Milena Andjelić Đukić: Če sem porušila stereotipe kot deklica, jih lahko tudi kot ženska

Bila je otrok, v katerega nihče ni verjel. Njeno življenje je viselo na nitki že takoj po rojstvu, nemalokrat se je tudi pozneje počutila povsem nemočno. No, občutke šibkosti in manjvrednosti so ji kot priseljenki iz srbskega Somborja vsiljevali predvsem drugi, ji lomili petke, kakor sama rada pravi, toda vso bolečino je prelevila v dragocene izkušnje in orodje, s katerim si je ustvarila čudovito življenje. Mag. Milena Andjelić Đukić je danes ponosna in uspešna poslovna ženska, predavateljica, umetnica, pisateljica in humanitarka. Mati in prijateljica. S svojim društvom Srce za srce prek gledališke umetnosti širi dobroto, ozavešča o žgočih družbenih vprašanjih in opogumlja. Opozarja na neenakopraven položaj žensk v družbi, mobing, nasilje v vseh oblikah, sovražnost do tujega in tujih. Opominja, da ima vsak pravico do sreče in poštenega boja za dosego zastavljenih ciljev. Za humanitarno prizadevanje se ji je maja letos poklonila Mestna občina Koper z veliko plaketo.

Milena, že ob najinem prvem pogovoru po telefonu je bilo jasno, da ste ženska mnogoterih talentov, znanja, sposobnosti, želja. Od kod črpate energijo za vse, kar delate?

Hvala. Tudi vi ste pokazali to jasnost in verjamem, da je ta energija v vsaki ženski kot samoiniciativni motor, njegova moč delovanja pa je odvisna od ljubezni, ki jo oddajamo in sprejemamo, ter vsega doživetega, pa naj gre za slabe ali dobre izkušnje. Odvisno pa je seveda tudi od prepričanja, zavedanja, kdo smo, da se znamo ceniti kot celoto in vse, kar je dobro in koristno v njej.

Kot nedonošenček ob komaj nekaj sto gramih sem bila klinično mrtva in ob priključku na aparate in v inkubatorju so zdravniki ocenili, da ne bom preživela. Niso me niti vpisali v rojstno knjigo. Pa sem preživela in tako so me vpisali dan kasneje. Tako da dvakrat praznujem rojstni dan. Dodana vrednost, če si odločen!

Ste uspešna podjetnica in predavateljica, obenem ste izjemno dejavni na kulturnem in humanitarnem področju. Videti je, da vam je uspelo vse, kar ste si zastavili v življenju. Kako naporna je bila pot do tako visokih ciljev?

Zagotovo še vedno traja in je strma. Napora na njej ne doživljam kot krivico, temveč ga sprejemam kot dodatno opremo, ki je pač težka, a uporabna. Najbolj pa sem ponosna, ko gledam svoje študente, ko prehodijo to strmino in so zato srečni ter predvsem ponosni nase. Biti del te poti je neprecenljivo.

Danes ste samozavestni in odločni, a tako polnega življenja vam ni pripisoval nihče. Pravzaprav so bili že vaši prvi dnevi na tem svetu negotovi, kajne?

Želim si, da se nikomur ne bi nikoli pripisovali stereotipi. Naj bo moj primer vodilo vsem deklicam, ženskam, ki menijo, da ne zmorejo ali niso dovolj sposobne, pametne. Naj se določajo same! Res pa se je moja odločnost pokazala že v prvih dneh na tem svetu. Kot nedonošenček ob komaj nekaj sto gramih sem bila klinično mrtva in ob priključitvi na aparate in v inkubatorju so zdravniki ocenili, da ne bom preživela. Niso me niti vpisali v rojstno knjigo. Pa sem preživela in vpisali so me dan kasneje. Tako da dvakrat praznujem rojstni dan. (Smeh.) Dodana vrednost, če si odločen!

Zavračam mišljenje, da je nasilje del kulture. Raje se spominjam babice Fani in babice Milči iz rudarskega kolonijskega naselja Terezija, ki sta me obdarili s toplino slovenskega naroda, ko sem bila sama in ko je mama delala v proizvodnji, da bi preživeli. Človeška zgodovina bi bila kar pošastna brez izjemnih zgledov pogumnih posameznikov. 

Z materjo ste po ločitvi staršev zapustili rodni Sombor v Srbiji in se preselili v Trbovlje, kjer ste odraščali v hudih razmerah. Takrat ste, pravite, doživljali tudi nasilje. Kakor Malenici, junakinji ene od vaših slikanic, so vam zlomili petke, a to vas nikakor ni onemogočilo. Milena, kaj se je tedaj dogajalo? Je bilo nasilje povezano z dejstvom, da ste priseljenka?

Odlično ste ocenili simboliko »petk«. Čeprav sem otrok priseljencev, sem se imela vedno za žensko, ki je ponosna, da je Srbija njena korenina, ker je to pogumen in mil narod obenem, hkrati pa je Slovenija njen dom in domovina, ki jo imam neizmerno rada in so njeni uspehi tudi moj ponos. Hvaležna sem ji za priložnosti, da sem lahko dosegla vse tisto, česar mi niso pripisovali, in da sem mati dvema čudovitima otrokoma. Klasifikacij in radikalizma zaradi pripadnosti, ki ti jo dodelijo drugi ali pa si jo dodeliš sam in ki je hitro lahko podvržena ideološkemu konstruktu ali politiki, ne maram in zato je zame edinstvenost v različnosti, ki je bistvena za ves svet, za vse bodoče generacije. Ateistično barvanje jajc z mojima otrokoma dvakrat na leto ni odsev asimilacije ali preobrazbe, temveč spoštovanja domovine in okolja, v katerem živim, ljubezni in temeljnih vrednot. Dana mi je možnost ustvarjati in puščati sledi na vsakem koraku; nisem želela izhajati iz bolečine, temveč iz poguma in ljubezni. Nasilje je bilo povezano s predsodki posameznikov, ne pa naroda. S strahovi, nerazumevanjem in vplivom medijev. Bila sem Bosanka, ciganka, doživljala sem medvrstniško psihično in fizično nasilje. Nekega dne so me modrice zaznamovale, zlomili so mi petke. Zato danes podarjam petke svojim otrokom in vsem tistim, ki obiskujejo naš gledališko-umetniški krožek ali so kakor koli povezani z menoj.

Zavračam mišljenje, da je nasilje del kulture. Raje se spominjam babice Fani in babice Milči iz rudarskega kolonijskega naselja Terezija, ki sta me obdarili s toplino slovenskega naroda, ko sem bila sama in ko je mama delala v proizvodnji, da bi preživeli. Človeška zgodovina bi bila kar pošastna brez izjemnih zgledov pogumnih posameznikov.

Kako ste kot otrok gledali na nasilje? Ste se kdaj vdali prepričevanju, da ste sami krivi za dogajanje in manj vredni od okolice, ali ste vseskozi vedeli, da je to ravnanje nedopustno?

Kot otrok nisem gledala na nasilje kot na nekaj nedopustnega, nisem iskala vzrokov in analizirala posledic, čeprav sem se pogosto spraševala in ob tem kdaj krivila tudi sebe, zagotovo. Zame je bilo to stanje apologije in entropije, v katerem sem trpela v tako imenovani nietzschejevski »pravičnosti«. Zelo težko je preiti iz stanja slabe samopodobe v zdrav odnos do sebe in drugih. Ne smemo si dovoliti, da se zaradi slabe samopodobe, ki so jo povzročili drugi, vzorci nasilja prenašajo v kasnejša življenjska obdobja. Vsaka ženska zmore postati tisto, kar si želi! Mati, poslovna ženska, dama, kar koli.

Borke v sebi sem se zavedela, ko sem ob bolečini pogostega trpinčenja spoznala, koliko ponosa lahko ima že otrok, ko ne dovoli, da niti solza ne poteče pred napadalci, temveč vstane in se bori naprej, verjame vase in ne dovoli, da nasilje uniči njegovo samopodobo, čeprav nima niti osnovnih normativov za preživetje, kaj šele za dosego visokih ciljev. 

Kdaj ste prvič spoznali, da si takšnega življenja ne zaslužite, da vas nihče nima pravice trpinčiti?

Mislim, da ta boj še vedno traja, kot pri zdravljenem alkoholiku. S kompleksnostjo trdnega značaja in izkušnjami pa željo po znanju in odločitvijo, da na ljudi in svet gledam z drugačnimi očmi od tistih, s katerimi so gledali mene, postavljam v ospredje boj za enakopravnost. Borke v sebi pa sem se zavedela, ko sem ob bolečini pogostega trpinčenja spoznala, koliko ponosa lahko ima že otrok, ko ne dovoli, da niti solza ne poteče pred napadalci, temveč vstane in se bori naprej, verjame vase in ne dovoli, da nasilje uniči njegovo samopodobo, čeprav nima niti osnovnih normativov za preživetje, kaj šele za dosego visokih ciljev. To se je nadaljevalo vse do danes, ko sem se odločila, da se bom uprla mobingu, čeprav ponovno brez osnovnih normativov, tokrat še z nekaj dodatnimi bremeni, ki pač tarejo vsakega navadnega smrtnika. Spet, tu naj bodo vse ženske močne in naj se odločajo same, pogumno. A če sem enkrat porušila stereotipe kot deklica, jih lahko tudi kot ženska.

Milena Andjelić Đukić s svojim kulturno-umetniškim humanitarnim društvom vsako leto pripravi tudi Festival Srce za Srce.

Vam je v boju kdo stal ob strani ali ste morali vso moč in pogum zbrati sami?

Ekonomske instant tranzicije in družbenopolitične razmere so vplivale na samopodobo in delovanje veliko generacij, pri katerih se ni vzpostavilo zaupanje, da bi lahko otrok razvil zdrav ohranitveni nagon. Danes se znam postaviti zase in za druge, in to zelo odločno in učinkovito. Ljubezen, prijateljstvo, celovitost odnosa in moč, da znanje in pomembno zavedanje prenašam naprej, mi dajeta otroka Anastasija in Mihailo.

Če se vrneva v vašo mladost, odraščanje vas je poneslo na Obalo, kjer ste zdaj doma in kjer ste tudi pridobili izobrazbo. Je bilo težko zapustiti dom in začeti znova, nekje drugje?

Ne, spominjam se navdušenja. Ob spominih na odhod sicer ne gre brez malce domotožja in nostalgije, a je bila močnejša volja za iskanje novih poti in ciljev. Podala sem se na potovanje, ki me ni navdajalo s strahom in utesnjevalo, ampak sem se borila za napredek.

Ateistično barvanje jajc z mojima otrokoma dvakrat na leto ni odsev asimilacije ali preobrazbe, temveč spoštovanja domovine in okolja, v katerem živim, ljubezni in temeljnih vrednot. 

Kako se je porodila ideja za kulturno-umetniško humanitarno društvo?

Iz neuslišane ljubezni. (Smeh.) Ali ne izhajajo največje stvaritve človeštva prav iz tega? Pa seveda iz družbene, politične in ideološke različnosti ali posledice delovanja sistema. Dolgoletne izkušnje z organiziranjem humanitarnih dogodkov pri številnih društvih in zavodih so bile kasneje zaslužne idejo o »lastni korporacijsko kapitalistični blagovni znamki«, če se lahko pošalim, s pridihom skupnega dosežka. Z dragoceno naložbo altruizma, vzvišenosti duha. Bila je iskrena ideja ljubezni, da nekomu prišepneš, da ga imaš rad, mu izkažeš spoštovanje, mu povrneš odvzeto dostojanstvo. Zavedam se, da so to le blažitve udarcev in da se pravo spoštovanje med drugim začne pri poštenem plačilu, ki ohranja delovno silo, varuje nacionalne interese in omogoča vseživljenjsko učenje ter usklajenost socialne in davčne politike v tržnem gospodarstvu. Ne vem pa, ali se tega zavedajo tisti, ki bi morali reševati to problematiko.

Ste od nekdaj vedeli, da boste prek svojih bolečih izkušenj pomagali drugim?

Ne vem zagotovo, kdaj je to postala odločitev, ker sem si vrsto let zatiskala oči pred lastno zlorabo. Mislim, da je zamisel začela dozorevati ob mojem poslanstvu predavateljice in ob diplomskih nalogah študentov, pri katerih sem bila mentorica. Ko sem videla, kako lačni so potrditve in želje po boljšem življenju z orodjem, ki je najboljše za družbo, torej z znanjem in izobrazbo. V njih sem videla sebe, prav v vsakem od njih, tako kot vidim v vsakem otroku sebe.

Festival Srce za Srce je gledališko, umetniško in plesno doživetje. Foto: Denis Zupan

Na eni strani torej podjetnica, predavateljica in mentorica, na drugi pa umetnica, pisateljica in humanitarka. In seveda mati, prijateljica. Vsemu se posvečate z enako strastjo in vnemo. Pa se v vas skrivajo še kakšne neuresničene želje?

Če vam povem, se ne bodo uresničile. (Smeh.) Pri meni želja vedno izhaja iz kaosa. Emir Kusturica pravi, da največje stvaritve izvirajo iz hudih okoliščin. Tudi on je moral dobiti zlato palmo, da se je lahko začel dostojno boriti, morda bo meni to omogočilo priznanje, ki sem ga letos dobila za uspešno delo na širšem družbenem področju in na področju humanitarne dejavnosti za socialno ogrožene družine in otroke. Morda mi bo to prineslo potrditev, kako se lahko kot mati samohranilka zavzemaš proti krivičnim družbenim postopkom in sistemu. Najboljše zrcalo današnjega stanja sta Črna knjiga kapitalizma Marcela Štefančiča, ml., in Obris Rachel Cusk. In glede na to, da je v meni še vedno otrok, ki piše knjige za otroke, bi dodala še svoje Mesto siren. Vedno me vodi želja, da bi bili moji otroci zdravi in srečni, da bi odrasli v še boljše ljudi in pustili za seboj sledi svojega znanja, uspeha in ljubezni.

Pri meni želja vedno izhaja iz kaosa. Emir Kusturica pravi, da največje stvaritve izvirajo iz hudih okoliščin. Tudi on je moral dobiti zlato palmo, da se je lahko začel dostojno boriti, morda bo meni to omogočilo priznanje, ki sem ga letos dobila za uspešno delo na širšem družbenem področju in na področju humanitarne dejavnosti za socialno ogrožene družine in otroke. Morda mi bo to prineslo potrditev, kako se lahko kot mati samohranilka boriš proti krivičnim družbenim postopkom in sistemu. 

Slikanici Deklica Malenica in njene zlomljene petke ter Mesto siren sta tudi izraz vaše dobrodelnosti, saj ste ju podarili že številnim ustanovam, humanitarnost pa izkazujete tudi z bogato kulturno dejavnostjo vašega društva Srce za srce. Kakšno so bili minuli meseci za vašo mlado ekipo in kaj še načrtujete?

Kot vsako leto pripravljamo festival Srce za Srce, to je gledališko, umetniško in plesno doživetje, ki ga oplemenitimo tudi z otroško knjigo tako za socialno ogrožene kot najbolj pogumne in nastopajoče. Zadnji festival so nam obogatili tudi študentje iz projekta Erasmus fakultete za dizajn. Ogromno ustvarjalnosti in ljubezni so ponesli v Evropo. Prihodnje leto bo predstavljena gledališka predstavo po novi knjigi Kurda – Strohnelost v domnevi nedolžnosti, in sicer že za osmi kulturno-umetniški in humanitarni festival Srce za Srce. Ekipa otrok je res pisana, pred nami je veliko lepega in pestrega dogajanja. Lani so prireditev poleg Erasmusovih študentov iz različnih evropskih držav obarvale tudi glavne igralke Slovenka, Srbkinja in Albanka, ki so obenem najboljše prijateljice. Res, prave petke in dodana vrednost!

Otroci imajo radi gledališče: nekateri kot obiskovalci, drugi so izjemno radi tudi igralci na odru. Sporočila vaših predstav se vedno navezujejo na aktualno družbeno problematiko – kaj menijo o takšnih tematikah gledalci?

Zagotovo znamo šokirati z otroško nadarjenostjo in iskrenostjo, ki se lahko postavita ob bok odrasli izkušenosti in učeni dramaturgiji. Ko aktualno družbeno problematiko ovijete v otroško iskrenost, že imate scensko umetnost! Obnemelost obiskovalcev je zdaj že utečen normativ, a predvsem navdušenje zaradi otroške vneme in ljubezni nastopajočih. Najboljši približek opisa je v dokumentarnem filmu Srce za Srce.

Zagotovo je z umetnostjo najlaže in najučinkoviteje otrokom predstaviti pereča družbena vprašanja, s katerimi se bodo morda spopadali v življenju. Kako zgodaj po vašem pravzaprav dojamejo, da se nekomu godi krivica?

Otroci, mlajši od šest let, že v risankah in filmih ob razlagi lahko razumejo vzrok in posledico prizora, čeprav se prepleta domišljijski svet. Krivico pa predvsem občutijo že veliko prej tudi v medosebnih odnosih in igri. In starši jim moramo razlagati vzroke, posledice in neprimernost dejanj, jih učiti, kako se odzivati, zaščititi šibkejše. Glede na sodobno dostopnost informacij prek tehnologije ni nikoli prezgodaj. Kaj je prav, jim moramo pravočasno ponazoriti in jih učiti z zgledom. Najbolj sem ponosna, ko mi učiteljica o sinu pove, da je zelo srčen in pripravljen pomagati drugim. Da je nežen, a bojevit in pogumen obenem.

Želim si, da se nikomur ne bi nikoli pripisovali stereotipi. Naj bo moj primer vodilo vsem deklicam, ženskam, ki menijo, da ne zmorejo ali niso dovolj sposobne, pametne. Naj se določajo same! 

Pripravljate tudi knjižno izpoved, namenjeno zgolj odraslim bralcem. Kot ste namignili, boste v obliki romana nazorno opisali »mrhovinarje in volkove«, ki pijejo kri in odžirajo moč na videz šibkim družbenim členom, s prikazom najrazličnejših zlorab v družbi pa se bo razkrila tudi vaša zgodba. Kdaj jo lahko pričakujemo?

Ne upam si napovedati leta izdaje knjige, ki nosi naslov Kurda ‒ Strohnelost spominov in domneva nedolžnosti. Zajema splošni kontekst, v katerem lahko najdemo kalupe različnih družbenih, verskih ali socioloških okolij, vendar z rdečo nitjo, s katero se zavzemamo za pravice žensk in deklic in za napredek v vseh pogledih. Prepletanje zgodbe deklice in odrasle ženske v dveh obdobjih v socializmu in korporacijskem kapitalizmu, opisi nasilja, zlorabe, izbrisa, vojne v nekdanji skupni državi, pereče odnose med moškim in žensko. Predstavljeni so posledica vpliva korporacijskega kapitalizma in kult v religiji ali materializmu ter sedanji kazalci uspeha, družbeni položaj žensk, patriarhalna struktura. Seveda to težko pot spremlja tudi ljubezenska zgodba večne pripadnosti in spoštovanja. Tako kot je ideološki konstrukt napisan z moško roko, tako je Kurda napisana z roko deklice. 

Svojo zgodbo bo mag. Milena Andjelić Đukić kmalu izdala tudi v knjigi za odrasle Kurda - Strohnelost spominov in domneva nedolžnosti. Ilustracija: Lili Garbajs

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE