Medeja Lončar

Nič mi ni bilo prizaneseno z udarci

Direktorica enega izmed vodilnih tehnoloških podjetij pri nas Siemens Slovenija se dobro zaveda, da je čas kapital, ki se ga splača dobro unovčiti. Z izzivi, ki ji odpirajo obzorja, ne varčuje, pogumno se pripravlja na prihodnost, za katero priznava, da je ne pozna nihče. A nič za to, o trendih, ki jih jasno prepoznava, razmišlja že danes. Prihodnost bo namreč kmalu tukaj, kaj ni bolje, da preizkuse, ki nas neizogibno čakajo, skušamo premagati že zdaj?

Danes nosite suknjič rožnate barve. Večkrat posežete po toplejših odtenkih?

Ne želim biti klasična poslovna ženska, včasih se namenoma oblečem v rdečo, če grem na poslovni dogodek, kjer bodo sami moški. Hitro se bolj varno počutiš v klasičnem kostimu in srajci, a sama raje posežem po obleki. Vedno bolj! Pomembno je, da ostaneš ženska, tudi če deluješ v bolj moškem okolju. S tem pokažeš, da si drugačna.

Verjamem, da bodo generacije za nami prinesle druga sporočila, zelo me veseli, ko vidim, kakšne vrednote imajo mladi. Hiperpotrošnja jih ne zanima, obračajo se k ekonomiji delitve, lastnine ne jemljejo več enako, kot smo jo mi. Moj sin noče imeti avtomobila, pravi, da ga ne potrebuje. Takšne odločitve so dobre tako za okolje kot za družbo. 

Ženskam na vodilnih položajih se večkrat očita, da pri vodenju postanejo bolj neizprosne kot njihovi kolegi.

Situacija se spreminja. Prve ženske, ki so orale ledino, so večkrat ubrale taktiko delovanja po moško. Sama opažam, da čedalje bolj ohranjajo svoj ženski princip in se zavedajo, da v njem leži naša moč. Tudi doktrina vodenja se spreminja, prijemi postajajo vedno mehkejši in bolj demokratični. Sodelovanje je poudarjeno, škoda je, da bi ta vidik zanemarili. Sama sem mnogo bolj sproščena, če delujem kot ženska. Čeprav sem v tehnološki sferi, mi to ne povzroča težav. Občutek imam, da bo v prihodnosti, ki bo izrazito tehnološka, dosti štel humanističen vidik komunikacije in sodelovanja, tukaj gre za veliko dodano vrednost.



Kot članica sekcije managerk v Združenju managerjev že dolgo preučujete stanje žensk na vodilnih položajih.

Tako je, in spoznale smo, da so kvote nujne. Včasih jim nisem bila naklonjena, danes pa mislim, da bo drugače težko. Trendi kažejo, da bi ženske po podatkih iz leta 2017 potrebovale 83 let, da bi se ekonomsko izenačile z moškimi. Leto kasneje, torej 2018, je to obdobje že 100 let!

Veliko je takšnih, ki menijo, da smo ženske, vsaj v zahodnem svetu, že zmagale v bitki za enakopravnost.

To rečejo moški! Statistike te teze ne potrjujejo, tudi moje izkušnje kažejo drugače. Pogosto sem v Avstriji, kjer vidim, da imajo ženske slabši položaj, kot ga imamo pri nas ali v drugih bivših socialističnih državah. A prednost počasi izgubljamo. Iz socializma smo prinesli sisteme podpore, ki omogočajo, da ženske lahko delajo. Vrtec je samoumeven, dojemamo ga kot socialno kategorijo, mrežo, namenjeno vsem. V Avstriji na žensko, ki otroka odda v vrtec, velikokrat gledajo postrani, češ da je slaba mati. Obenem so vrtci izredno dragi, pogosto kar podjetja sama ustanovijo manjše enote. Pred meseci je Slovenijo obiskala delegacija s Češke, ki je raziskovala, zakaj je položaj žensk tukaj boljši kot pri njih. Zakaj je neenakost manjša? Tudi zato, ker so na Češkem s prihodom kapitalizma omejili število vrtcev, s čimer so ženske postavili v izredno težak položaj.

Vseh tehnoloških odkritij, ki jih poznamo, še nismo implementirali, ker ljudje preprosto nismo dovolj zreli. Napredovati je treba postopoma, s pomočjo regulacije. Poslanstvo in odgovornost politike sta ogromna, potrebovali bi več vizionarjev z dovolj znanja, ki bi delovali tudi v politični sferi. Na žalost se pri nas vsi otepajo politike, ker je zašla v sfere, ki so marsikdaj precej neučinkovite. 

Kljub temu, da so moški in ženske v Sloveniji precej izenačeni pri dohodku, je razlika očitna pri številu žensk, ki zasedajo vodstvene položaje. Tam smo krepko v manjšini.

Uspešno diplomira 58 odstotkov žensk, a le pet odstotkov jih kasneje zasede najvišje vodstvene položaje. Kje se izgubi preostalih 95? Diplomira jih več kot moških, kaj se zgodi v procesu, ki sledi šolanju? V zadnjem času se veliko ukvarjam z digitalizacijo, prebrala sem knjigo dr. Klausa Schwaba, 4. industrijska revolucija. Med branjem me je prešinilo, kako bo digitalizacija pomembna za ženske. Govori se o izgubi delovnih mest, ki jih bodo roboti prevzeli fizičnim delavcem, tukaj bo izgubo občutilo veliko moških. Skrb vzbujajoče je to, da bo moč v rokah tistih, ki bodo tehnologije obvladovali. V tehnoloških podjetjih je zelo malo žensk! Že sicer je manj takšnih, ki se odločajo za naravoslovne poklice, kar dodatno zmanjšuje njihovo število na vodilnih položajih. Odločitve bodo tako vedno manj v rokah žensk.

Zgodovina se lahko torej ponovi. Že v preteklosti so redke sodelovale pri političnem in ekonomskem odločanju. Družba je ukrojena po odločitvah moških.

Vedno so bile in bodo potrebne mehke veščine, tukaj si težko pomagamo z roboti. Obstajajo kazalniki, ki dokazujejo, da so mešane delovne skupine bolj uspešne. Tudi podjetja z več ženskami na vodstvenih položajih so bolj uspešna in inovativna. Torej obstajajo čisto ekonomski razlogi za njihovo vključevanje! Proces je precej počasen, spremlja ga mnogo predsodkov. Deklic ne začnemo že zgodaj pripravljati na tovrstne poklicne izbire. Vključevanje žensk na vodilne položaje je imperativ za uravnoteženo družbo, paziti moramo, da se ne bo razlika še povečevala.



Se vam zdi, da ženske večkrat delujejo za širše dobro kot moški?

Ja, večkrat to opazim. Bolj smo subtilne v medosebnih odnosih s svojimi zaposlenimi. Pri mlajših generacijah so meje sicer bolj zabrisane, pri naši generaciji so razlike očitne. Verjamem, da bodo generacije za nami prinesle druga sporočila, zelo me veseli, ko vidim, kakšne vrednote imajo mladi. Hiperpotrošnja jih ne zanima, obračajo se k ekonomiji delitve, lastnine ne jemljejo več enako, kot smo jo mi. Moj sin noče imeti avtomobila, pravi, da ga ne potrebuje. Takšne odločitve so dobre tako za okolje kot za družbo.

Široko polje izbire je mladim prineslo možnosti, kot jih še ni bilo. Po drugi strani se jim očita neresnost, saj težko vztrajajo pri nečem, v čemer ne vidijo smisla.

Mladi želijo imeti bogato osebno življenje, ravnotežje med delom in domom. Super, držim pesti, da vam uspe! Za zdaj je težko, upam, da bo prevladal bolj socialen in pravičen svet, ampak moramo se zavedati, da obstajajo tudi protisile, kjer se marsikaj dogaja. Menim, da bi moral vsak poskušati vplivati tam, kjer lahko. Sama sem del korporacije, kar včasih kdo oceni precej negativno, a ni nujno, da je vse slabo. Veliko se ukvarjamo z okoljsko učinkovitostjo, odkrivamo tehnologije, ki prinašajo višjo kakovost življenja. Katero od izrazito potrošniško usmerjenih področij je gotovo bolj problematično, v njem bi težko delala.

Se ekonomska sfera zaveda, kako močno je svet povezan? Velika razlika vlada med sodobnim napredkom podjetij, ki odkrivajo inovacije, in državami v razvoju, kjer nimajo niti osnovnih civilizacijskih izumov, kot je stranišče.

Drži, da gre tukaj za dva svetova. Pomembno je, da ob velikih tehnoloških revolucijah, kot smo ji zdaj priča, razmišljamo o tem. Lahko se zgodi, da bodo države v razvoju še bolj zaostale z napredkom, ko bodo proizvodnje digitalizirane. Vseeno se v mnogih dogaja velik napredek. Na Kitajskem, na primer, a tam imajo druge težave, kot je ravnanje s človeškim kapitalom. Po drugi strani sem zadnjič zasledila podatek, da je v Siemensu na Kitajskem delež inženirk dvakrat večji kot v Nemčiji.

Včasih se mi prav smilijo kolegice med 30. in 40. letom, ki so v obdobju, ko želijo biti idealne na vseh področjih, k čemur pripomorejo tudi mediji. To ne gre, v življenju si moraš v posameznih obdobjih postavljati prioritete. Če se posvečaš materinstvu, se ne moreš enako posvečati tudi karieri, s tem ni nič narobe. 

Čutite odgovornost do časa, ki prihaja?

Svet je poln izzivov, ki nas še čakajo. Težko spreminjaš svet, lahko pa spreminjaš sebe in svoje lokalno okolje. Kdor je del mednarodnega okolja, lahko tudi tam pušča pozitivne sledi, predvsem v obliki razmišljanja in iniciativ. Pomembno je izzvati ljudi, da začno razmišljati. Tudi država se mora ukvarjati s problemi, ni dovolj, da to počno le podjetja, ki imajo vedno svojo perspektivo. Potrebno je ravnovesje na ravni države, sodelovanje vseh deležnikov. Tu smo Slovenci stopili že kar nekaj korakov naprej.

Se vam zdi? Kaj nismo znani po tem, da iz še tako majhnih skupin naredimo dva tabora?

Lahko bi bili bolj odprti, več povezovanja bi nam prineslo še večje uspehe. Kot predsednica uprave Siemensa Hrvaška veliko časa preživim pri sosedih, zato sem se precej poglobila v gospodarske razmere. Šele zdaj bolj vidim, koliko smo v Sloveniji naredili za povezovanje, na primer na modernejših platformah sodelovanja. Na Hrvaškem so bolj šibki v tem. Veliko bolj pričakujejo od vlade, da bo kaj ukrenila. Seveda imajo tudi dobra podjetja, z dobrimi vodji in zaposlenimi, a v povprečju je opazna razlika med njihovo družbo in našo.

Kapitalizem je po eni strani izrazito individualistično usmerjen, vendar se poraja vedno več pobud, ki negujejo in ustvarjajo skupnost.

Kdor je sodeloval, je bil že od nekdaj v prednosti, tehnologija je to še spodbudila. Danes imajo tudi manjše države ali posamezniki možnost, da se vključujejo v večje procese. Demokratični vidik tehnološkega razvoja je ključen! Po drugi strani se vse lahko obrne v slabo ali dobro, v 3D-tehniki lahko natisnemo orožje ali ledvico. Tu vidim državo kot regulativni organ, ki to nadzoruje. Če bomo vse prepustili naključju, gredo stvari lahko v zelo napačno smer.



Tako hitremu napredku, kakršen je danes, človeški možgani težko sledijo.

Vseh tehnoloških odkritij, ki jih poznamo, še nismo implementirali, ker ljudje preprosto nismo dovolj zreli. Napredovati je treba postopoma, s pomočjo regulacije. Poslanstvo in odgovornost politike sta ogromna, potrebovali bi več vizionarjev z dovolj znanja, ki bi delovali tudi v politični sferi. Na žalost se pri nas vsi otepajo politike, ker je zašla v sfere, ki so marsikdaj precej neučinkovite. Na tej točki v zgodovini je to zelo nevarno, potrebujemo ljudi, ki bodo znali usmerjati novo družbeno pogodbo. Mladim polagam na srce, da se morajo bolj aktivno vključevati v odgovorne sfere, kot je politika. To je trenutno edini način, ki ga poznamo, morda bomo imeli v prihodnosti drugačne oblike odločanja in povezovanja.

Imate v mislih e-demokracijo in podobne mehanizme?

Tehnologije nam bodo omogočile veliko večjo transparentnost odločanja. Kdaj se bomo tudi mi lotili digitalnih volitev, ki omogočajo večje sodelovanje? Kot posamezniki se moramo bolj angažirati. Drži pa, da za to, da stojiš za svojimi besedami, potrebuješ občutek varnosti. Tega nam manjka v družbi. Tudi če smo v majhni Sloveniji, ne pomeni, da ne moremo poiskati drugačnih, novih oblik.

Na podjetniških področjih imamo kar nekaj zgodb o uspehu, ki so plod inovativnih pristopov in tehnologij.

Drži, trenutno se na primer vrsta ljudi aktivno ukvarja z blockchain tehnologijo, Slovenci smo dobri tudi v razvoju umetne inteligence. Tudi v družbeni sferi lahko razmišljamo o novih oblikah sodelovanja. Imamo prednosti, znanje, fleksibilnost in druge elemente, ki jih še ne znamo izpostaviti. Poznam ogromno ljudi, ki so uspešni na mednarodni ravni, ravno zaradi takšnih lastnosti. Razmišljati moramo, kaj so naše komparativne prednosti, in na njih graditi.

Prijateljica mi je omenila nekoga, ki je bolezen obravnaval kot projekt in ga tako tudi vodil. Ideja mi je bila všeč, tisti čas sem vzela kot obdobje, ki ga moram preživeti sistematično. Razdelila sem ga v etape, ki jih zdravljenje raka prinese. Moraš iti čez vse, k sreči imam moža, ki mi ni pustil, da bi se smilila sama sebi, porinil me je, da sem morala biti aktivna in nisem smela obupovati. Stvari lahko premagaš z glavo. 

So hrvaški poslovneži bolj samozavestni kot slovenski?

Vidijo se kulturne razlike, drži, da so bolj samozavestni. V skladu z značajem! Bolj ko gremo na jug, bolj je to očitno. Znajo se postaviti za svoje ideje, Slovenci več tehtamo, bolj racionalno premislimo tveganja. To nam včasih škodi, po drugi strani smo toliko bolj samokritični in delovni, kar je dobro. Če se primerjamo z drugimi državami v regiji, se nam je uspelo bolje pozicionirati, živimo bolj kakovostno kot drugi. Zagreb je izjema, drugod po državi so razlike veliko bolj opazne kot tu. Teženje k uravnilovki, ki se ga držimo, je na socialnem področju vsekakor prednost. Je pa slabo, da k temu težimo tudi, kadar bi morali nagraditi tiste, ki so uspešnejši in se odmikajo od povprečja. Uravnilovka namreč ne poganja razvoja.

Po količini vaših odgovornosti sodeč ste precej aktivna oseba.

Sem tip človeka, ki je ves čas v pogonu. Sosedje na vikendu vedno rečejo moji mami, da tudi na dopustu ne počivam. Seveda tudi jaz potrebujem počitek, a delujem na razvoj, zdi se mi, da je pomembno, da vlagam vase. Priznam, včasih je naporno, da ob vsem tem delu opravljam še dodatne aktivnosti. Ob večerih in čez vikend se poglabljam v tematike, ki jih raziskujem. Takšen tempo me sili k razmišljanju, to je edini imperativ, ki ga vidim za vse nas v tem hitro razvijajočem se svetu. Hkrati svojo angažiranost jemljem kot svojo osebno družbeno odgovornost.



Nikoli ne bom pozabila učiteljice, ki je večkrat poudarila, da se bomo le z znanjem lahko borili.

Hitro in enostavno lahko pridemo do kakovostnih informacij, v svoj razvoj moramo vložiti edinole čas. Pomembno je, da se ne zazibamo v lastno pomembnost in vsevednost. Čez deset let bodo obstajali poklici, ki jih sploh še ne poznamo. Kako se pripraviti na nekaj, česar si niti ne predstavljaš? Ohranjaš mentalno kondicijo in si na tekočem z dogajanjem. Svojim kolegom v podjetju vedno položim na srce, da delajo zase, ne za podjetje. Če si del sistema, ki te sili, da se moraš stalno izobraževati, mu moraš biti hvaležen. Pri takšnih tehnoloških spremembah je nevarnost, da zaostaneš, tako postaneš nemočen in nimaš več svobodne izbire. V tem smislu bomo morali tudi kot družba razmišljati o drugačnih sistemih vseživljenjskega učenja. Statistike kažejo, da se že po 40. letu nehamo izobraževati! Nikoli v življenju nisem težila k vodilnim funkcijam, vse se je zgodilo naravno. Če vlagaš vase, si zaželen tudi na boljših in bolj odgovornih položajih. Če tega nimaš, ne moreš pričakovati, da boš napredoval. Videla sem ogromno ljudi, ki so bili zelo inteligentni, a niso delali na sebi, zato jim ni uspelo.

Velik delež milenijske generacije že trpi za izgorelostjo, ki naj bi bila posledica večnih pritiskov in zahtev po napredku. Vsaka stvar, ki jo v življenju storiš, se mora tako ali drugače obrestovati, najbolje je, če jo lahko vključiš tudi v življenjepis.

Na drugi strani znajo bolje izbrati, kaj je zanje pomembno in kaj ni. Tisto, za kar presodijo, da jim ni pomembno, preprosto prezrejo. Večji problem je, če težijo k idealu in nato od sebe pričakujejo, da bodo v vseh vlogah, ki jih opravljajo, popolni. Idealna mati, žena, poslovna ženska. Včasih se mi prav smilijo kolegice med 30. in 40. letom, ki so v obdobju, ko želijo biti idealne na vseh področjih, k čemur pripomorejo tudi mediji. To ne gre, v življenju si moraš v posameznih obdobjih postavljati prioritete. Če se posvečaš materinstvu, se ne moreš enako posvečati tudi karieri, s tem ni nič narobe. Življenjska doba ti omogoča angažma tudi kasneje, breme si je treba pametno razporediti.

Verjamem vase in v to, da se moram s stvarmi aktivno ukvarjati, nikogar ni, ki mi bo kaj sam ponudil. Do ničesar nismo upravičeni! 

To je vsekakor nasvet, ki si ga velja zapomniti!

Ravno zato je pomembno, da imaš okrog sebe mentorje. Inštitut mentorstva je zelo lep človeški inštitut, ki sicer ni moderen, a je veliko vreden. Tudi vzorniki so pomembni. Prav je, da se več učimo drug od drugega in znanje prenašamo s starejše generacije na mlajšo ter nasprotno. Z daljšo življenjsko dobo moramo dlje sobivati drug z drugim, ljudje gredo vedno kasneje v pokoj. To vidim kot velik izziv, težko si predstavljam, da bom morala v takšnem tempu delati do 65. leta. Res je, če si človek z energijo, jo imaš tudi pri osemdesetih, pozitivna energija do življenja traja.

Je slovensko poslovno okolje odprto do drugačnosti?

V Sloveniji imamo večkrat odpor do tujcev, to je narobe. V Združenju manager smo iniciativo, ki je bila včasih »Ženskam prijazno podjetje«, spremenili v iniciativo »Vključi vse«. Podjetja nagovarjamo, naj vključijo tako ženske kot moške, starejše, druge narodnosti, odrinjene socialne skupine, vse. To so dobra podjetja, ki znajo združiti vse potenciale. Če želiš delati globalno, a ne vključiš tujcev, bo zelo težko.

Kateri kraji so vam najljubši?

Istra, kjer imamo z družino svoj kotiček. Najlepše se počutim, ko vzamem psa in grem na sprehod ob morju, posebno v tem času, ko ni nikjer nikogar. Zelo rada spoznavam tuje kulture, super je, če imaš prijatelje po svetu, tako dobiš globlji uvid v državo. Zelo me je navdušila Japonska, kjer pa ne bi živela. Japonska je najslabša v enakosti moških in žensk, to me je zelo presenetilo! Za isto delovno mesto so največje razlike v plačilu, zaradi kulturnih posebnosti, ki jih imajo. Zanimivo, takšne krivice, na drugi strani pa globoka filozofija.



S čim se ukvarja vaš mož, je tudi zavezan tehnologiji?

Mož je inženir, kar mi je zelo olajšalo razumevanje določenih stvari. Inženirska duša je posebna, način razmišljanja je zelo zanimiv, stvari vidijo bolj poenostavljeno, kot jih mi humanisti. Zadnjič so ženske na izboru za inženirko leta dobile nalogo, da morajo izpostaviti najboljšo lastnost, ki jo ima kolegica. Več kot polovica je pohvalila ciljno usmerjenost! Zelo inženirski odgovor.

Imate ob vsem tem poglabljanju v tehnološki napredek kdaj tudi čas za čisto druge dejavnosti?

Že leta se napajam iz glasbe, več kot dvajset let sem pela v zboru, to imam v krvi. Vsi v družini smo pevci, glasba nam je zelo pomembna. Ljubezen se prenaša iz roda v rod, navdušila me je mama, včasih sva skupaj pospravljali in peli. Nisem ena tistih, ki težko ločujejo zasebno in poslovno življenje. Iz drugih sfer črpaš širino, ponastaviš možgane in stvari pogledaš z druge perspektive.

Človek prenese vse živo, smo zelo trpežne živali. Preživimo tudi najtežje trenutke, imela sem jih kar nekaj, nič mi ni bilo prizaneseno z udarci. Verjetno me je ravno to utrdilo, zaradi padcev sem začela na svet gledati dokaj pragmatično. 

Uspešno ste prestali hudo bolezen. Izkušnja je verjetno precej spremenila vaš pogled na življenje?

Danes se vsekakor več opazujem in poslušam kot pred boleznijo. Imam več ljubezni do sebe! Če dobro pomislim, se kar občudujem, da sem bolezen vzela tako, kot sem. Prijateljica mi je omenila nekoga, ki je bolezen obravnaval kot projekt in ga tako tudi vodil. Ideja mi je bila všeč, tisti čas sem vzela kot obdobje, ki ga moram preživeti sistematično. Razdelila sem ga v etape, ki jih zdravljenje raka prinese. Moraš iti čez vse, k sreči imam moža, ki mi ni pustil, da bi se smilila sama sebi, porinil me je, da sem morala biti aktivna in nisem smela obupovati. Stvari lahko premagaš z glavo. Ko mi je zdravnik povedal diagnozo, mi je ponudil še škatlico pomirjeval, češ da ne bom padla v depresijo. Odločila sem se, da jih ne bom jemala, zdi se mi, da je bila to prva zmaga. Če bi jedla tablete, bi izklopila glavo. A to ne bi bila več jaz. Seveda potrebuješ tudi malo sreče, da ozdraviš.

Pravijo, da je moč misli neizmerna.

To, da glava šteje največ, me je naučilo življenje. Človek prenese vse živo, smo zelo trpežne živali. Preživimo tudi najtežje trenutke, imela sem jih kar nekaj, nič mi ni bilo prizaneseno z udarci. Verjetno me je ravno to utrdilo, zaradi padcev sem začela na svet gledati dokaj pragmatično. Verjamem vase in v to, da se moram s stvarmi aktivno ukvarjati, nikogar ni, ki mi bo kaj sam ponudil. Do ničesar nismo upravičeni! Nisem preveč usmerjena v alternativne filozofije, a verjamem, da se pozitivno vrača s pozitivnim. Morda ne neposredno, a v življenju se vse vrne. Morda sem pozitiven pristop do življenja razvila kot obrambni mehanizem, ki pa me je čez življenje dobro peljal. Pomembno se mi zdi tudi, da lahko človek sam pri sebi prepozna, kdaj ga je polomil. Včasih naredim kaj, česar se potem prav sramujem. Po vseh teh letih se odzovem tako neprimerno! Občutek sramu, ozaveščenje, je prvi korak, da se naslednjič ujameš, še preden narediš napako.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE