Marija Bojc: Nikoli ni bil pijan, ko je to počel

Zapisati zgodbo lastnega življenja, ki ga je tok ponesel na bregove trpljenja, krivic in žalosti, terja od nas pogum, ki ga zmorejo le redki. Spomini odpirajo boleče rane, besede najdejo prostor na listu papirja in v dušo vnesejo kanček miru. Marija Bojc je željo po objavi avtobiografije dolga leta nosila v sebi, konec preteklega leta, malo pred sedemdesetim rojstnim dnem, pa jo uresničila z izdajo knjige Smeh skozi solze. V njej tankočutno opisuje dogodke iz otroštva in mladosti, leta trpljenja v nasilnem zakonu in bridkosti ob izgubi otrok. Resda je od tedaj preteklo že precej časa, vendar med pripovedovanjem njen iskreni pogled na trenutke še vedno prekrijejo solze. Dobimo se v stari kmečki hiši, ki sta jo s sedanjim partnerjem Milanom spremenila v topel dom. V vasici, ki premore le dve hiši, Kot pri Rakitnici, ob kozarcu domačega jabolčnega soka.

Čestitke za objavo knjige, ki ste ji poleg avtobiografije dodali tudi nekaj svojih pesmi, in hvala, ker jo delite z nami.
Najlepša hvala. Moram povedati, da sem nevajena vse te pozornosti, sem bolj skromna oseba. In zelo čustvena. Včasih se sprašujem, o, bog, zakaj si me naredil tako čustveno. (smeh) Po drugi strani pa sem tudi močna, sicer ne bi prenesla tega turbulentnega življenja, ki je pustilo pečat na mojem zdravju; sem srčna in sladkorna bolnica, imam parkinsonovo bolezen, jemljem antidepresive. Zaradi tresočih se rok sem knjigo pisala v rokovnik, vnuk Domen pa jo je pretipkal na računalnik. In mislim, da je zadnji čas, da sem se lotila pisanja, morda kasneje ne bom več sposobna.

Bila je dobra mama, hotela nas je preskrbeti. Imela je težko življenje, ata se je pogosto napil, jo lovil in grozil, da jo bo ubil. Zanjo je bilo najpomembneje, da moški ne pije. Jaz pa sem trpela, vedela sem, da nisva za skupaj, po drugi strani pa se mi je smilil.

Ste že od nekdaj zlivali svoje občutke na papir?
Že kot osnovnošolka sem rada pisala, za kar sem prejela številna priznanja. Kasneje, v zakonu, sem pisala, da iz sebe spravim negativne občutke, a je mož moje pisanje sežgal, če ga nisem skrila. Bil je ljubosumen, da bi postala pomembnejša od njega.
Vaša zgodba se začne nedaleč od tod, v sosednji vasi Blate, kjer ste imeli s sestrama povsem drugačno otroštvo, kot ga preživljajo otroci danes. Igrač in telefonov niste poznali, a ste bili zelo spretni z metlo, grabljami in motiko.
Res je, težko je verjeti, kako se je svet spremenil. Kot otroci smo na kmetih veliko delali; kosili smo travo, jo obračali in spravljali, pulili peso, korenje in kolerabo, prebirali krompir, pospravljali in ribali tla. Zelo rada sem delala z živalmi, molzla sem, odkidavala gnoj, hranila krave in konja, prašiče in drobnico. Spominjam se, kako sem si nekoč, ko je svinja skotila, postlala v hlevu star divan in spala kar poleg nje. Za mladiče sem skrbela ves teden, dokler niso postali dovolj močni. V šoli sem bila vestna učenka. Vstajala sem ob štirih zjutraj, da sem postorila vse potrebno. Moja mama je bila v osnovnošolskih letih zelo bolna. Bila sem pridna, a me niso nikoli pohvalili. Pogosto sem se zaprla v hlev in jokala. Želela sem postati učiteljica, a sem se zaradi pomanjkanja denarja vpisala na dvoletno administrativno šolo in odšla v internat v Ljubljano. Bila sem razigrano, veselo dekle, rada sem pela, plesala, o nikomer nisem mislila nič slabega. V internatu sem bila priljubljena. Kljub domotožju mislim, da sem v Ljubljani odprla svojo dušo in zaživela.

Ste v tem času spoznali svojo prvo ljubezen, bodočega moža?
Spoznala sem ga, ko sem bila stara 16 let. Ko sem se zaljubila, sem v njem videla moškega, s katerim mi bo lepo. Želela sem človeka, ki me bo spoštoval. Hodil je k nam domov in mami je postal všeč. A že po dveh mesecih sem opazila, da ni »pravi« zame, ni se želel pogovarjati, nič mi ni zaupal, nisem mu dovolila ne dotika ne poljuba, kaj šele kaj več. Ko sem mami omenila, da se moja ljubezen ohlaja, je postala jezna. »Da nam slučajno ne narediš te sramote. Tudi če ga ne maraš, ga boš že vzljubila.« Bila je dobra mama, hotela nas je preskrbeti. Imela je težko življenje, ata se je pogosto napil, jo lovil in grozil, da jo bo ubil. Zanjo je bilo najpomembneje, da moški ne pije. Jaz pa sem trpela, vedela sem, da nisva za skupaj, po drugi strani pa se mi je smilil. Hodil je do mame in pred njo jokal, da si želi biti z mano. Nisem bila tako močna, da bi se mami in posledično njemu uprla. Izgubila sem čustveno bitko. Ko sem bila stara 17 let, mi je kupil prstan, še pred 18. rojstnim dnem sva se poročila. Takrat sem se prvič v življenju napila. Nisem več razmišljala o lepi, pristni ljubezni, v kateri uživa mlado dekle.
Poročili ste se v črnem.
Ja, ljudje se tako oblečejo za pogreb, in ne za poroko. Nisem bila vesela, a sem ga sprejela za moža. Hotela sem imeti dober zakon, ustvariti najboljšo družino, drugačno, kot sem jo imela doma.

Nisem navajena vse te pozornosti, sem bolj skromna oseba. In zelo čustvena. Po drugi strani pa sem tudi močna, sicer ne bi prenesla tega turbulentnega življenja, ki je pustilo pečat na mojem zdravju; sem srčna in sladkorna bolnica, imam parkinsonovo bolezen, jemljem antidepresive.

Mož pa je, nasprotno, kmalu po tem, ko ste postali njegova žena, pokazal svoj pravi obraz?
Po poroki sva se preselila k njegovim staršem. Prvih nekaj let zakona je zaznamoval zaničevalen odnos očeta do lastnega sina, mojega moža. Govoril mu je: »Dolgovratec. Bolje, da bi se rodilo tele, kot da si se ti.« Tudi do svoje žene ni imel ljubečega odnosa, tašča je pogosto jokala in mi govorila, kako slabega moža ima. Ko je zbolela in obležala, si je tolažbo poiskal pri sosedi. Taščo sem imela zelo rada kot tudi ona mene. Pred drugimi je trpljenje skrivala. Imela sem težave z zanositvijo, a mi je po bolečem zdravljenju uspelo. Zame je bila to največja sreča.
Po rojstvu sina Dušana ste se preselili. In prevzeli vlogo, ki jo je igrala moževa mama.
Ko sva se preselila k teti, je mož ta negativni odnos, ki ga je imel z očetom, prenesel name. Začeli so se fizični napadi, ki so bili povezani z njegovim varanjem. Sprva nisem verjela, da ima ljubice, čeprav so mi govorili. Nisem bila ljubosumna. Spominjam se, da sem ga nekoč, ko se je odpravljal na modelarski tečaj v Maribor, prosila, ali grem lahko z njim do Ljubljane, na zdravniški pregled. Ko je to slišal, me je vrgel na tla, mi zvijal roke, na meni je držal nož. Seveda nisem šla z njim. Kasneje sem izvedela, da se je tja odpravil z ljubico, sodelavko. Na moževo željo sva hodila vsako nedeljo k njeni družini na obisk. Imela je lepega moža in otroka. Zaničevanje in fizični napadi so se vrstili. Sram me je bilo, zato sem o njih molčala. Verjela sem mu, da tega ne bo več storil. Kmalu sem drugič zanosila.

Je bila vaša želja po otrocih kljub nasilnemu odnosu moža še vedno močnejša?
Jaz sem si zelo želela otrok. Ker naj bi se družina povečala, sva se odločila, da zgradiva hišo. Veliko sva delala sama, v tistem času sem dobila tudi službo v podjetju Riko, sprva v obratu pletilnih strojev, kasneje sem v pisarni obračunavala plače. Rada sem delala, v službi so me imeli radi.
Bližal se je datum drugega poroda. Bila sem pri mami, ki je imela rojstni dan, ko mi je odtekla voda, tri tedne prehitro. V porodni sobi se ni nihče zmenil zame. Ko sem jih prosila, da mi zamenjajo rjuho, so opazili, da sem vsa v krvi. Na hitro so mi dali najmočnejšo injekcijo, da sem se odprla. Takšnih bolečin še nisem doživela! Odpeljali so me v drugo sobo, prosila sem jih, ali mi lahko naredijo carski rez. Odvrnili so, da je operacijska miza zasedena. Otroka so dobesedno vlekli iz mene, kri je bruhnila v zdravniško ekipo. Ko se je rodila, deklica ni bila več živa. Na hitro so mi jo pokazali in jo odnesli. Naslednji dan sem slišala, ko je eden izmed zdravnikov na viziti rekel: »Tukaj bi moral biti carski rez.«
Nikoli nisem izvedela, zakaj je umrla, nisem videla njenega trupla. Rekli so, da je imela vodeno glavico, da je bolje, da je umrla.
Niste dobili nobenih dokumentov?
Ne, čisto nič. Nobenega poročila o njenem zdravstvenem stanju, smrti, o obdukciji, ne vem, kam so jo pokopali. Ko sem čez nekaj let čakala na operacijo, sem pregledovala zdravniški karton. V njem je pisalo, da je bila deklica zdrava, vodena glavica ni bila omenjena. Čez šest let sem dobila njen vpisni list za šolo. Mislim, da celo dvakrat.
Zadnje čase, ko spremljam medije in gledam te srbske oddaje, sem začela razmišljati, da so mi jo morda ukradli. To je bil čas, v katerem se je dogajala afera kraje otrok na Balkanu, tudi v Sloveniji.

Nobenega poročila ni bilo o njenem zdravstvenem stanju, smrti, obdukciji, ne vem, kam so jo pokopali. Ko sem čez nekaj let čakala na operacijo, sem pregledovala zdravniški karton. V njem je pisalo, da je bila deklica zdrava, vodena glavica ni bila omenjena. Čez šest let sem dobila njen vpisni list za šolo. Mislim, da celo dvakrat.

V knjigi ste zapisali, da še zdaj, ko srečujete dekleta, v njih vidite svojo hčerko.
Ja, stara bi bila 46 let. Bolečine ob njeni izgubi so bile neznosne. Ljudje mislijo, da ni tako hudo, ko ti umre majhen otrok, a ni res. Počutila sem se krivo, imela sem slabo vest, depresijo. Sram me je bilo iti med ljudi. Nenehno sem jokala.
Čez dve leti sem ponovno zanosila. Kako sem bila srečna! Nekega dne sem mami pomagala pri opravilih, ko mi je v sedmem mesecu nosečnosti spet odtekla voda. Poslali so me v bolnišnico, kjer sem en mesec samo ležala. Zobe sem si umivala s pomočjo medicinske sestre, vse fiziološke potrebe sem opravljala v postelji. Samo da bo otrok živ. Rodila sem punčko, za nekaj sekund so mi jo pokazali in jo odnesli v inkubator. Naslednji dan so mi sporočili, da je po dveh urah umrla. Dobila naj bi pljučnico.
Spet sumljive okoliščine?
Povsem podobne kot pri prvi deklici. Niso mi pokazali njenega trupla, nisem dobila rojstnega lista ne dokumenta o njeni smrti. Rekli so, da se je rodila brez maternice in jajcevodov, da je bolje, da je umrla. Kasneje sem v kartoteki prebrala, da je bila njena maternica zdrava, z deklico je bilo vse v redu. Če bi bila boljšega zdravja, bi zadevo zagotovo raziskala.
Skorajda ni bilo možnosti, da bi imela še kaj otrok, a sem po operaciji čez tri leta znova zanosila. Rodila sem zdravega, močnega fantka Petra.

So ti pretresljivi dogodki vsaj za trenutek vzbudili v možu sočutje? Vam je stal ob strani, vas tolažil?
Po smrti prve hčere sem odšla na oskrbo k mami. Ko je prišel zvečer mož do mene, sem mu rekla, naj zaspi poleg mene, a ni hotel. Odvrnil je, da ima delo. Pa ni odšel na delo, ampak k ljubici v Sodražico, kar sem kasneje izvedela. Šest let je hodil s tisto žensko.
Svoje slabe lastnosti pa je valil na vas?
Dokler sva gradila hišo, je še nekako šlo, zamotila sva se z delom. A sčasoma so postajali njegovi »napadi« vse pogostejši, sprva na tri tedne, kasneje na dva, na koncu že vsak teden.
Sam je imel vedno ljubice, tudi domov jih je vozil. Neke noči, ko sem se zbudila, sem videla, da sta s prijateljem v kuhinjo pripeljala ženski. Odšla sem nazaj spat. Moža sem se bala. Grozil mi je, da me bo, če bom spregovorila o njegovem nasilju, ubil.
Pregledovala sem vzglavnike, nisem spala s hrbtom obrnjena proti njemu. Pazila sem, da imam vedno odprta vrata, da lahko zbežim.
Nekega dne je v moji denarnici našel denar, ne več kot sedanjih 20 evrov. Vrgel me je na posteljo, se ulegel name in kričal: »Priznaj, da si ga s kurbarijo zaslužila!« »Nisem,« sem zatrjevala. Šele ko sem zaradi davljenja čutila omotico, sem izdavila: »Ja, sem.« Skočil je name. Ne vem, skozi katera vrata sem zbežala. Napol oblečena, bosa, bilo je poletje. Skrivala sem se, on pa je za mano dirkal z avtom. Vsa mravljinčasta sem bežala k mami v Blate.
Do njega sem bila dobra, nikoli mu nisem rekla žal besede. Nikoli mu nisem bila nezvesta. Nekoč sem ga vprašala: »Kaj sem ti storila, da si do mene tako grob?« Ni imel odgovora.

Da sem zbrala pogum za ločitev, so mi pomagali zdravnik, sodelavci, socialna služba. In starejši sin Dušan. »Če se ne ločiš, bom za vedno zbežal stran,« je rekel po nekem pretepu, ko ga je oče tako udaril po nogi, da mu je kri špricala iz palca. Imel je 13, 14 let. Še danes ima zdravstvene posledice. Predvsem pa sem morala dozoreti sama. Padla sem na tla, se pobrala in naredila življenjsko maturo. Zaradi starokopitne vzgoje sem mislila, da ne smem razdreti družine.

Je imel kakšen poseben povod za norenje?
Nič, iz ljubega miru. Spominjam se, da je enkrat v reviji prebral, da je mož ženi prsi žgal. »Tudi jaz bom tebi prsi žgal,« je govoril. Ali pa je zvečer gledal kriminalko, kar naenkrat vstal in se začel zaletavati, grabiti stvari. Popadla ga je agresija. Vrgel me je na tla, me začel daviti, groziti z nožem, z mene je trgal cape, ničkolikokrat sem bila raztrgana. Znesel se je nad mano, potem pa zahteval seks. Nagovarjal me je k skupinskemu seksu. Kako sem jaz jokala! Nikoli ni bil pijan, ko je to počel, steklenico vina je odprl šele potem.
Ko me je nekega dne starejši sin začel braniti, je začel daviti tudi njega, da je bil ves črn po vratu. Odpeljala sem ga v ambulanto, kjer je takrat delal zdravnik Andoljšek. »Jaz si ne upam napisati zdravniškega spričevala. On je bil moj sošolec. Bi šel v zapor, ker je otroka davil,« je rekel.
Potem je koso metal za mano. Enkrat mi je zlomil nos, da je bil ves itison krvav. Ko je prišla policija, je zakril vse sledi.
Ni nikoli odgovarjal za svoja dejanja?
Ne. Nikoli nisem klicala policije. Približno dve leti pred ločitvijo se je med ljudmi že toliko razvedelo, da so jo poklicali sami, a jih je vedno prepričal, da je nedolžen. Z besedami je bil zelo sladek.
Nekega dne, ko me je lovil in sem skočila skozi balkon, je trdil, da je pri meni našel ljubimca. Ljudje so začeli govoriti, da imam ljubimca. Tudi mojo mamo so nahujskali. Bila je na njegovi strani, mene pa je zaničevala. Njemu je spekla krofe, meni in vnukoma pa ne. Kako me je to bolelo.
Da sem zbrala pogum za ločitev, so mi pomagali zdravnik, sodelavci, socialna služba. In starejši sin Dušan. »Če se ne ločiš, bom za vedno zbežal stran,« je rekel po nekem pretepu, ko ga je oče tako udaril po nogi, da mu je kri špricala iz palca. Imel je 13, 14 let. Še danes ima zdravstvene posledice. Predvsem pa sem morala dozoreti sama. Padla sem na tla, se pobrala in naredila življenjsko maturo. Zaradi starokopitne vzgoje sem mislila, da ne smem razdreti družine.

Predvsem pa ste z ločitvijo po 16 letih zakona in več kot 10 letih nasilnega razmerja rešili sebe in otroka.
Ko sem se ločila, sem imela 34 let. Moje zdravje je bilo na koncu tako uničeno, da so mi odpovedovale roke in noge. V službi mi je bilo pogosto slabo, jokala sem, bila sem mravljinčasta, nisem mogla govoriti. Sodelavec me je naložil v avto in me peljal k zdravniku, da mi je dal injekcijo, po kateri sem se ogrela in začela govoriti.
Z otrokoma sem se po ločitvi preselila v stanovanje v bloku, ki mi ga je ponudilo podjetje, v katerem sem delala. Po letu in pol si je bivši mož zaželel prvega srečanja s sinovoma. Peter se ga je tako bal, da sem ga komaj pregovorila, da je prišel do njega. Tudi Dušan se ga je bal. Pri 20 mi je pisal z vojske: »Veš, mami, zdaj pa mislim, da sem dovolj močan, da bi se postavil očiju v bran.«
Otrok ni obiskoval pogosto, dobila sem najmanjšo preživnino. Po ločitvi se je preselil na drug konec Slovenije. Že kmalu je imel novo zvezo, ki ni trajala dolgo. Zdaj živi sam.

A v njem manjka najlepši cvet, moj Peter, ki ga je ljubezen do motorja spravila v prezgodnji grob. Še ni bil star 25 let, ko je umrl v prometni nesreči. In takrat je umrlo pol mene. Nisem več enaka, ne morem plesati, peti. Po njegovi smrti sem pol leta pozno v noč tavala po cesti in spraševala: »Peter, zakaj si mi to storil? Pomagaj mi, jaz ne morem več.«

Je bil še nasilen?
Mislim, da ne. So mi pa njegovi sorodniki povedali, da je jokal za menoj.
Tudi vi ste spoznali novo ljubezen, ki še vedno traja, že 36 let.
Res imam srečo, da sem dve leti po ločitvi spoznala Milana. Otroka sta ga imela tako rada, navezala sta se nanj. Skupaj sva preživela veliko lepih trenutkov in si ustvarila dom. A v njem manjka najlepši cvet, moj Peter, ki ga je ljubezen do motorja spravila v prezgodnji grob. Še ni bil star 25 let, ko je umrl v prometni nesreči. In takrat je umrlo pol mene. Nisem več enaka, ne morem plesati, peti. Po njegovi smrti sem pol leta pozno v noč tavala po cesti in spraševala: »Peter, zakaj si mi to storil? Pomagaj mi, jaz ne morem več.«
Pogum in moč za naprej mi dajejo vnuki Vita, Jurij in Petrov sin Domen. Rada jih imam in ponosna sem na njih. Ter seveda Milan in živali, s katerimi živim preprosto, mirno življenje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE