Milan Krek

V Sloveniji imamo kokainsko epidemijo

Ob letošnjem poročilu, da Ljubljana sodi med evropska mesta z največ kokaina in ekstazija v odpadnih vodah na prebivalca, si ne moremo več zatiskati oči. Kot kažejo zadnji podatki, je lani razvpiti beli prah užival več kot odstotek Slovencev, droge MDMA malo manj kot toliko, marihuano pa več kot deset odstotkov. O pereči tematiki smo se pogovorili z Milanom Krekom, dr. med., znanim poznavalcem drog in predstojnikom območne enote Koper z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Menda ste na poti do doktorata? 

Drži. Ukvarjam se s pomembno tematiko ostarelih uporabnikov drog. Zaradi programov, ki smo jih vzpostavili leta 1990, 1991 in pozneje, nam je uspelo zmanjšati okužbo s HIV tako rekoč na ničlo. Med uporabniki drog je sicer še okužba s hepatitisom C, ki je lahko smrtna, a imamo na voljo zelo dobro, uspešno zdravljenje. Ob tej priložnosti bi vse, ki so si kadar koli vbrizgavali droge in se različno tvegano vedli, povabil, da se gredo čim prej testirat. Prav zaradi programov pomoči odvisnim nam je uspelo, da odvisniki niso umirali mladi ali pozneje zaradi prej omenjenih okužb. Imamo veliko odvisnikov od drog, ki so dosegli visoko starost, nekateri več kot sedemdeset let. Osebo, ki uživa droge, v skladu z dogovorom na svetovni ravni sicer strokovnjaki opredeljujemo kot ostarelo že pri njenih štiridesetih.

Dolgoletnim uživalcem marihuane se uporaba žal precej pozna. Lahko imajo kognitivne motnje in okvarjen delovni spomin, motnje pri sprejemanju odločitev, a to sami le redko opazijo. 

Zakaj? 

Opredelitev izhaja iz tega, da bistveno prej zbolijo za kroničnimi in nenalezljivimi boleznimi, kot sta hipertenzija in diabetes. Običajno živijo v precej neustreznih razmerah in imajo slabo socialno ozadje, kar pospeši procese staranja. Praviloma niso zaposleni. V času, ko so stari štirideset let in več, jim starši umrejo in ostanejo sami. Bratov in sester praviloma nimajo oziroma jim ti ne pomagajo dovolj, jih ne sprejmejo kot enakopravne. Partnerice ali partnerji se že prej ločijo od njih, tako da ostanejo sami, pozabljeni, na socialni podpori, če jo pridobijo. Vse to vodi v brezdomsko življenje, zato imamo med brezdomci kar veliko te generacije. Govorim o osebah, ki so vključene v zdravljenje, tisti, ki se ne zdravijo, pa so še bolj socialno izključeni. Izogibajo se jim tako javne službe kot odločevalci, sosedje, znanci. Tudi sami nočejo v zdravstveni dom, ker niso skopani in urejeni in so kot takšni v čakalnici v napoto. Žal v Sloveniji nimamo programov, v okviru katerih bi se takšni ljudje lahko umili in uredili, preden pridejo k zdravniku. To v svetu poznajo. Kadar takšen človek zboli, pride po pomoč v urgentne ambulante, kar je seveda velika težava za zdravstvo, pa tudi sam je po nujni oskrbi spet prepuščen nemilosti ulice. Kot družba za te ljudi nimamo urejenih zavetišč oziroma stanovanjskih skupnosti, heroina na recept in varnih sob za varnejše injiciranje drog, pa bi jih morali imeti. Hospitalizacije se vedno bolj množijo in na koncu umirajo, največkrat v zelo tragičnih okoliščinah. Spominjam se primera, ki sem ga spremljal, ko je imel moški, ki je bival v šotoru, na nogi že črve. Žalostno.



Z odvisniki od drog se ukvarjate od 90. let. Zakaj ste se odločili za to poklicno pot? Ste imeli tudi v svojem družinskem krogu kakšno takšno zgodbo? 

Ne. Pri triintridesetih letih sem bil generalni direktor zdravstva Primorske; pod menoj so bile vse bolnišnice, zdravstveni domovi in lekarne. Po uspešni reorganizaciji sem odšel nazaj v stroko v javno zdravje in naletel na velik problem uporabe drog ter se lotil reševanja. Velikokrat nastopam kot zagovornik odvisnikov, saj mnogokrat ne morejo priti do besede, ker jih nihče ne upošteva oziroma so degradirani. Prav zato sem tudi sam stigmatiziran, češ: »A, to je on, ki pomaga džankijem, ker očitno nima nič drugega pametnejšega početi!« Nekateri me tudi na ulici ne pozdravijo, ker bi tako morda drugi razumeli, da so pri meni na zdravljenju.

Ste imeli v vseh teh letih kdaj negativne izkušnje z odvisniki? 

Nikoli. Nisem bil ne napaden ne kako drugače izpostavljen agresiji. Z odvisniki sem se vedno dobro razumel. Včasih sem šel pri pomoči tudi čez mejo dopustnega tistega časa. Leta 1992 mi je zato takratni minister za zdravje nameraval odvzeti licenco za zdravljenje in se nato premislil, ko me je obiskal na terenu in so inšpektorji proti meni pisali kazenske ovadbe samo zato, ker sem delil sterilne igle. Zanimivo je, da so bili do mene še najbolj razumevajoči policisti, medtem ko me je moja stroka zelo kritizirala in za moje delo ni imela razumevanja. 

Nikakor ni dovolj, da le napišete zakon in ga predate parlamentu, saj boste imeli goro težav, ker si člene vsak razlaga po svoje. Morate vedeti, da je po legalizaciji zakon treba ves čas spremljati in dopolnjevati, črni trg ostane kot v Koloradu. 

Kakšen pa je bil oziroma je še odziv vaših bližnjih? 

Moja žena je prav tako zdravnica. Najprej je bila na drugi strani brega in pogosto sva razpravljala o tem. Nato je prišla delat k nam v ambulanto in postala naša in še danes dela v centru kot zdravnica. (Nasmeh.) Tudi najini trije otroci nama stojijo ob strani, jih pa zelo motijo negativni javni komentarji javnosti in posameznikov.

Zelo veliko prahu se dviga okoli marihuane. V Kanadi so jo pred kratkim legalizirali v rekreativne namene, podobno naj bi sledilo v ZDA, pri nas ne. 

Najprej je treba pojasniti, da je vsaka droga oziroma psihoaktivna substanca danes regulirana z mednarodnimi konvencijami in zakonodajo posamezne države, ki določajo, ali se lahko uporablja v medicinske, raziskovalne, zdravstvene namene itn. Regulacija je običajno narejena na mednarodni ravni Združenih narodov. Pred tridesetimi leti je bilo obvladovanje tega področja precej represivno, zdaj pa se vedno bolj uveljavlja javnozdravstveni pristop. V tem času smo spoznali, da je že sama odvisnost kot kronična bolezen, ki lahko traja vse življenje. Ljudje smo različni. Tretjina odvisnikov drogo opusti in je nikoli več ne bo poskusila, druga tretjina jo neha uporabljati, vendar v dveh tednih ali pozneje spet začne, zadnja tretjina nikoli ne more nehati. Za vse tri morate imeti primerne preventivne in terapevtske pristope, kar velja tudi za konopljo. 



Nekateri njeni uživalci pravijo, da je odvisnost primerljiva z odvisnostjo od kave, saj ne gre za tako zelo močno drogo, poleg tega je naravna. 

To običajno govorijo tisti, ki so konopljo kadili pred desetimi, petnajstimi leti, ko je bila koncentracija THC v njej od dva do tri odstotke. Zdaj imate konoplje s koncentracijo 20 odstotkov in več, te so izjemno močne ter z drugačnimi učinki, tudi hujšimi na dolgi rok. Danes sprejemamo osebe zaradi zastrupitev s konopljo. 

Kako sploh veš, kaj kupiš? 

Praviloma ne veš. Jasno ti je le to, da gre za konopljo, medtem ko denimo tega, ali so morda v njej težke kovine ali kemikalije ali dodatki sintetičnih drog, ne moreš vedeti. 

Mar ne bi bila prav zato boljša legalizacija oziroma še boljša regulacija? 

Ne, poglejte, besedo legalizacija vsak razume po svoje, prav zato je termin popolnoma neustrezen in se zlorablja. Pogovarjamo se lahko o tem, kako konopljo regulirati na novo, če jo je sploh treba. To pomeni, da je treba imeti zelo dobre študije o tem, kdo uporablja konopljo in kakšna je. Le na podlagi tega lahko rečemo, kaj je mogoče spremeniti na bolje in česa ne ali celo kaj zaostriti, še prej pa mora biti bolje urejeno področje preventive, da zaščitimo mladostnike. Gre torej za zelo sofisticirano regulacijo. Nikakor ni dovolj, da le napišete zakon in ga predate parlamentu, saj boste imeli goro težav, ker si člene vsak razlaga po svoje. Morate vedeti, da je po legalizaciji zakon treba ves čas spremljati in dopolnjevati, črni trg ostane kot v Koloradu. Poleg tega denimo kanadskega modela ne moremo preprosto prenesti v Slovenijo. V sodelovanju z ministrstvom za zdravje, stroko in civilno družbo je treba razviti povsem svoj pristop, tako da v prvi vrsti upoštevamo potrebe naših ljudi oziroma imamo kot država in posamezniki kar najmanjšo škodo. 

Mene zanima le to, kakšne posledice bomo imeli, če se bo konoplja prodajala na mestni tržnici, ter kako smo pripravljeni nanje, da ljudje ne bodo imeli še več težav. Torej da ne bo prispela do mladostnikov oziroma ne bodo njeni uživalci vozili avtov, delovnih strojev, letal ter povzročali nesreč. 

Nekateri zagovorniki legalizacije trdijo, da jo onemogoča farmacevtska industrija, ki kvečjemu izdeluje sintetične različice. 

Prvič, farmacevtske industrije konoplja sploh ne zanima dovolj. Aktivne substance je že leta 1964 odkril kolega kemik iz Izraela. Od takrat v zvezi s tem velikih korakov v farmaciji ni bilo narejenih. Imamo le nekaj registriranih zdravil iz konoplje. Pri medicinskem zdravljenju je težavno odmerjanje, saj ga je treba vedno prilagoditi posamezniku. Preproste ugotovitve javnosti v zvezi s farmacijo so zgolj floskule. Vsi jih ponavljajo, a nič ne pomenijo. Mene zanima le to, kakšne posledice bomo imeli, če se bo konoplja prodajala na mestni tržnici, ter kako smo pripravljeni nanje, da ljudje ne bodo imeli še več težav. Torej da ne bo prispela do mladostnikov oziroma ne bodo njeni uživalci vozili avtov, delovnih strojev, letal ter povzročali nesreč.

Kaj pa pričanja ljudi, rakavih bolnikov, ki jim je marihuana pomagala lajšati težave ali so z njeno pomočjo celo ozdraveli? 

Kar zadeva paliativno oskrbo, vemo, da pomaga, a tu ne govoriva več o navadni, temveč medicinski konoplji. To morate razlikovati. Nekaj, kar hodi Janez zalivat v gozd, ni medicinska oziroma standardizirana konoplja. Ta je gojena v nadzorovanem okolju oziroma mora imeti vse značilnosti zdravil. 



Ali je zares mogoče le s konopljo pozdraviti denimo raka v prvem stadiju? 

Potem ko bolnike, ki so ozdraveli, natančno izprašate, vam bodo povedali, da so bili vmes še na kemoterapiji in so jemali še katera druga zdravila. Pa mi povejte, kako naj potem vemo, da je nekdo pozdravil raka le s konopljo? Takšnih je v resnici kar nekaj in so danes praviloma pod rušo! Vse zaradi manipulativnega lobija, ki s konopljo zasluži velike denarje, a v naši državi nihče ne odgovarja za to! Načeloma nimamo zdravniki nič proti temu, da jo ljudje jemljejo, toda naj jo predpiše zdravnik. Vemo, da se tisti, ki hodijo na kemoterapijo in hkrati uporabljajo še medicinsko konopljo, bistveno bolje počutijo, jim ni tako zelo slabo, imajo boljši tek itn. Ni pa prav, da opustijo klasično terapijo. To je ključna napaka, ki jih lahko stane življenja. 

Kakšni postanejo uživalci marihuane na dolgi rok? V medijih lahko vidimo precej uspešnih osebnosti, ki brez ovinkarjenja povedo, da jim prijajo t. i. zelišča, kar delno zagotovo vpliva na mlade. 

Žal taki pristopi negativno vplivajo na mlade in ravno njim uporaba konoplje najbolj škoduje med odraščanjem. O uspehu bi se dalo razpravljati, saj je nekaj zelo relativnega. Imidž, ki ga naredijo mediji ali uspeh, ki je plod klientelizma, v resnici nima prave vrednosti. Dolgoletnim uživalcem marihuane se uporaba žal precej pozna. Lahko imajo kognitivne motnje in okvarjen delovni spomin, motnje pri sprejemanju odločitev, a to sami le redko opazijo. 

Živimo v družbi tveganja, ki od človeka zahteva bistveno več, kot je včasih sposoben narediti. Šefi so neizprosni in ljudje si dodatno moč in prijetna občutja ustvarijo s pomočjo kokaina, amfetaminov in drugih novih psihoaktivnih snovi ter ne nazadnje z zdravili, ki jih predpisujemo ljudem s kognitivnimi motnjami. 

Kaj pa kokain? Kot kažejo javna zdravstvena poročila, je ta poleg marihuane prav tako globalni problem. 

Kokain je nedvomno globalni fenomen. Zelo pogost je prav v Evropi, saj so pripadniki organiziranega kriminala hitro doumeli, da je kupna moč v skupini naših držav zelo visoka. 

Koliko trenutno stane gram kokaina na slovenskem oziroma evropskem trgu in kako pride do nas? 

Cena se giblje okoli 60, 65 evrov na gram. To je popolna trgovina. Kokain prispe v Evropo prek Atlantika, ali z letali, tudi zasebnimi, ali s starimi, predelanimi podmornicami. Poleg tega potuje še s kontejnerji in nedavno smo ga prav v Luki Koper prestregli več kot sto kilogramov. Mnogi ga kupujejo na temnem spletu in dobijo na dom po pošti. 

Statistika kaže, da občasno ali redno uživa kokain in ekstazi vse več ljudi. Zakaj? 

Živimo v družbi tveganja, ki od človeka zahteva bistveno več, kot je včasih sposoben narediti. Šefi so neizprosni in ljudje si dodatno moč in prijetna občutja ustvarijo s pomočjo kokaina, amfetaminov in drugih novih psihoaktivnih snovi ter ne nazadnje z zdravili, ki jih predpisujemo ljudem s kognitivnimi motnjami. Torej, srž problema je v sodobni družbi, ki v človeku vidi le še dolarje in evre ter ga od prvega razreda osnovne šole spodbuja k tekmovalnosti in v zvezi s tem celo k zahrbtnosti in nesramnosti. Pri uživanju kokaina sta poleg odvisnosti dodatni težavi depresija in samomorilnost po tistem, ko ga zaradi različnih razlogov zmanjka. Ljudje posledično nenadoma strmo karierno padejo. Za večino se običajno niti ne ve, da so uživali kokain, prej slišimo, da so v depri ali kaj podobnega. V najhujših primerih končajo kot brezdomci, saj brez črtice niso sposobni opravljati niti osnovnih funkcij ter jim vsi obrnejo hrbet. 



Kar zadeva letos objavljeno mednarodno raziskavo o kokainu v odpadnih vodah, je Ljubljana postala dvakrat bela. Kako to komentirate? 

To je ura resnice. Mi se lahko še naprej slepimo, kako dobri smo, a v odpadnih vodah se nič ne more skriti. Raziskovalci so stanje spremljali po ves teden in najvišja koncentracija je bila ob petkih in sobotah, ko si ljudje bolj dajo duška. Največ uporabnikov kokaina je trenutno v starosti od 15 do 34 let, torej mladih, ki si že na začetku življenja ustvarjajo okoliščine, da bodo težko napredovali. Ne nazadnje lahko že prej umrejo, ko po zaužitju kokaina in tudi nekaterih novih psihoaktivnih snovi dobijo aritmijo in zastoj srca ter je v petih minutah vsega konec. Moram izpostaviti, da smo leta 2016 opazili enormno povečanje smrti zaradi kokaina – teh je bilo kar osemnajst, leto prej pa le dve. Trenutno imamo kokainsko epidemijo ne le v Ljubljani, ampak v celotni Sloveniji. Le glavno mesto Slovenije ga pokuri letno od 60 do 70 kilogramov, za kar odšteje od pet do šest milijonov evrov. 

Pojavlja se ljudsko namigovanje, da so bile za več tragičnih smrti mladih fantov, ki so v zadnjih letih skrivnostno končali v reki v Mariboru in Ljubljani, krive podtaknjene droge, ki dajejo občutek, da goriš oziroma imaš kakšen podoben privid. 

Najlaže je te stvari razlagati tako, da je bilo nekaj podtaknjeno. Praviloma ljudje drogo vzamejo sami in prostovoljno. Potem ko gledate izvide po smrti, pogosto vidite, da imajo nekateri v telesu tudi po deset substanc in več hkrati. Takrat ko je človek pod vplivom droge, drugače dojema okolico. Moj pacient mi je razlagal, da je denimo v četrtem nadstropju v Izoli odprl okno in pred seboj videl travnik in je pač šel nanj. Tega seveda ni bilo in padel je v globino, k sreči v grmovje, tako da je preživel. Morda kdo od nesrečnih fantov, ki jih omenjate, pred seboj ni videl reke, ampak posteljo, park, dnevno sobo, kar koli, kdo bi vedel. Ljudska interpretacija je pogosto zmotna. 

Starši, ki mislijo, da njihov otrok ne bo uporabljal drog in jim zato na tem področju ni treba delati, so v veliki zmoti. 

Kako preprečiti podobne primere? 

Poleg celostnega pristopa obvladovanja drog je pomembno, da so ljudje na zabavi v skupini prijateljev, kjer se dobro poznajo in si zaupajo. Eden iz družbe naj ne uživa ničesar, da ima dogajanje vedno pod nadzorom. Že otrokom je treba od najzgodnejših let omogočiti ustvarjalno in predvsem varno okolje ter jih naučiti, kdaj morajo reči ne, kako in zakaj. Zabava vsekakor ni več takšna, kot je bila včasih. Otroci oziroma mladostniki, ki gredo nanjo, morajo veliko več vedeti o drogah kot nekoč. Starši, ki mislijo, da njihov otrok ne bo uporabljal drog in jim zato na tem področju ni treba delati, so v veliki zmoti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE