Milena Zupančič: Preveč sem komplicirala in to obžalujem

Ob ljudeh, kot je Milena Zupančič, je najbolj zanimivo to, da ima o njej prav vsak svojo zgodbo. No, ne ravno o njej, temveč o likih, ki so zaznamovali televizijsko in gledališko občinstvo. Vsak ima »svojega«, vsak ima – svojo Mileno. Nagrad, ki jih je dobila, je preveč, prostora premalo. Čeprav moramo omeniti veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga bo konec maja prevzela na pariški univerzi Sorbonne Paris Cité iz rok predsedstva filmskega festivala SEE. In njeno biografijo, ki jo je spisal Tadej Golob. Milena še vedno živi v isti vasi, Bohinjski Beli, kjer je živela kot dekle. Očeta ni poznala, mama pa jo je toliko zaznamovala, da, si mislim, ni dneva, ko se ne bi spomnila nanjo. Sama je namreč vzgojila tri hčerke. In sestre se imajo rade. Velikokrat se znajdejo skupaj na klopci na pokopališču, si prižgejo cigareto, se pomenijo z mamo in same s sabo. Čas teče, spomin ostaja. In »njena« Ana, Ana revolucionarka, dobro ve; še najbolj razburkana morja se neki dan prebudijo v kot olje gladko gladino. In nato vsakič znova in znova zaidejo v valove.

Slišala sem, da navdušeno spremljate ameriško politično dogajanje. 

Ja, bolj zanimivo je kot katera koli kriminalka. (Smeh.) Ko je najbolj »vroče«, si pa v resnici želim le, da bi bilo vse skupaj čim prej mimo, da si lahko vsaj malo odpočijem. Če namreč navijaš za točno določenega kandidata tako kot jaz, je spremljanje dogajanja nujno. (Smeh.) 

Sprašujem se, kako bomo svojim vnukom opisali, kaj je studenec, na primer. Videti ga namreč ne bodo mogli več. Vedemo se, kot da svet ne bo trajal dlje, kot bomo mi hodili po njem. Včasih sem lahko spomladi na travniku opazovala na stotine različnih cvetic. Danes jih ni več. 

Si mislim, da ne boste preveč veseli, če Trump zmaga še drugič. 

Ah, da znoriš! Strašansko besna sem bila na demokrate, ker so Bernieja Sandersa, za katerega sem seveda navijala, tako grdo odrinili. In zdaj imamo – Trumpa. Kajti ameriški predsednik je tudi naš predsednik; iluzorno je verjeti, da ni tako. Če bi bil Sanders takrat njegov protikandidat, sem prepričana, da bi ga premagal. Tako pa ... Ah, nikakor nočem predvidevati, kdo bo zmagal leta 2020. S Trumpom se je vse postavilo na glavo. Je pa res tudi, da vsak ameriški predsednik postavi na prvo mesto ZDA. Tudi Obamo sem z dušo in srcem spremljala, a me je v marsičem razočaral. Na koncu seveda ostane vprašanje manjšega zla. Pač, spremljanje ameriške politike me vsaj malo predrami, slovenski politiki so namreč strašansko dolgočasni. 

Kako gledate na svet, ki ga puščamo za sabo? Ne le z vsemi svojimi izkušnjami, ki jih imate kot igralka, temveč tudi ob dejstvu, da ste ga prečesali po dolgem in počez. 

Strašen se mi zdi. Tudi zato, ker mislim, da je stanje še hujše, kot nam ga predstavljajo mediji. Začniva pri vodi. Sprašujem se, kako bomo svojim vnukom opisali, kaj je studenec, na primer. Videti ga namreč ne bodo mogli več. Infrastruktura se gradi brez uvida v prihodnost. Včasih je bila njiva nekaj svetega, prostor, kjer si prideloval svojo hrano, vse je bilo obdelano. Danes pa kamor koli seže pogled – beton. Seveda je napredek nujen in neizogiben, a spreminjati podobo vasi tako, da položiš asfalt čez vsako zelenico ali na pet metrov namečeš kandelabre kot v Kopru? Ne ne, to ne gre. Vedemo se, kot da svet ne bo trajal dlje, kot bomo mi hodili po njem. Včasih sem lahko spomladi na travniku opazovala na stotine različnih cvetic. Danes jih ni več. Ne razumem niti tega, zakaj se recimo ta zveličavna evropska sredstva porabljajo za pretirano in povsem nepotrebno asfaltiranje narave, ko pa je makadam pogosto čisto dovolj. Zakaj ne raje za upravljanje hudournikov, ki povzročajo škodo? In sprehod po mestu v zgodnjem jutru, ki v natresenih smeteh kaže sledi prepite noči ... Kaj vem, morda sem prestroga. Dogajajo se velike spremembe. Ne trdim, da Slovenija ne premore vestnih in odgovornih posameznikov, ljubiteljev in varuhov narave, a njih je v primerjavi z drugimi občutno premalo. 

Vedno sem si govorila; če je ogled kakšne predstave premaknil vsaj peščico, ki je domov odšla drugačna, smo naredili veliko. 

Gledališče je – no, vsaj moralo bi biti – ogledalo družbe. Vaša več kot 40 let dolga kariera je potekala vzporedno s številnimi političnimi »preporodi«. Kako ste jih doživljali kot igralka? 

Da gledališče spreminja svet, je izmišljija. Res pa je, da je lahko njegova vloga izjemno pomembna. Lahko spregovori o rečeh, o katerih ne samo da ne govorimo, temveč tudi o onih, ki nam niti na pamet ne padejo. Vedno sem si govorila; če je ogled kakšne predstave premaknil vsaj peščico, ki je domov odšla drugačna, smo naredili veliko. Akademijo sem končala leta 1969, zato so bila sedemdeseta leta moje prvo profesionalno desetletje. Takrat smo bili del številnih političnih in gospodarskih problemov, ki jih morda nismo opazili, vse dokler se niso začele pojavljati predstave, ki so govorile o zamolčanem. Nosilno vlogo pri tem je nedvomno nosilo Mladinsko gledališče. Odpiralo je tiste prave teme, vedno bilo nekje na robu in prav zato najbrž tudi razumljeno kot »sovražnik ljudstva«. Z njegovimi predstavami se je ribnik začel vsaj malo kaliti. Konec osemdesetih je veliko vlogo ob gledališču prevzel tudi tednik Mladina, ki se je lotil famoznega 133. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je sankcioniral verbalni delikt. Čeprav mi ga je malce neugodno izpostavljati, a prav Dušan Jovanović je bil prvi, ki je z dramo Osvoboditev Skopja spregovoril o zamolčanih plateh druge svetovne vojne, s Karamazovimi pa o Golem otoku. Sredi osemdesetih sem igrala tudi v filmu Christophoros ob boku Radka Poliča in Borisa Juha. Zgodba govori o prijateljih, partizanu in belogardistu, ki sta bila oba zaljubljena v isto žensko, Lenko. Film je enkratno prikazal njuno življenje na dveh bregovih, spopade med njima, ki pa so se, ko so se nato vsi trije kot starci spet znašli skupaj v isti vasi, v času zameglili. Pokazal je, da obujanje napačnih zgodovinskih odločitev priliva olje na ogenj zgolj trpljenju. Ne pomaga, ničesar ne razreši, le stopnjuje osebno agonijo. 

Zdi se, da se je po tem obdobju vloga gledališča umaknila na stran, zvodenela, imam prav? 

Ja, ampak ne da je postalo apolitično, raje bi rekla – sterilno, komercialno. Seveda s komercialnostjo samo po sebi ni nič narobe, gola zabava je včasih nujna. A zgolj hahljanje in praskanje pod pazduho nam nista prinesla nič drugega kot temno obdobje gledališča. Sčasoma so namreč tudi po slovesu zahtevnejša gledališča začela prilagajati svoj program, kajti gledalci so odhajali po poceni hrano. Ob tem dogajanju je seveda pomembna tudi vloga televizije, ki je začela sistematično poneumljati gledalce, kar je žal pripeljalo do tega, da so le redki sposobni vzdržati pozornost pri predstavah, v katerih je treba uporabljati možgane. Se pa, še dobro, tudi to spreminja. Gledališče se je začelo počasi spet ukvarjati z dejanskimi problemi. Saj je simpatično biti salonski revolucionar, a če pod tem imidžem ni vsebine in domov odideš brez premisleka, dvoma, je žalostno. Nepristranskost v gledališču namreč ni mogoča, bila bi celo njegov pogreb. A njegova osnovna vloga bi morala biti spodbujanje širine duha, ne le promocija ene in edine smeri, ki se ti zdi prava. Predstava ti mora ponuditi možnost, da sam razbereš, kaj je prav, kaj je narobe, ne da ti je vse ponujeno na pladnju. Čeprav nam gre na bolje, na tej točki še nismo. 

Moja mama je imela le 17 let, ko je šla v partizane. Sama je skrbela za nas, tri hčerke. Prvič je šla v toplice šele, ko smo me tri zaslužile dovolj, da smo ji jih lahko privoščile. Nikoli si ni ničesar vzela zase. Že kot otrok je sveto verjela, trpela muke, zmrzovala, si nakopala številne bolezni, zaradi katerih je tudi prezgodaj umrla. Vseeno nikoli ni rekla žal besede. Ob njej sem se velikokrat spraševala, kako je mogoče vse življenje zdržati, v sebi nositi to čvrstost, ki se ne zamaje niti, ko vse doživiš, spoznaš, uvidiš. 

Sunki v različne čustvene svetove, morda celo katalizator intimnega doživljanja, so za igralce v vsakokrat drugi vlogi, se mi zdi, redni sopotniki. Katere vloge bi, kar se tiče gnetenja svojih osebnih prepričanj, zrelosti, vendarle izpostavili? 

Težko bi izpostavila eno, za katero bi lahko rekla, da me je zamajala tako, kot opisujete. Spremenila me je marsikatera, jasno. Vedno ko pomislim na klasične vloge, se spomnim na véliko jugoslovansko igralko Gordano Kosanović. Trdila je, da se moraš pri vsaki vlogi potruditi najti nekaj novega, nekaj, česar občinstvo še ni videlo. Spomnim se, kako je bilo, ko sem igrala Sonjo v Stričku Vanji Čehova. Že vse od začetka sem si jo želela postaviti drugače. To mi je uspelo, seveda ne zgolj po moji lastni zaslugi. Nisem hotela, da je le nesrečno in trpeče bitje. V trenutku, ko ji postane jasno, da bo vse življenje ostala s stričkom Vanjo in na kmetiji garala za druge, smo se odločili za postavitev, ki je prikazala zdravnika Astrova kot nekoga, ki ji omogoči dostop do opiatov. S stričkom Vanjo jih začneta uživati skupaj, da bi preživela to kruto brezizhodnost stvarnosti. Namesto pričakovanega jokavega in sentimentalnega konca smo se odločili, da svoj finalni monolog pove kot rokerica. Česa takega občinstvo do takrat še ni videlo, a vseeno zelo odprto sprejelo. S to predstavo, ki smo jo igrali v tržaškem gledališču, smo celo gostovali v tedanjem Leningradu.
Nekaj povsem drugega so krstne predstave. Tam si ne smeš dovoliti toliko svobode, kajti prva predstava je temelj za vse naslednje. Izjemno lep spomin imam na Svatbo Rudija Šelige. Tekst brez dvoma uvrstim v sam evropski vrh dramskih besedil, in to ne samo zato, ker ga je pisal zame. V njej sta prikazana Jurij in Lenka, danes bi rekli človeka s posebnimi potrebami – počasna sta, šola jima ne gre –, ki si silno želita imeti otroka. 


Takrat, pisalo se je 1981., ste bili dejansko noseči, mar ne? 

Res je. Teden po premieri sem rodila Mašo. V predstavi sta se njeno hrepenenje po otroku in moja dejanska nosečnost zlila v eno. Lenka je bila taka čista dušica, nežna, z neskončno željo imeti družino. Ob predstavi se mi je poleg doživljanja nosečnosti poglabljalo tudi občutenje o ljudeh, drugačnih od nas. O ljudeh z neizmerno globokim notranjim bogastvom. V predstavi je igrala tudi Ivanka Mežan, ki je bila v vlogi ciganke odlična. Ne vem, ali so jo naši gorenjski cigani videli, predstavo namreč, ampak po njej so se Rajhardi odločili, da sem njihova sorodnica. (Smeh.) Trideset let so hodili na moja vrata, in če me ni bilo doma, okoli spraševali, »kje je naša Milena«. (Smeh.)
Ah, pa predstava Ana, poklicna revolucionarka! Slepo je verjela v »boga« komunizma, a se ji je življenje z vsem trpljenjem, izgubo otrok in gulagom postavilo na glavo. Pomenljiv je stavek, ki ga izreče: »Kolo se obrne, obod je isti.« Ko sem se pripravljala na to vlogo, me nista zanimali politika, revolucija, njun pomen mi je bil jasen. Osredotočila sem se na neverjetno žensko moč, začetno ideološko zaslepljenost, ki bi jo lahko brez težav primerjala z Ulrike Meinhof in njeno Rdečo armado. Ta sicer mili pogled, a nekje v njem tudi blaznost. Vloga mi je jasno pokazala, da je res: »Revolucija požre svoje otroke.« Še več; ob tem sem velikokrat pomislila tudi na svojo mamo. Imela jih je le 17, ko je šla v partizane. Sama je skrbela za nas, tri hčerke. Prvič je šla v toplice šele, ko smo me tri zaslužile dovolj, da smo ji jih lahko privoščile. Nikoli si ni ničesar vzela zase. Že kot otrok je sveto verjela, trpela muke, zmrzovala, si nakopala številne bolezni, zaradi katerih je tudi prezgodaj umrla. Vseeno nikoli ni rekla žal besede. Ob njej sem se velikokrat spraševala, kako je mogoče vse življenje zdržati, v sebi nositi to čvrstost, ki se ne zamaje, niti ko vse doživiš, spoznaš, uvidiš.
Naj za konec omenim še Bese Dostojevskega in vlogo Marje Timofejevne, izjemno inteligentne ženske, ki pa jo je okolica videla kot posebno, čudno. Živela je v samostanu, a imela svojega boga – zemljico, vseskozi jo je tako ljubeče nagovarjala. Srečna je bila, ko je legla na travo, njene solze pa so hranile zemljo. Ta njena ljubezen je bila res neverjetna. Ob njej sem tudi sama globoko začutila, kar je njo tako zelo osrečevalo; poletne nevihte, vznemirljivo pričakovanje bliska in groma po vročem popoldnevu. Spomnim se, da sem bila takšna tudi jaz. Marja mi je potrdila, da vendarle nisem čisto zmešana. (Smeh.) Poletnega dežja sem se tudi jaz vedno neizmerno veselila. 

Prepričana sem, da je večina konfliktov umetno ustvarjena. A žal sem dovolj stara pa tudi spomin mi še dobro dela, da točno vem, kje so bili nekdaj oni, ki danes tako glasno kolnejo čez komunizem. O ja, nisem pozabila, kako strašansko zagnani so bili nekdaj. Težko me je prinesti naokoli. 

Vam je mama, omenjali ste njeno čvrstost, vseeno kdaj, pa čeprav šele tik pred smrtjo, zaupala, od kod je črpala svojo moč verjetja? 

Nikoli. Velikokrat premišljujem o njej. Sedemnajstletna partizanka, bila je še otrok! Dočakala je čas, ko je postalo moderno pljuvati čez partizane in jih prikazovati kot zločince. Ko je kdaj kaj podobnega slišala po televiziji, sicer ni rekla nič, a videli smo, da ji je vsa kri bušnila v glavo. Ne znam si predstavljati, kako se je počutila, ko je morala poslušati, da je največji lump, kar jih je, a je za idejo o boljšem svetu dala tako mladost kot svoje zdravje.
Prepričana sem, da je večina konfliktov umetno ustvarjena. A žal sem dovolj stara pa tudi spomin mi še dobro dela, da točno vem, kje so bili nekdaj oni, ki danes tako glasno kolnejo čez komunizem. O ja, nisem pozabila, kako strašansko zagnani so bili nekdaj. (Smeh.) Težko me je prinesti naokoli. (Milena za hip utihne in nato pove, da človeku ne glede na vse določene podobe ostanejo v spomin živo zarisane za vse življenje.) Poglejte (in s prstom pokaže skozi okno), tista skala tamkaj je Široka peč. Dolgo je bilo na njej napisano Tito, njemu v pozdrav, ko se je nekoč peljal skozi Bohinj. Zdaj so marsikoga polna usta, kakšen zločinec da je bil. (Smeh.) Prav tako ne bom pozabila dne, ko je umrl Tito. Vračali smo se s tombole v Lescah. Ko smo vstopili v hišo, je po stopnicah objokana prihajala mama in rekla: »Tovariš Tito je umrl.« Leto kasneje se mi je ravno okoli obletnice njegove smrti rodila Maša. Milo se mi je storilo, češ, ubogi otrok, zdaj bodo vsako leto tridnevna žalovanja. Kako bo praznovala rojstni dan? No, ni bilo hudega, hitro je bil pozabljen. (Smeh.) 

Pomenljivo. 

Res je. Normalno, mama, mlada partizanka, je bila seveda najprej skojevka, potem pa članica komunistične partije. A so jo kmalu po vojni izločili. Zakaj? Ker ni imela denarja, da bi plačevala članarino. (Smeh.) Je pa bilo tisti čas nekaj povsem običajnega, da smo bili otroci sprejeti v pionirčke, a vsi vseeno šli k prvemu obhajilu in birmi. Darila sta nam nosila tako Miklavž kot dedek Mraz. To se nam je zdelo fantastično. Dvakrat smo dobili pomaranče, ki jih sicer ni bilo, in morda piškot ali dva. Ne glede na vse, mama nikoli ni ničesar komentirala ali obžalovala. Hudo je le, da je osamosvojitev prinesla tudi delitve, ki jih do takrat nismo poznali. 

Milenin partner, Dušan Jovanović, jo je zapisal v verze:

ONA 

Ona vsak večer bere časopise in gleda televizijo
Ona ne gre nikoli spat pred tretjo uro zjutraj
Ona navije tri budilke na osmo uro, vstane pa ob enajstih
Ona vsako jutro pije kavo iz iste skodelice
Ona zmeraj zapre pokrov straniščne školjke
Ona zmeraj obriše posodo, ko se odcedi
Ona vsak dan pomiva teraso, ki so jo potacali mački
Ona se vsako jutro tušira
Ona se vsak petek posti
Ona gre vsak teden vsaj dvakrat na britof
Ona ven in ven prižiga sveče sv. Antonu
Ona vsako jesen naredi jabolčni kis
Ona za 1. november skuha segedin golaž
Ona za veliko noč skuha kašo
Ona za 1. maj izobesi zastavo
Ona nikoli ne je perutnine
Ona vrže beganico na hišni prag, ko se pripravlja nevihta
Ona redno hodi na partizanska slavja
Ona zmeraj pretirava
Ona zmeraj zamuja
Ampak sem se nanjo navadil
In je ne bi zamenjal za nobeno drugo. 

Pa vi, ste kdaj kaj obžalovali? 

V letih igralstva se mi je kdaj pa kdaj zgodilo, da sem se znašla v krizi. Kar nehati sem hotela, se za nekaj časa »skrila«, a krize niso bile dolgega veka. Prinese pa igralski poklic veliko izgub. Najprej prijateljev. Ne ker se ne bi želeli več družiti s tabo ali ti z njimi; življenje igralca ima neizprosen ritem. Pokličejo te enkrat, dvakrat, petkrat, šestič ne več, ker se nikoli ne moreš odzvati. Prav tako ni bilo lahko, ko sem postala mama. Ko sem bila doma, sem imela slabo vest, ker nisem bila v gledališču, v gledališču pa sem hrepenela po hčerki. Nenehno sem hitela od doma v gledališče in nazaj, da bi bila kar največ z njo. Čeprav je imela Maša v moji mami boljšo mamo, kot sem ji bila jaz, nisem bila mirna. Rodila sem jo razmeroma pozno in danes mi je žal, da nimam treh otrok. Ko si mlajši, ti je pomemben dan, mesec, a starejši ko si, bolj ti je jasno, da niti leto ne pomeni nič. Preveč sem komplicirala in to obžalujem. Vse se da. 

Kolo se obrne, obod je isti? 

Zelo zelo res. Spoznanje, primerno za vse življenje. Spomnim se, kako je bilo, ko sem Ano igrala v Mladinskem gledališču. Predstava je potekala na mrzlih cementnih tleh, tik ob občinstvu. Neko dopoldne so nas prišli gledat dijaki škofjeloške lesarske šole, mulčki, stari morda 14 let. V prizoru, kjer govorim tiho, je bilo še bolj očitno njihovo glasno čebljanje. Ustavila sem predstavo in jim rekla: »Gotovo je med vami kdo, ki bi rad slišal, kaj imamo povedati. Povejte, gremo dalje ali zaključimo?« Počasi so iz občinstva začeli gomazeti tihi in prestrašeni glasovi: »Naprej, prosim, naprej.« Do konca predstave je bilo tako tiho, da bi lahko slišal iglo pasti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE