Matej Sedmak: Pravzaprav se igram z ognjem

Zase pravi, da rad hodi po robu. Leta 2004, ko jih je štel komaj dvajset, se je za osemnajst mesecev podal na pot okrog sveta brez ficka v žepu in o svojih dogodivščinah napisal knjigo Peacehiker okoli Zemlje brez denarja. Leta 2007 je (neuspešno) kandidiral za slovenskega predsednika, se nato uveljavil kot edini licenčni inštruktor fotobranja v Sloveniji, leta 2013 pa sledil svojemu nemirnemu duhu, ki ga je odpeljal na Japonsko. To je bila prelomnica, saj je v deželi vzhajajočega sonca začel razvijati posebno teorijo o učinkovitem učenju tujih jezikov, se poročil, ustvaril družino in se celo preimenoval v Kena Matsunago, da bi se z vzhodno kulturo kar najbolje zlil. Zdaj je Matej Sedmak znova v Sloveniji; priložnosti za klepet z avanturistom, večnim entuziastom, za nekatere – med njimi tudi njegovo ženo – »utrgancem«, nisem želela izpustiti.

Spominjam se vašega uvodnega seminarja fotobranja v Novi Gorici pred slabim desetletjem. V Sloveniji je pravkar izšel prevod Šepetalca psom Cesarja Millana, jaz pa sem vam knjigo potisnila v roke, da bi preverila, ali fotobranje sploh deluje in kako.

Tudi sam se dobro spominjam tistega dogodka in knjige. Kot edini licenčni inštruktor fotobranja v Sloveniji na uvodnih seminarjih v nekaj minutah preberem knjigo, ki jo naključno dobim v roke, in potem pred poslušalci obnovim njeno vsebino. Nikoli pa ne vem, katero bom dobil in kako se bodo nanjo odzvali moji možgani. Pravzaprav se igram z ognjem; rad preverjam, česa so moji možgani sposobni. Sicer pa je fotobranje po mojem mnenju ena izmed najučinkovitejših izobraževalnih metod na svetu. Je celovit pristop k hitrejšemu, učinkovitejšemu in lahkotnejšemu branju ter učenju. To je metoda, ki vključuje različne tehnike, ob katerih se naučimo, kako v petih korakih obvladati večjo količino gradiva, kako ga hitreje prebrati in si več zapomniti.

Slovenija je majhna in na prvi pogled omejena. Priznam, da se tu večinoma nisem počutil doma. Vedno sem si želel izkušnje sveta. Vandral sem po vsem svetu, bil v več kot 50 državah, nato pa sem leta 2013 odšel na Japonsko, kjer sem se začuda prvič v življenju počutil doma. 

Je uspešnost fotobranja odvisna tudi od tega, kako blizu je bralcu snov, ki jo mora prebrati?

Zagotovo. Je pa ustvarjanje »bližine snovi« ravno del procesa fotobranja. Ta poteka v petih korakih, po katerih najprej ustvariš zavedanje o temi, nato domačnost. V tretjem koraku gre za hitro listanje strani in mentalno fotografiranje knjige. V zadnjih dveh pa dobiš specifične informacije, ki se spremenijo v trdno znanje, ki ga zlepa ne pozabiš. Naj ilustriram: ko greš prvič po avtocesti od Ljubljane do Maribora, s perifernim vidom vidiš celotno pot, ne prepoznaš pa natančno, kje je posamezen odsek. Ko greš po tej poti drugič, se ti bo zdela bistveno bolj znana. Tako tudi v tretjem koraku procesa zgolj v nekaj minutah ustvariš »bližino s snovjo«, ki jo mora bralec prebrati.

Se lahko vsakdo nauči fotobranja?

Lahko. Zmožnost fotobranja ne temelji na posebnih sposobnostih, kot je fotografski spomin. Veliko bralk in bralcev že uporablja dele tega procesa, tudi če niso bili nikoli na mojem tečaju. Večina konceptov je logična in sad zdravorazumskega razmišljanja. Se pa na tečaju lahko vsakdo nauči te specifične kombinacije tehnik in dojame čisto novo paradigmo pridobivanja in obdelovanja informacij.

Kaj pa je bistveno?

Bistveno je, da si dovolj odprt, da si pripravljen sprejeti in poskusiti popolnoma drugačen koncept branja ter da si pripravljen sebe videti kot bralca in učenca.

Narediti tak miselni preskok najbrž ni prav lahko; ne nazadnje smo ljudje velikokrat sužnji ukoreninjenih miselnih vzorcev in navad.

Res je. Tudi v meni je precej skeptika, težko nečemu verjamem. In nikogar tudi ne morem prepričati o nečem, če tega sam ne izkusim. Verjamem pa, da je pri vsaki stvari mogoče izkusiti kaj, za kar v tistem trenutku sploh ne vem, da je mogoče. Če si na to pripravljen in dovolj odprt, lahko narediš ta miselni preskok.

Rad bi prišel do dna temu, po kakšni formuli se lahko vsak odrasel človek, tudi tak, ki je zaposlen in nima nikakršne samozavesti, nauči tujega jezika v kratkem času. Ena od osnov mojega razmišljanja o učenju jezikov je, da je glavna »surovina« v tem procesu vnos zate zanimivih vsebin, ki jih z branjem in poslušanjem začenjaš razumeti. 

Koliko ljudi ste doslej že naučili fotobranja?

Na vikendih fotobranja je bilo okrog 2200 ljudi. Mislim, da je Slovenija država z največjim deležem fotobralcev na svetu.

Ste ga učili tudi na Japonskem?

Ne. Na Japonskem sem izkoristil priložnost investicije v nov posel, ki sem jo dobil, in začel ustvarjati teorijo in model učinkovitega učenja jezikov za odrasle, ki ga zdaj kot edini inštruktor fotobranja na svetu tudi vključujem v svoje vikende fotobranja. Z lastno izkušnjo učenja angleščine, španščine in japonščine (in poskusi učenja nemščine in kitajščine) ter študijem aplikativnega jezikoslovja in analize poliglotov sem to teorijo in model tudi razvil. Japonce mi je uspelo v treh mesecih pripraviti do samozavestne polurne predstavitve v angleščini pred skupino ljudi. Še enkrat sem lahko začutil moč postavitve jasnega cilja in pomembnosti, da samega sebe izzoveš s ciljem, katerega čas je omejen. Tako možgani bistveno hitreje absorbirajo tuji jezik.

Vseh potencialov naših možganov torej še vedno ne poznamo v celoti.

To je res, lahko se pa približamo izkoriščenju več potencialov, če si postavimo izzive, ki nas pritegnejo. Ko si rečeš, da boš v določenem času nekaj naredil, in se v to res »vržeš«, boš sebe bistveno bolj izkoristil, kot če si postaviš splošne cilje ali če samo čakaš in upaš, da se bo nekaj zgodilo. Izziv, ki vključuje, da boš v treh mesecih tekoče govoril tuji jezik, sem oblikoval na Japonskem, vključno z vsakodnevnim pogovorom s trenerjem. Jaz sem se v teh petih letih po istem načelu učil japonščine, nekaj mesecev pa sem se seznanjal tudi s kitajščino.

Se bodo po metodah poučevanja, ki ste jih izvajali na Japonskem, zdaj učili Slovenci?

Tako je. Rad bi prišel do dna temu, po kakšni formuli se lahko vsak odrasel človek, tudi tak, ki je zaposlen in nima nikakršne samozavesti, nauči tujega jezika v kratkem času. Ena od osnov mojega razmišljanja o učenju jezikov je, da je glavna »surovina« v tem procesu vnos zate zanimivih vsebin, ki jih z branjem in poslušanjem začenjaš razumeti. Kakovost govora jezika je premo sorazmerna z ravnjo njegovega razumevanja. Vsekakor ga ne moreš usvojiti iz suhoparnih knjig ali slovničnih zvezkov. Pomembno se mi zdi tudi poudariti, da se odrasli učimo tujega jezika bistveno hitreje kot otroci. Vsaj dvajsetkrat učinkovitejši smo od njih. Jaz sem po 300 do 400 urah učenja lahko imel uro in pol dolgo predstavitev v japonščini. Tega otrok ne bi bil sposoben. Tudi moja angleščina je postala zelo dobra, skoraj brez naglasa, in moje angleško besedišče je verjetno večje od besedišča v slovenščini. Moje raziskovalno vprašanje pri preučevanju učinkovitega učenja tujih jezikov je bilo, kako je bilo to mogoče, glede na to, da nikoli nisem živel niti študiral v tujini.

Pri sedemnajstih sem se počutil neprivlačnega in čudnega. Mislil sem, da me nobena niti povohala ne bo. Nobene samozavesti nisem imel. Sanjal sem, da bi lahko dobil punco za zmenek in da bi si jo upal poljubiti, če bi mi bila všeč. Zato sem študiral, študiral, študiral, poslušal, poslušal, poslušal, dokler tega nisem začel razumeti. 

Povejte mi, prosim.

Angleščine sem se učil že od malega in do sedemnajstega leta govoril malo bolje od večine vrstnikov, nisem pa mogel razumeti ameriške televizije (recimo CNN) in filmov brez podnapisov. A pri 17 letih v nasprotju z nekaterimi sošolci nisem imel punce. To mi je pomenilo takšno frustracijo, da sem na internetu vtipkal »How to get a girlfriend« (kako dobiti punco). Tako sem našel spletnega predavatelja, Američana, ki je obljubljal hitre rezultate. Prebral sem njegovo knjigo, kupil DVD-je, a jih nisem mogel v celoti razumeti. In bilo jih je okrog 20! Zato sem skoraj vsak dan med svojim 17. in 19. letom poslušal in študiral te DVD-je … (smeh)

Kakšna odlična motivacija so lahko punce!

Oh, sploh si ne morete predstavljati! Pri sedemnajstih sem se počutil neprivlačnega in čudnega. Mislil sem, da me nobena niti povohala ne bo. Nobene samozavesti nisem imel. Sanjal sem, da bi lahko dobil punco za zmenek in da bi si jo upal poljubiti, če bi mi bila všeč. Zato sem študiral, študiral, študiral, poslušal, poslušal, poslušal, dokler tega nisem začel razumeti. In ko sem razumel, sem razumel zmeraj več, več in več. Z neskončnim poslušanjem napotkov sem razumel, kaj moram narediti. Pri devetnajstih sem odšel na kratko potovanje na Portugalsko, spoznal punco, ki mi je bila všeč, se z njo začel pogovarjati – čeprav me je bilo strah, a sem ga nekako obvladoval. Tri ure pozneje sem jo poljubil, poljub dobil nazaj in to je bila moja prva punca. (smeh) Najina zveza je sicer trajala samo deset dni, a uspeh se mi je zdel velikanski. Triletni proces pridobivanja znanja o odnosih se je obrestoval s tem, da sem se pri dvajsetih lahko pogovarjal s komer koli o čemer koli ter razumel CNN in filme brez težav. Kasneje mi je kapnilo, da govorjenje, analiziranje in učenje besedišča za učenje tujih jezikov niso tako bistveni kot poslušanje nečesa, kar te neskončno zanima. Bolj ko te tema boli ali pa si je želiš, bolje je.

Dejali ste, da ste imeli pred selitvijo na Japonsko velikokrat občutek, da lahko tam dosežete večje spremembe kot pri nas in da se vam v Sloveniji ni uspelo znebiti vtisa, da delate v zelo omejenih okvirih.

Slovenija je majhna in na prvi pogled omejena. Priznam, da se tu večinoma nisem počutil doma. Vedno sem si želel izkušnje sveta. Vandral sem po vsem svetu, bil v več kot 50 državah, nato pa sem leta 2013 odšel na Japonsko, kjer sem se začuda prvič v življenju počutil doma. Tam sem spoznal dekle, potoval po državi, brez vsega, kot budistični menih, in prebral sem knjigo avtorja Inaza Nitoba, Bušido. Zdelo se mi je, da je to kultura, kjer bi lahko končno našel dom. In sem ga. Spoznal sem punco, s katero sva nato postala par in tudi poslovna partnerja. Z različnimi izkušnjami sem ugotovil, da so Japonci najbolj prijazen narod, kar sem jih doživel. So najbolj nenevarni in najbolj spoštljivi ljudje, kar jih poznam. Ko sem se s potovanja vrnil v Tokio, sem svoji bodoči ženi rekel, da bom tu ostal. A pet let kasneje sem se odločil, da se kot družina preselimo v Slovenijo. Zdaj ko sem tu, se v Sloveniji prav tako počutim doma, in to prvič. Zdaj imam dva doma.

Kaj se je spremenilo, da je lahko postala dom?

Verjetno nekaj v meni. Na Japonskem sem dosegel neke vrste plato. Že dve leti sem ohranjal isto rast posla, v svoji teoriji o učinkovitem učenju tujih jezikov sem napredoval počasi, moja japonščina se je izboljševala počasi. Začutil sem, da je čas za spremembo in da je Slovenija boljši kraj za razvoj moje družine ter moje teorije učenja jezikov.

Sicer z ženo nimava preveč dobrega odnosa. S svojimi posli in idejami sem šel na Japonskem v velika tveganja, najemal sem svetovalce, ki so bili svetovno znani jezikoslovci, vse, kar sem zaslužil, sem vlagal nazaj v posel. Ženo je bilo tako strah, da bom z naložbami v svoje ideje spravil družino v težave. A nekako ostajava skupaj in upam, da ji bom s prihodnjim vedenjem dal več občutka varnosti. 

Kako je selitev sprejela vaša žena?

Najprej je bila presenečena. Sicer ve, da mi odbitih idej ne manjka. Nato je sprejela izziv. Sicer z ženo nimava preveč dobrega odnosa. S svojimi posli in idejami sem šel na Japonskem v velika tveganja, najemal sem svetovalce, ki so bili svetovno znani jezikoslovci, vse, kar sem zaslužil, sem vlagal nazaj v posel. Ženo je bilo tako strah, da bom z naložbami v svoje ideje spravil družino v težave. A nekako ostajava skupaj in upam, da ji bom s prihodnjim vedenjem dal več občutka varnosti.

Razlike v miselnosti in kulturi se pri takšnih vprašanjih najbrž še veliko bolj pokažejo.

Vsekakor. Mislim, da razlike lahko tako omejujejo kot bogatijo. Pa vendar menim, da sem zaradi žene boljši človek.

Ste se Japoncem približali v njihovem razmišljanju, da osebni uspeh ni tako cenjen, kot če narediš kaj, kar bo prispevalo k družbi kot celoti? Ste manj osredotočeni nase in na lastne potrebe?

Izhajam sicer iz kulture, kjer se navadno osredotočamo na osebne dosežke in osebno odgovornost, medtem ko na Japonskem v ospredje bolj postavljajo dosežke skupine in tudi odgovornost skupine. Mislim, da sem s to izkušnjo postal malo bolj uravnotežen. Spoznal sem veliko Japoncev, ki so zelo bogati, a to ni tako jasno videti, kot je v zahodnem svetu. Tudi ko napreduješ na delovnem mestu, je to zgolj razlog, da delaš več. Japonci tudi ne razmišljajo, da bi kršili zakone, sprejemali podkupnine, utajevali davke. Zdi se mi, da so preveč zaposleni z izboljševanjem stanja in ohranjanjem tistih stvari, ki so dobre. Včasih jim manjka prožnosti in iznajdljivosti, česar imamo Slovenci veliko.

Mene zanimajo kompetitivne prednosti med narodi in kulturami. Rad bi podpiral ideje, ljudi, podjetja, ki imajo prednosti, ki jih drugi nimajo. Slovenci se, denimo, z Japonci ne moremo meriti v točnosti, ker bomo bitko izgubili. Lahko pa smo boljši v prožnosti pri doseganju ciljev. S poudarjanjem svojih močnih točk laže zmagaš. In ko zmaguješ, bodo hoteli vsi sodelovati s tabo. Slovenija lahko s svojim gospodarstvom še napreduje; če bi naredili nekaj velikih poslov z Japonsko, bi se naše gospodarstvo lahko močno okrepilo.

Se lahko tako različni kulturi premešata?

Lahko. Mislim, da smo si z Japonci všeč. Veliko mojim japonskim prijateljem so všeč moji slovenski prijatelji in nasprotno. Lepi se jim zdimo fizično, všeč smo jim kot osebnosti. Slovenci smo zanimivi, a tudi malce zakompleksani. Velikokrat sebe, svojih podjetij in tudi svoje države ne cenimo preveč, v splošnem ne čutimo takšnega narodnega ponosa kot nekateri drugi narodi. Mislim, da tudi Japonci tako čutijo. Pri sebi laže vidijo napake kot dobre stvari. Mislim, da je med nami posebna kemija, ki se bo v prihodnje dobro izšla. Ne nazadnje so Japonci v zadnjem času v Sloveniji odprli nekaj zanimivih skupnih projektov.

Na Japonskem ste se preimenovali v Kena Matsunago. Priimek je ženin, zakaj pa ime Ken?

Ken pomeni v japonščini modrost. Na Japonskem imena navadno nosijo pomen določene osebnostne lastnosti ali značilnosti človeka. Po mojem opažanju velikokrat oseba takšno lastnost ali značilnost tudi izraža. Vedno sem si želel več modrosti zase in za svoje življenje in upal sem, da bo sprememba imena prinesla to. Na žalost mislim, da se ni tako izšlo … Šalo na stran, dejansko sem se na Japonskem uradno preimenoval v Kena Matsunago in zdaj znova prevzel rojstno ime.

Potovati po svetu brez denarja je bil zanimiv eksperiment, a takrat nisem razumel, kaj pomeni biti mož in oče, odgovoren član družine v Sloveniji. Bil sem študent brez obveznosti in odgovornosti, ki se je spraševal, kaj naj naredi s svojim življenjem v prihodnosti. Naredil sem veliko napak, doživel veliko bolečih razočaranj, a moje srce ostaja močno in polno entuziazma kot tedaj. 

Ste po vsem, kar ste doživeli, bolj modri kot pred 15 leti, ko ste se brez denarja odpravili na pot okoli sveta?

Ne vem, ali sem bolj moder, so mi pa raznovrstne izkušnje dale širino. Morda sem tudi malce bolj pazljiv. Skupni imenovalec mojega življenja prej in zdaj je, da si upam svoje sanje preleviti v odločitve in nato zbrati pogum, da jim sledim. Tako je bilo na poti okrog sveta, nato v procesu učenja fotobranja, selitvi na Japonsko, poroki z Japonko in nazadnje tudi selitvi nazaj v Slovenijo. Potovati po svetu brez denarja je bil zanimiv eksperiment, a takrat nisem razumel, kaj pomeni biti mož in oče, odgovoren član družine v Sloveniji. Bil sem študent brez obveznosti in odgovornosti, ki se je spraševal, kaj naj naredi s svojim življenjem v prihodnosti. Naredil sem veliko napak, doživel veliko bolečih razočaranj, a moje srce ostaja močno in polno entuziazma kot tedaj.

Naj se še malce vrnem h knjigi, ki ste jo napisali o svojih prigodah potepanja po svetu brez ficka v žepu. »Naredil bom vse, karkoli bo potrebno, da postanem privlačen odrasel moški, ki ga ne briga, kaj si drugi mislijo o njem,« ste v njej zapisali. Vam je uspelo?

(smeh) Spominjam se tega razmišljanja, pisanja in svoje mladostniške obsedenosti. Že dolgo nisem razmišljal o tem, a če zdaj pomislim, ne bi mogel reči, da sem ravnodušen do tega, kar si ljudje mislijo o meni. Menim pa, da je bolj pomembno, koliko ljudi se s svojim življenjem pozitivno dotakneš.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE