasih pa, ko se začne dvigati jutranji veter, pomislim, da je zaupanje v neznano najbolj plemenita človekova lastnost.«

Verjamem, jasno, saj sem empirist; kar sem izdal in kdaj zapisal, se je vendarle nekako dogodilo. Slovenska književnost je še vedno preveč kontaminirana s patetiko in nevarno hipokrizijo, ki ni samo v literarni politiki, temveč je prepredena tudi z literarno artikulacijo, ki jo srečamo med platnicami. Slovensko leposlovje kar vrvi od nje. Pa tudi od naivnosti, kajpak.



Knjigo ste posvetili Oskarju in Cviletu. Kdo je Cvile?

Cvile je Jan Cvitkovič; nekoč sem ga vprašal za naslov knjige, ki ste jo brali. Ni čisto tak, vendar si je zaslužil posvetilo; res je moj prijatelj, eden kvalitetnejših. Pustil je sled v moji eksistenci. Cvile pač. Oskar pa je moj sin, izvrsten nogometaš, ki zna še kaj drugega in sem nanj ponosen. Tudi na njegovo odličnjaštvo, ki ga žegna samosvoja lucidnost, sprejeta v prostoru z vračanjem ljubezni, ki je danes bolj ali manj redkost.

Človek bi rekel, da je bilo v vašem življenju veliko mafijskih poslov, ko pa jih tako spretno opisujete.

Svoje življenje sem preživel z mafijci, čeprav je to lahko tudi prekruta beseda, saj se večina od teh ljudi ne ukvarja s preprodajo mamil ali naročenimi umori, gre za mehkejšo mafijo, za tatvine, prevare, manipulacijo, politične malverzacije, pretepanje itn.

Sploh pa; še tako zahtevni sistemi, najsi bodo znanstveni ali umetniški, na koncu koncev delujejo na najbolj primitivnih, to je mafijskih vzvodih. In tako deluje kajpak tudi država, tudi tista, ki je na ošvrk socialno stabilna in pravična.

Tudi jaz sem moški z napako. 

V zadnji knjigi o ljubezni in zlu opisujete trgovanje s človeškimi organi na Kosovu. Ste res vozili jetra in podobne človeške »sestavne dele« v prtljažniku avtomobila?

To ravno ne. Mi je pa bilo ponujeno delo, ki bi me lahko spravilo v težave. Vem nekaj: če bi rad živel, moram dati mir in se imeti pod nadzorom, saj me avanture dejansko mikajo, vendar sem tudi toliko priseben in stabilen, da ne bi počel kakih neumnosti, sploh zaradi pohlepa ali nečimrnosti ne. Tisto z organi je na Kosovu sicer res, vendar je v Osnovi ljubezni in zla to literarna dimenzija, fikcija.

Če si dovolim malo holivuda; ste bili kdaj priča kakšni mafijski eksekuciji?

Že vse življenje jih gledam, tako ali drugače, čeprav je tudi res, da večinoma ne gre za filmske eksekucije z brzostrelkami, temveč različno podmizno rovarjenje in spletke, prevare. Nateg je moto: kakor je znano za to državo (in kar se je razširilo tudi na nekatere druge, predvsem sosednje), kamor pridemo, pustimo za seboj finančno brazgotino in obljube.



Doživljate vse to kot dober material za zgodbo?

Morebiti idealizirate navdih pisatelja, vendar je te grozote zanimivo gledati le v obliki igranega filma v soboto zvečer in zraven zobati kokice. V resnici je to sila grda reč. Je pa pisateljevanje predvsem in tudi fikcija, kakor tudi druge umetniške zvrsti, zato vsaka sočna ali frapantna zadeva prav pride.

Je dokončanje Pastorka za vas pomenilo katarzo?

Ko sem pisal knjigo, sem živel v lepi in mirni hiši; kakor iz pravljice. Imel sem vse, kar pisatelj potrebuje. In ja, knjiga je bila moja katarza. Vendar bi moral povedati reči, ki so celo bolj omembe vredne. Zapisano je sicer leglo v mnoga srca, a veliko bistvenega je ostalo neizrečenega. To vse še napišem! Recimo to, da me je v resnici moški, ki me je najbolj trpinčil, v resnici naučil vse, kar moram vedeti o poslu. In to, da več kot 99 odstotkov ljudi ne vodi nič drugega kot strah. Največji paradoks pa je, da sploh ne vedo, česa se bojijo.

Tudi jaz sem moški z napako. Ničesar me ni preveč strah. Oni dan sem šel z barko na odprto morje, bila je huda burja, jaz pa nisem čutil nobenega strahu, realne nevarnosti, da me pogoltne morje. Žvižgalo se mi je za vse skupaj pa še sam sebi sem požvižgaval.

Sem oče, ki s svojim sinom igra nogomet. Tukaj sem, da se pogovarjava, da mu stojim ob strani, a svoje napake bo nosil sam. 

Mamo ste opisali v knjigi kot apatično osebo, ki vas je, tako se zdi, pustila ob strani kot kolateralno škodo slabe izbire. Kako se razumeta danes?

Zdaj se imava rada. Ni pa bilo tako od nekdaj. V določenem obdobju namreč nisva imela nobenih stikov, to pa otroka precej prizadene. Ona je primer mojega kreda, ki pravi, da se s težavami drugih ljudi, pa četudi z njimi na primer živim, ne bom ukvarjal. Pomagam pa, rad, kakor tudi drugi pomagajo meni in z mamo sva kar lep primer vzajemnega sodelovanja. Danes je to kvaliteten odnos, enakopraven, kakor mora biti, saj je mama v dobri formi.

Kakšen oče ste?

Sem oče, ki s svojim sinom igra nogomet, in tip, ki lahko z njim ure in ure razpreda kakor z enakopravnim sogovornikom podobne mentalne provenience, saj je sin zelo razgledan in bister. Tukaj sem, da se pogovarjava, da mu stojim ob strani, a svoje napake bo nosil sam. Naučil sem ga, da je šport izjemno pomemben za življenje. Da ti vztrajnost, podlago za intelektualno delo. O ocenah še niti enkrat nisva spregovorila. No, je odličnjak, vendar to nadzoruje mati.



Obstaja največja šola življenja, ki bi jo radi predali sinu?

Kar je lepo in kar te najbolj osreči, te lahko, če dovoliš, tudi uniči. Sam sem se že pri osemnajstih odločil, kaj bom počel v življenju. Poglejte, zadnja leta sem imel precej brutalnih izkušenj, saj me pisanje občasno odnese, da se vedem, kakor da bi živel v romanu, in potem komaj komaj splezam ven. A splezam, kajpak in sem zadovoljen človek, moram priznati.

Zdi se, da preživite vsako izkušnjo. Ste kot trdovratne bakterije, ki so jih našli v ledu na Antarktiki.

Mogoče pa res. Pa še nekaj je; nisem skopuh niti požrešnež, kar je lepa popotnica.

Najbrž bi se ubil, vendar tako mislim zdaj in tukaj, ne vem, kako bom o tem premišljeval, ko pride čas za to. Ne želim biti v nemilosti drugih in tudi v naročju miloščine ne. 

Kaj bi naredili, če bi v starosti bili betežni in nemočni? Bi šli v dom?

Najbrž bi se ubil, vendar tako mislim zdaj in tukaj, ne vem, kako bom o tem premišljeval, ko pride čas za to. Ne želim biti v nemilosti drugih in tudi v naročju miloščine ne. Res pa je, da za drugega v takšni situaciji z veseljem poskrbim. Sicer pa se bolj nagibam na vašo, žensko stran. Vas je stokrat več v hlačah kot nas moških. In zelo sem vam hvaležen, da me imate rade, to je res top občutek, čeprav kajpak pride tudi do trenj in občasnih nesoglasij. In to je normalno.