Verjetno ste že slišali, da smo ženske z Venere in moški z Marsa. Kaj to pravzaprav pomeni? Poenostavljeno povedano smo si povsem različni v načinu dojemanja resničnosti, izražanja čustvenih stanj, kako procesiramo informacije, kako se nanje odzivamo in kakšne strategije uporabljamo pri reševanju problemov. Res smo popolnoma različni. Ali mi verjamete, da pogosto opazujem svoje pare v Svetovalnici, kako temperamentno razpravljajo o specifičnem problemu; pričkata se in drug drugemu dopovedujeta, da se drugi moti in ima prav zgolj on sam. Vljudno ju prekinem in ju pozovem, naj dobro obnovita svoj pogovor. Ko ga obujata z malo odmika, h kateremu sem pozvala, ter ko jima razložim, da sta pravzaprav govorila o isti zadevi in oba želela rešitev zanjo in da sta, če damo njuno čustveno vpletenost na stran, hotela drug drugemu dobro in da se nista prepirala iz recimo zlobe ali nagajanja, temveč iz prepričanja, da je treba zagato rešiti, se umirita in hitro primerno končata poprej razgret pogovor.

Meni je seveda preprosteje opazovati par pri žgoči debati, saj nisem čustveno vpletena ter ostajam na nevtralni strokovni distanci, da lahko opazujem dinamiko razvoja pogovora in kako prideta do skupne kompromisne rešitve. Tudi to je del mojega svetovalnega procesa, učiti nove veščine in strategije iskanja rešitev in njihovo implementacijo v skladu z doseženim partnerskim dogovorom. Se vam zdi zapleteno?



Vključimo razum, pustimo čustva

Moški in ženske smo različni in ne govorimo istega jezika, zato sem pogosto tolmačka med obema. Vem, nenavadno, a tako je. Mene je oče vzgajal tako, da me je že kot odraščajoče dekle spraševal in izzival z različnimi zahtevnimi življenjskimi vprašanji in želel, da sem razmišljala in mu v najinih pogovorih argumentirano predstavila lastno razmišljanje. Včasih se je strinjal, kdaj pa me je dopolnil s svojim, recimo moškim razmišljanjem in podajanjem rešitev. Tako me je opremil s sposobnostjo, da znam predvidevati okoliščine in se nanje pripraviti glede na različne scenarije, saj je v eksplozivnem trenutku nastale drame težko najti čas za ustrezne rešitve, mnogo laže pa je, če jih imaš spravljene v malih možganih, kot rada rečem. Naučil me je spoštljivega poslušanja sogovornika in utemeljevanja lastnega razmišljanja z argumenti. Za njegov ljubeči očetovski razumski trening sem mu neskončno hvaležna, saj sem podobno vzgojila lastno hčer. Pred nekaj tedni mi je dejala, kako čudno jo gledajo sošolci na faksu, ko jim razloži, kaj se bo lahko dogajalo, ker je pač predvidela določene možne scenarije, in da mi je res hvaležna, ker sem jo naučila predvidevati okoliščine, se nanje pripraviti in argumentirano debatirati.

Vse je v redu. Pa je res?

Po drugi strani sem polnokrvna ženska, ko potrebujem čas in ramo drage osebe za svoja hormonska čustvena nihanja, za zaščito pred viharji vsakdana, ko občasno zapletam, pa še sama ne vem, zakaj, in ko me dragi povpraša, kaj je narobe, se včasih klasično bedno zlažem, da nič. Saj to poznate, kajne, drage dame. In ko rečemo svojemu dragemu, da ni nič narobe, a nam na obrazu piše, da je vse narobe, si lahko razbija glavo, kaj je narobe naredil in česa vse je kriv, a od nas dobi tisti nasikani »vse je v redu« ali »ti že veš, kako je«, kar ga žal še bolj odvrne od resnega in iskrenega pogovora, ki pa si ga me v tistem trenutku najbolj želimo. Tako se oba le še bolj oddaljita od ljubečega in spoštljivega pogovora o tem, kako lahko rešita težavo. In negativni začarani krog pometanja problemov pod preprogo se nadaljuje v odtujevanje, kopičenje zamer in naposled se par le še obmetava z očitki izpred več let. Pač, čustvena partnerska grozljivka, še zlasti ko morajo to gledati in poslušati nič krivi otroci.



Ne zapletajmo besed

Torej pri partnerskem svetovanju pogosto prevzamem vlogo tolmačke med moškim in ženskim jezikom. Poslušam njega, ko mi razlaga, zakaj sta pri meni, in vidim njo, da ji gre njegovo opisovanje na živce, ker ga je milijonkrat slišala, a očitno ni razumela, kaj ji v resnici sporoča. Pa nežno poprosim za dovoljenje, ali smem »prevesti« njegovo razlago v ženski jezik. Ko ji povem po naše, žensko, se gospe obraz razjasni in dahne: »Ja, zakaj mi pa tega nisi že prej povedal?!« On debelo pogleda in reče: »Saj ti to dopovedujem že zadnja tri leta,« in prvič po dolgem času se začneta gledati z nežnostjo. V nekaj stavkih sta se zgodila veliki pok in preobrazba v njunih energijah in odnosu. Pozovem gospo, naj pove svojo verzijo iste zgodbe, nato jo prevedem v moški jezik. Seveda ob tem vedno oba prosim, naj me popravita, če se bom v čem zmotila, in lahko se pohvalim, da vedno pravilno prevedem misli v en in drug jezik. Tudi on jo začudeno pogleda, objame in reče: »Torej midva že ves čas govoriva o istem, le da se nisva razumela?« Včasih mi je kar nerodno in me gane, ko se začneta spet ljubeče gledati in stiskati.

Poenostavimo življenje

In podobnih ali enakih primerov je veliko. Kaj želim danes sporočiti vsem nam? Če privzamemo, da je naš način razmišljanja delovanja možgančkov in srca drugačen od delovanja našega moškega in seveda nasprotno, je veliko večja verjetnost, da si ne bomo delali dram in se kregali za dokazovanje lastnega prav. Z zavedanjem, da je treba več iskrenega in enostavnega pogovora, ki bo prej ali slej privedel do približno skupne točke sporazumevanja, se ne bomo več prerekali, ampak bomo hitreje in bolj učinkovito našli stične zdrave kompromise. Vedno se lahko kaj več naučimo, nikoli nismo prestari za nova spoznanja in veščine še bolj složnega in kakovostnega partnerskega odnosa. 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.