In sedaj sem tu! Pesek škripa pod nogami, palme pokljajo v rahlem vetrcu. Albin Nasah stopa kraj mene, moj polbrat. November je, nosim ohlapno majico s kratkimi rokavi in široke lanene hlače, prek ramen sem ogrnila ruto. Sončna očala skrivajo črne kolobarje okrog oči, za mano je dolga pot, iz Benetk do Istanbula, kjer sem preživela le kratek postanek, in nato dobrodošlica z ratlukom na letalu za Kairo. Albin me je pričakal na letališču, nisva se srečala tri leta od njegovega zadnjega obiska pri nas doma.
»Hvaležna sem ti, da mi ni treba na vlak.«
Po živahnem Kairu naju je Aleksandrija sprejela kot umirjena gospa, čeprav vozniki enako radi pritiskajo na avtomobilske hupe.
»Ne bi si prej odpočila, preden greva na pokopališče?« je predlagal Albin, ko je v predsobi hiše med palmami in mangovci na Moharrem Beyu odložil moj kovček na tla. Odkimala sem: »Spala sem na letalu.«
Zaznala sem dvom v njegovih očeh. Nisem mu še želela razlagati o bolezni, o dvomih in strahovih, ki so me mučili, da bi mi zmanjkalo časa in mi ne bi uspelo obiskati materinega groba.
Albin govori narečje, kot ga je moja mama iz rojstne vasi prinesla s seboj v Egipt, blago in domače so mi njegove besede dobrodošlice zazvenele na letališču, kjer so me obdale drugačne vonjave, mešanica jezikov in ljudi ter je tujost z vso energijo butnila vame.

Na pokopališču sem prvič. Množica sonarodnjakov, ki so prostor za zadnji počitek našli v tuji deželi, slovenski grobovi izginjajo, če ni nikogar, ki bi zanje skrbel, podobe bledijo, kamnite plošče se krušijo, kapelice so zapuščene, vrata so povešena, stare plošče zamenjujejo nove, vidni so sledovi svežih zidarskih del; napise »počivaj v miru«, »vidimo se nad zvezdami« zamenjujejo napisi v arabščini. Albin se ustavi pred kamnitim zidom, ki ga sestavljajo plošče in so kot mozaik imen, napisov, fotografij, znakov vere … Obstaneva, za vsako kamnito ploščo je nekdo, ki je živel, ljubil, trpel …, moj pogled nestrpno drsi prek imen, takoj jo najdem, Marija Nasah, v kamniti posodi, pritrjeni na ploščo, rdeči nageljni žarijo.
»Imela je rada te rože, zlasti rdeče,« reče Albin.
Tega o njej nisem vedela, le kako bi? Imela sem tri leta, ko je odšla, moja sestrica je bila še v pleničkah. Spomin nanjo, na mamo, je bil zabrisan odsev ženske, katere podobo sem srkala s fotografij, ki jih je oče zatikal za steklo vitrine, dokler niso nehale prihajati.
Zavist me je ovila v svoj strupeni pajčolan, vendar le za trenutek, oba z Albinom sva zgolj nosila posledice njene odločitve, le da je Albin imel njeno naročje zase, njemu je pela uspavanke, njega je tolažila, njega hranila, njemu kuštrala lase, njega se je dotikala, njemu pripravljala najljubše jedi … bila je vedno tam, njegova opora, zavetišče, ljubezen …

Svojemu polbratu sem pravzaprav hvaležna, po njeni smrti smo dobili pismo iz Aleksandrije, želel nas je spoznati. Veliko smo se doma o tem pogovarjali, sestra je bila najprej proti, le oče je molčal, jaz pa sem ga želela srečati. Ko je prišel, sem iskala njene poteze na Albinovem obrazu, odtenke njenega glasu, njenih kretenj, polbrata sem srkala vase, da bi tako prišla do materine podobe.

»Očitno pa le ni čisto pozabila na nas,« je z grenkobo rekel oče. Ji je odpustil? Jaz nisem še zmogla odpuščanja, zato sem morala priti sem, na njeno zadnje počivališče.
Kaj sem pravzaprav pričakovala? Da bom na pokopališču našla odgovor, da mi bo dano občutiti njeno razdvojenost, trenutke glodajoče slabe vesti?
Obstala sem v zamaknjenosti pred kamnito ploščo, ki je kot stražar stala med mano in tistim, kar je od nje ostalo.
Albin se je tiho odmaknil: »Počakal te bom pri vhodu!«
Dotaknila sem se plošče, zdrsnila s prsti prek njenega imena, priimka se nisem dotaknila. Sledila sem slovenskemu napisu, umetelno izklesane arabske črke sem zgolj ošinila.
»Kaj te je gnalo k tej odločitvi?« sem zašepetala. »Kako si lahko zapustila svoja otroka in moža? Kaj se ti je zgodilo? Je bila ljubezen, ki si jo okusila ob tujem moškem, tako močna, da si sklenila zapreti vsa vrata družini, ki si jo pustila v zelenju Vipavske doline? Te ta ozki kamniti grob ne omejuje, tebe, ki si ljubila zelene travnike, vinograde, plezala po češnjah in pripogibala veje fig, da si se lahko sladkala z njimi?
Prišla sem po odgovor: Zakaj si se odločila zanj in ne za nas? Kako si lahko pozabila na svoji dve lepi punčki, na pridnega moža? Je afriška vročina razburkala tvojo kri, je razkošno zelenje ob Nilu prekosilo dolino naše Vipave?
Zakaj, mama, zakaj mi nisi bila mati, otroku, ki je hrepenel po dotiku, ostajal pa mu je le hladni karton tvoje fotografije?
Velikokrat sem v sebi premetavala tale zakaj, ga obračala sem in tja, premlevala in vlekla očeta za rokav: Zakaj ravno ti? Glej, sosedova Tereza se je vrnila, snela klobuk in si zavezala ruto ter stopila v štalo h kravam.
Vrnila se je Tončka, vrnila se je Milena, Bernardina, Lojzka … Zakaj moje mame ni med njimi? Oče pa se me je vedno skušal otresti, saj bo že prišla, veš tam, kjer služi, ima veliko dela, gospodarji jo imajo radi in je nočejo spustiti domov, mi pa tudi rabimo denar. Moj dobri oče! Vsako nedeljo naju je s sestrico okopal v lesenem škafu, oblekel v najlepša oblačila, počesal in vrh glave zavezal pentljo. Tako napravljeni naju je odpeljal k maši, največkrat kar na Sveto Goro. Ko sva ga spraševali, zakaj ne v domačo cerkev, je rekel, da bova od tam lažje videli morje in poslali tebi pozdrave prek morja. Če so bili dnevi jasni, sva lahko uzrli morje, ki se je bleščalo kot zlato v siju sončnih žarkov, in zamišljali sva si, kako se naša mama sonči v zlati svetlobi in nama pošilja poljubčke prek te brezmejne vode.
»Čutita materin poljub,« je rekel oče in nama pritisnil prst na lička.
Oče je bil skrben, redko je šel v gostilno, ni bil tak kot večina drugih moških, ki so pili za aleksandrijski denar, skrbel je za dom in za naju, oče in mati v eni osebi. Bili sva mu prva in zadnja skrb v dnevih, ki so tako hitro bežali.
Potem sem opazila, da v kuvertah iz Egipta ni več fotografij, le na hitro napisane besede in denar, nato je prihajal le še denar. Ko sva očeta spraševali, zakaj mama nič več ne piše, je le skomignil z rameni, laži mu niso več šle prek ustnic.

Resnica je kot voda, ko najmanj pričakuješ, udari na površje.
Sošolka Anica mi je tistega pomladnega dne delala družbo na poti domov, potem se je nenadoma ustavila in tiho rekla: »Sinoči sem slišala, kako je moja mama rekla babici, da se je tvoja mama poročila tam doli, v Egiptu.«
»To so laži, grdi jeziki,« sem vzrojila. »Moja mama je že poročena!«
»Prestopila je v mohamedansko vero,« je mirno nadaljevala Anica.
Sonce je potemnelo. Moja mama poročena z drugim?!
To je bilo najhuje, mama, izvedeti od drugih, da si zaprla vrata za sabo, za svojim nekdanjim življenjem, nas izbrisala, mene, sestro, očeta.
Kako si lahko sprejela tako odločitev? Zaznamovala si sebe in vse nas! Je bil pogled prek morja tako zamegljen? Si vedela, da bo tvoja odločitev povzročila bolečine? Kaj je tehtnico odločitve prevesilo?
Tudi druge so odhajale, vendar so se vračale, aleksandrinke? Dolžnost in zvestobo so postavljale nad vse, ti pa si sledila srcu, v katerem je bil prostor le za enega moškega. Mogoče si se v nočeh premetavala, bežala pred napadi črvička slabe vesti, toda odločila si se, skozi življenje si šla, kot da smo mi vsi zgolj naplavina prejšnjega življenja.

Danes sem tu, pri tebi, ne bom več dolgo, oče bi rekel, da bom kmalu zapustila to »dolino solz«, in najbrž se tam nad zvezdami ne bova srečali.
Zato ta moj nemi zakaj kamniti plošči pred sabo?
Težko sem sprejela tvojo odločitev, kot brezmejna teža je obležala na mojih ramenih, nosila sem jo skozi življenje, pritiskala me je k tlom. Nekje, prek morja, v vroči deželi je moja mama, ki noče vedeti zame, za nas.
Ne vem, ali si se kdaj pokesala zaradi svoje odločitve, toda Albin mi je izročil rdečo žametno škatlico. Turkiz, ujet v zlatu, nosim na verižici, vedno in povsod je z mano. Edina vez s teboj, mama. Naročila si mu, da ga izroči meni, tvojemu sinu, čigar črni lasje se svetijo na soncu kot ebenovina in me čaka pri vhodu.
Odločitve nam spreminjajo življenje, tebi in nam so ga. Tudi sama bom sedaj sprejela odločitev, da bom skušala razumeti in ti odpustiti, zato, da bom laže zapustila to pokopališče, ta kraj, ki si ga ti vzljubila v vseh svojih nasprotjih, vročini, pokljajočih palmah, mujezinovi molitvi, v propadajoči eleganci evropskih palač ...
Pustila bom pred tvojim grobom vso težo zamere, ki sem jo nosila. Vem, da bi morala priti prej, toda te odločitve nisem zmogla sprejeti, šele dokončnost, ki se kaže pred mano, mi je narekovala odločitev odpuščanja.
Dotaknila sem se turkiza za vratom, rahla sapica je potegnila prek pokopališča, nežna kot dih. Spomnila sem se besed sosede aleksandrinke, vročino smo v Aleksandriji laže prenašali, ker je pihljalo od morja.

Zbogom, mama!

Obrnila sem se, pesek je zaškripal pod mojimi stopali, ko sem šla mimo grobnice z lesenimi vrati in razbitimi stekli, kjer počiva Bernardina, mimo slike še mladega dekleta, ki se smehlja z zabrisane slike in čaka na vstajenje, mimo Konstantina, rojenega na Gradišču, mimo Zore, ki jo vsi pogrešajo, sklonim se in poberem prevrnjeno vazo … Naše sledi v Egiptu.
Albin me prime pod roko, zapuščava tvoj poslednji dom, mama, v njegovi kretnji je nekaj nežnega, tako bi se me dotaknila ti, če se ne bi odločila drugače.