Odnos do spolnosti nas definira tudi kot posameznike v vsakdanjem življenju. Potem ko sem vam dejala, da se bova pogovarjali o seksu, ste začeli govoriti o prelomnici, ki jo prinese upokojitev. Od kod ta povezava?

Potem ko se ljudje upokojijo, so večinoma bolj sproščeni. Med številnimi pogovori vidim, kako pomemben je občutek miru in neobremenjenosti s tem, kaj bo kdo rekel in kdo ti bo zagrenil dan – to se lahko denimo zgodi že zaradi enega samega banalnega agresivnega odziva nadrejenega in drugih pritiskov. Potem ko se zaveš, kako dragoceno je, da lahko svobodno počneš, kar si želiš, imaš končno v rokah vse vzvode svojega življenja. V aktivnem obdobju le redki delajo za preživetje tisto, kar jih najbolj veseli. Pa tudi pri tistih, ki imajo to srečo, da se jim delo in hobiji prekrivajo, se dogajajo vse mogoče neprijetnosti. Po 50. letu začenjajo zlasti ženske prav zato, ker imajo mir in so sproščene, v spolnosti zares uživati; lahko se predajo, ne da bi medtem gledale na uro. Hudič je spet v podrobnostih, saj se moški v isti starosti velikokrat že naveliča posteljnih aktivnosti in iger zapeljevanja. Si pa želi miru drugače, da gre denimo v kavarno s prijatelji, kjer razpravljajo o vsem mogočem, ali se posveča različnim konjičkom. Zaradi neskladja med potrebami ženske in moškega se je v njunem medsebojnem odnosu danes marsikaj obrnilo na glavo: zato njega vse večkrat boli glava in številnim ženskam gre to na živce; postanejo zagrenjene ali pa si poiščejo mlajšega ljubimca, se zatečejo v krog prijateljic, si kupijo psa.

V zadnjih tridesetih letih smo prišli tako daleč, da se človeku, ki živi v svetu, nasičenem z vsemi mogočimi seksualnimi podobami in preizkusi, seks na koncu zagabi in išče drugo, bolj asketsko pot do zadovoljstva. 

Ali se vam zdi sprejemljivo, da imaš poleg moža še ljubimca?

To je, kakor koli obračamo, vsega obsojanja vredno. A vrag se skriva v drobnem tisku: postavlja se vprašanje, kako kakovostno je razmerje po denimo desetih letih zakona, ko se poliže med. Svet je drugačen, kot je bil še v času naših babic. Ponudbe je, tudi vsiljive in agresivne, kolikor hočeš. Naj uporabim prispodobo – ko gre danes ženska v trgovino, jo na policah čaka milijon izdelkov, med katerimi mora izbirati. Na facebooku ima lahko tudi 5000 prijateljic, med katerimi se večina hvali s tem, kaj lepega je počela ali dobila v ljubezenskem razmerju, kar dopolni še s fotografijami. Marsikatera postane, ne da bi hotela, nevoščljiva. Nekega dne vse zatirano izbruhne, ko se najmanj pričakuje. Ženska začuti, da tudi njej nekaj manjka, saj se v ogromni trgovini življenja vedno znova znajde v položaju, ko se, če hoče ali ne, s kom primerja. Tudi jaz ta trenutek čisto spontano primerjam kapučino, ki ga prav zdaj pijem, s tistim, ki sem ga pila drugje, ter ugotavljam, kateri je boljši. Včasih je poročena ženska, ki se je le pogovarjala z drugim moškim, veljala za lahko ali še kaj hujšega. Danes smo v medijih celo priča spodbujanju tega, naj imajo poročeni prijatelje drugega spola, s katerimi se zapletajo v pogovore, kar je dvorezni meč. Skušnjav je že tako veliko – če jih iščeš sam, pa še več.



Kdaj je spolni odnos lep in kdaj ne oziroma gre za popačeno bistvo?

Popačene spolnosti je vse več, ker je postala tržno blago. Med branjem mladinske literature lahko celo v obveznem čtivu najdeš ostudno, pravzaprav pornografsko opisane spolne odnose. Povsod so dostopni ljubezenski nasveti, ki vsebujejo denimo petnajst korakov do najboljšega seksa. Če je samo to, ne da bi omenjali ljubezen v najlepšem pomenu besede, je narobe. Z vsiljevanjem zgolj in samo uživanja izmaličimo tisto najboljše in najlepše, kar se dogaja med moškim in žensko. Pisati bi moralo: Petnajst korakov, kako bova drug drugega kar najbolj razumela, se najbolje spoznala in sproti reševala težave. Pa če še malo pokukava v svet kulture, danes je seks konkretno prenesen tudi na gledališke odre. Tudi zato že nekaj časa ne hodim v gledališče, ker me to moti.

Prav zdaj, ko za svojo tretjo knjigo zbiram resnične moške zgodbe, poslušam, kako močno mlade vznemirja spolnost, pa ne le v povezavi z drugim spolom, temveč v raziskovanju, kje so meje, do katerih lahko gredo, kaj še lahko zdržijo. Nekateri fantje mi povedo, da sicer nimajo homoseksualnih nagnjenj, a jih kljub temu mika, da bi poskusili spati z moškim. 

Govorite o perverzijah v imenu umetnosti.

Tako je. Žalostno je, če ne moreš močnih čustev in silne energije, ki jo nosiš v sebi, izraziti drugače. Kdo pravi, da se je treba nujno sleči do golega celo pred občinstvom? Na prvo žogo se borimo za ženske pravice, na drugo pa drvimo v kinodvorane, ko vrtijo 50 odtenkov sive in podobne filme. To ni logično. Celo v slovenskih mladinskih filmih so prizori, ki tja ne sodijo. V mladem človeku že tako na polno vrejo hormoni, hlepi po vzorih, izkušenj pa nima, zato je še bolj pomembno, kje jih dobi prvič in kako. Prav zdaj, ko za svojo tretjo knjigo (prvi deli z naslovom Ogenj rit in kače niso za igrače veljata za uspešnici in sodita med najbolj brane v knjižnicah, op. a.) zbiram resnične moške zgodbe, poslušam, kako močno mlade vznemirja spolnost, pa ne le v povezavi z drugim spolom, temveč v raziskovanju, kje so meje, do katerih lahko gredo, kaj še lahko zdržijo. Nekateri fantje mi povedo, da sicer nimajo homoseksualnih nagnjenj, a jih kljub temu mika, da bi poskusili spati z moškim.



Saj imajo tudi v pop kulturi, denimo že samo v hollywoodskih romantičnih komedijah, ogromno takšnih namigov, kot bi bili homoseksualni preizkusi stvar razgledanosti.

Res je, po drugi strani pa prihajam v stik z drugo skrajnostjo, ni nujno, da gre za povezavo s krščanskimi vzori, tj. vzdržnost. Zdi se, kot bi se notranji svet mladih zaradi vsemogoče ponudbe prenajedel seksualne ponudbe. Kot amaterska, a čuteča raziskovalka intimnih odnosov te zelo dobro poznam. Včasih imam občutek, da se vračamo v stare čase, ko so zlasti žensko telo bolj spoštovali. Še pred drugo svetovno vojno je bilo spolno življenje skrito pod odejo, v popolni temi, v šestdesetih letih pa so se začele spone rahljati. Včasih sem imela občutek, da je celo oblast želela spolnost uporabiti v politične namene. V zadnjih tridesetih letih pa smo prišli tako daleč, da se človeku, ki živi v svetu, nasičenem z vsemi mogočimi seksualnimi podobami in preizkusi, seks na koncu zagabi in išče drugo, bolj asketsko pot do zadovoljstva. Odraz tega med drugim vidim v pesmi Sebi, letošnji zmagovalki Eme: ena sama čistost, ena sama nedolžnost.

Imate v mislih prečiščenost celostne vizualno-glasbene podobe?

Zagotovo, prav šokirali sta me umirjenost in preprostost, ki jo izžarevata dekle in fant, ko sta na odru brez ličil, ne gledata v kamero, temveč drug drugega.

Gnus do sebe je nekaj najhujšega, saj ne odklanjaš le sebe, temveč tudi partnerja. Sram so pred sto leti in več zlasti ženskam namenoma vcepljali v dušo, in ker se marsikaj nezavedno prenaša iz roda v rod, ga imajo mladi, ki izhajajo iz bolj tradicionalnih okolij, še zmeraj v sebi precej. 

Morda se umik v konservativnost pri mladih dogaja tudi zaradi večje dostopnosti do različnih informacij. Že večkrat se je med znanstveniki vnela zanimiva in burna razprava, ali se v ženskem telesu zares ohrani DNK vsakega moškega, s katerim je bila v intimnem telesnem odnosu, kar ji lahko prinese številne negativne posledice – tako telesno kot duševno gledano.

Tega še nisem slišala, bi pa vsaj teoretično lahko držalo. Poglejte sodni primer Milka Noviča, pri katerem so forenziki na jakni našli delčke smodnika iz orožja, s katerim naj bi streljal pred več kot enim letom. Če je to mogoče, bi lahko vsaj v teoriji držalo tudi, da s seboj nosiš genetske zapise moških, ki so se te tako ali drugače dotaknili. Spomnim se gospoda, čigar zgodbo sem vključila v svojo knjigo. Zaupal mi je, da je imel ogromno ljubic in jih ima menda še vedno, čeprav je star že okoli 70 let. Niti lastne žene ne kliče po imenu, ker je vsa ta množica žensk, ki je šla skozi njegovo življenje, v njegovem spominu nezavedno pustila sled. Nazadnje sva se videla, ko je kupoval kavč. Ob pogledu na starega je vsakič, ko je stopil v svojo pisarno, v želodcu dobil kepo. Rekel je, da se mu je tako zagabil, da nanj ni več mogel niti sesti, ker se je spomnil, koliko žensk je na njem ležalo v takšni ali drugačni spolni akciji. To pomeni, da se mu je telo uprlo, kavč je postal simbol za gnus; zgodila se mu je mentalna anoreksija ali bulimija na podlagi čustev, ki so se v vsem tem času nezavedno nakopičila v njem.

Po Jungu nam občutek sramu žre dušo; če traja dlje, verjetno to še bolj velja. Torej sram kot neprijeten občutek nečastnosti lastnega dejanja.

Jaz pa menim, da je sram tisti, ki nam postavlja meje, je kot antibiotik, naš obrambni mehanizem. Prav zaradi sramu, ki je del privzgojenih temeljnih norm vsake zdrave skupnosti oziroma družine, ne nazadnje po cesti ne hodimo goli, ne seksamo pred otroki ipd.



Zagotovo ima pozitivne učinke, pa vendar, kaj pa ko ima nekdo privzgojen gnus do sebe, ki mu škoduje, saj se tega občutka nikoli ne znebi?

Tukaj gre za druge stvari. Sram ni enak gnusu, sta pa lahko povezana. Gnus do sebe je nekaj najhujšega, saj posledično ne odklanjaš le sebe, temveč tudi partnerja. Sram so pred sto leti in več zlasti ženskam namenoma vcepljali v dušo, in ker se marsikaj nezavedno prenaša iz roda v rod, ga imajo mladi, ki izhajajo iz bolj tradicionalnih okolij, še zmeraj v sebi precej.

Kar je verjetno tudi odlična podlaga za spolne deviacije vseh vrst?

O, ja, tudi psihološko gledano se to kaže v vsakdanji običajni komunikaciji, ko nas je denimo sram na glas kaj povedati, se javno izpostavljati, se v družini pogovarjati o intimi ter izražati resnična čustva. Tudi jaz dobivam kup pisem na to temo, denimo, kako naj žena reče možu, kje naj se je dotakne, da bo doživela spolno zadovoljitev. Pa je stara 35 let, za božjo voljo! Primi ga za roko in mu pokaži, če mu ne zmoreš pojasniti z besedami! Kako težko je včasih ljudem razložiti, da se tehnične podrobnosti uredijo same, ko imaš nekoga zares rad, mu zaupaš. Žal mi je partnerjev, ki so v sebi otopeli, odnos do spolnosti pa jim pomeni približno toliko kot pivo s prijatelji. Dopuščajo, da se njihovi otroci srečujejo s spolnostjo že v malodane otroški dobi. Nekatere mamice se hvalijo, da je hčerkin fant pri njih prespal. Pornografska industrija se vpleta povsod. Temu bi se morali prvi upreti starši ter otroke opozoriti na pasti. Srce me boli ob misli, kako strpni smo do spolnega nasilja. Vsakič, ko kakšnega posiljevalca brez kazni spustijo na prostost, mi je hudo. Pomislim na žrtve in sočustvujem z njimi. Ženski se sporoča, da je ona tista, ki jo mora biti sram, kot bi bili še vedno v 19. stoletju.

Varanje je podobno kot kleptomanija, ne da se ga pozdraviti; kleptomani imajo vsega dovolj, a kljub temu kradejo. Kdor skače čez plot, ima doma na voljo poln hladilnik, pa vseeno krade iz sosedovega. 

Poglejva si konkreten primer, ki ni redek: mož prevara ženo in ta prevara moža ali v nasprotnem vrstnem redu. Sta drug drugemu dala lekcijo in lahko začneta znova, se tudi v postelji spet ljubita strastno in predano?

Ne, konec je. Pravega zaupanja ne more več biti. V svoji svetovalni rubriki zelo redko objavljam zgodbe o prevarah, ki jih je veliko preveč, ker bi jih s tem samo promovirala. Zgodba med dvema je končana v tistem trenutku, ko se je prevara zgodila; tudi če se pogovorita in nadaljujeta razmerje, vedno nekdo popusti in zato trpi vse življenje. Varanje je podobno kot kleptomanija, ne da se ga pozdraviti; kleptomani imajo vsega dovolj, a kljub temu kradejo. Kdor skače čez plot, ima doma na voljo poln hladilnik, pa vseeno krade iz sosedovega.

Povejva še kaj o samozadovoljevanju, ki je v obdobju odraščanja in podivjanih hormonov pričakovana praksa, pa vendar se lahko tudi izrodi, ko posameznik išče spolne užitke le še sam s seboj.

Drži. Po zadnjih podatkih, ki jih je mogoče najti tudi na spletu, že skoraj 50 odstotkov moških do 35. leta vzdržuje svojo spolno kondicijo izključno s samozadovoljevanjem; nekateri med njimi so celo še devičniki. Verjetno pri ženskah ni dosti drugače. Še nikoli ni bilo toliko samozadovoljevanja, pravijo strokovnjaki. To bi nas moralo zelo skrbeti, ker takšno stanje kaže tudi na popolno odtujenost v družbi.



Največkrat se dogaja v povezavi z ogledovanjem pornografije, ki dokazano popači gledalčev pogled na intimo in njeno doživljanje, da potem v resnici ne potrebuje več pristnega telesnega in čustvenega stika.

Seveda, to je grozljivo, a si tisti, ki s tem kopičijo vrtoglave zaslužke, lahko le ploskajo. Vse gre ne nazadnje na mlin različnim zarotam, iz katerih se sicer norčujemo, a človek nikoli ne ve. V vsaki, še tako smešni in banalni stvari se lahko skriva resnica, ki je ta trenutek ne vidimo, še manj jo razumemo.

Sreča pa ostaja opoteča. V zapisih o partnerstvu in spolnosti najdemo tisoč in en nasvet, kako biti vedno zadovoljen in srečen, a zdi se, da pozabljamo, da sreča ni nekaj, kar je mogoče kupiti ali izsiliti, temveč se moraš zanjo potruditi vedno najprej ti sam tako, da si pogumen in načelen.

Vedno znova me preseneti, ker ljudje mislijo, da je sreča nekaj, kar traja neskončno dolgo. V resnici štejejo trenutki, ki ti prinesejo notranje zadovoljstvo. Sreča je kot orgazem. Potem ko ga doživiš, se še dolgo počutiš prijetno izpolnjeno. To velja na vseh področjih, ne le v spolnosti. V obdobju smučarskih skokov moj osemletni vnuk, ki jih navdušeno spremlja, včasih pride do mene tudi ob pol šestih zjutraj, ko sem še v postelji, in me vpraša, ali bom kaj jezna, če skače z mize ali stola. Kdo drug bi ga morda nejevoljno nagnal k staršem in naj, za božjo voljo, ne zganja hrupa z divjanjem in skakanjem po kuhinji, ko bobni po vsej hiši, ampak jaz sem srečna in hvaležna, da sem lahko v njegovi družbi, medtem ko čuti, da je sprejet, ter se smeji na vsa usta. To so tisti drobci sreče, zaradi katerih sem lahko zadovoljna ves dan.

Potem ko si poročen že 47 let, moraš biti prizemljen. Če v tem času s partnerjem ne vzpostaviš predvsem prijateljstva in se po toliko letih nisi naučil prenašati vseh njegovih napak in občasne slabe volje – govorim za oba – v zakonu zeva velika praznina.  

Treba je torej znati najprej sploh opaziti ter nato nizati, ozavestiti trenutke sreče.

Tako je. Lahko si srečna, ko te dragi pokliče in reče, da bo danes prišel domov pol ure prej. Kakšna druga pa bo morda rekla: Joj, zdaj mi bo pa spet pokvaril popoldne, ko bom morala pol ure prej pripraviti kosilo oziroma večerjo.

Milena, poročeni ste od 19. leta. Želite o svoji spolnosti kaj povedati javno?

Ne, hvala! (Nasmeh.)

Kako z možem lovita skupne iskrice sreče?

Potem ko si poročen že 47 let, moraš biti prizemljen. Če v tem času s partnerjem ne vzpostaviš predvsem prijateljstva in se po toliko letih nisi naučil prenašati vseh njegovih napak in občasne slabe volje – govorim za oba – v zakonu zeva velika praznina. Kdor se nauči živeti z drugim, tako da mu ne gre na živce, ima največjo srečo, ki jo lahko doživi. Takrat tudi ve, da si brez te osebe ne želi živeti.

Pa tudi denimo smrčanje prenašate?

O, glede tega je pa tako, da imam svojo sobo! Mir ponoči je zame vreden več kot zadetek na loteriji. Z možem imava povsem drugačen bioritem. Tu se nisva znala prilagoditi. Pa zakaj bi se?