Gostilnica 5–6 kg je tisti zaklad, ki ga največkrat odkrijejo prav tujci v Ljubljani, saj z veseljem zatavajo po uličicah prestolnice, dokler jih pot ne pripelje na konec Gornjega trga. Daleč stran od nakupovalnih središč se piše kulinarična zgodba s pridihom sosednje Italije in Istre. Vplivi, ki jih je slovenska kuha toplo sprejemala že od nekdaj, tako ne delujejo prav nič tuje, še zlasti če vas je vzgajala prava primorska nona. Le ime obedovalnice potrebuje nekaj razlage, 5–6 kilogramov povprečno tehtajo mlečni pujski ali odojki, mediteranska specialiteta, ki jo strežejo pod Grajskim gričem in tako zelo navdušuje goste iz Italije, Španije, Francije pa tudi Amerike in Rusije, ki jim naročiti celega pujska ni prav nič tuje. V zdaj že tretjem letu obratovanja je kraljevska jed mlečnih pujskov, uvoženih s Sardinije, zasvojila tudi Slovence, zato si jo pravi jedci v manjših skupinah radi privoščijo. Naročiti jo je treba vnaprej, za mimoidoče lačne trebuščke pa je na meniju še kar nekaj sline cedečih se grižljajev. 



Od mlečnih kračic, porkete z notranjsko klobaso in domačimi začimbami, notranjskih krvavic s črno meto, govejih ličnic ter kunčjih jetrc do pic z ocvirki, domačih njokov, fužev, črnih rezancev, rižot in domačih sladic, kot so jabolčna ali hruškova pita z orehi namesto drobtin, ter prekmurska gibanica. Vsem je skupna ena in edina pika na i, aroma dobre stare krušne peke.



Gotovo od tod izvira domačnost, ki jo obiskovalec začuti nemudoma, ko prestopi prag gostilnice. Krušna peč je srce prostora, ki so jo lastniki Barbara Repe, Borut Novak in Matej Prinčič našli ob najemu lokala, okrog nje pa stkali gastronomsko pustolovščino, ki je potep v preprostejše čase, ko se je v veseli družbi dobro jedlo. To je bil tudi povod za odprtje gostilnice, saj vsi trije neizmerno radi jedo, kotičkov, ki bi ponujali pristne gostije, pa ni na pretek. V kuhinji po navodilih Boruta, ki skrbi za jedilnik, ustvarjata mlada kuharja Maja Komar in Luka Križman, prva iz Maribora, drugi s Primorske, odlično fuzijo jedi slovenskega prostora. 

Mlada kuharja Maja Komar in Luka Križman

K sodelovanju so pred časom povabili tudi Petra Patajca iz gostilne Ruj v Dolu pri Vogljah in specialitetam na njihovih krožnikih je dodal ščepec nepredvidljivega, saj veliko znanja nabira v tujini. Pri krušni peči se mudita še picopeka Gašper Markelj in Petar Petrov (do odličnih pic še pridemo), skrbita pa tudi za to, da ne pojenja ogenj, ki je skrivni recept skoraj vseh njihovih jedi, tudi tistih, ki jih v kuhinji ustvarita Maja in Luka. Se pa večkrat zgodi, da dober kos mesa postavijo v krušno peč čez noč in tako je naslednje jutro, ko odprejo lončeno posodo, mehko, sočno in omamno aromatično, skratka, deležno vseh čarov dobre stare kuhe, ko so si za pripravo obroka vzeli ves čas na svetu.



Poleg krušne peči gre velika hvala tudi prvovrstnim domačim in italijanskim sestavinam, po katerih posegajo. Vse meso, razen mlečnih pujskov, je denimo slovensko, takšna sta tudi sezonska sadje in zelenjava. V Gostilnici 5–6 kg boste vedno jedli letnemu času primerno, kar je edino pravilno. Ko dobijo dobro srno, je na tedenskem jedilniku na voljo v vseh kosih in oblikah, kar je tudi dober razlog, da se ljudje vračajo k njim v goste dan za dnem na odlične malice in kosila. Glede sira so nekoliko bolj izbirčni. Zadovoljil jih je le paški, ki ga na hrvaškem otoku izdeluje prijatelj lastnikov, na kvašeno testo, uležano od tri do sedem dni, pa roma izključno prvovrstna italijanska mocarela (odvisno od vrste bo to bivolja ali fior di latte).



To zadnje je še posebno dobra novica za ljubitelje pic, ki so siti slovenskega eksperimentiranja z debelino testa in vseh mogočih cenenih dodatkov. V 5–6 kg so se vrnili k izvoru in pice pripravljajo po starem napolitanskem izročilu, ki jim ga je zaupal italijanski strokovnjak, po znanje pa se radi vračajo v Neapelj. Zaradi več dni počivajočega testa so pice lahko prebavljive in zaradi ravno prav vroče in hitre peke v krušni peči rahle ter hrustljave, kot tradicija veleva, da morajo biti. Razlog več, da jih v iskanju dobre pice obiščete, so tudi domiselne kombinacije sestavin, ki jih polagajo na testo. Vsak teden se na meniju pojavi kakšna nova sezonska senzacija, za valentinovo je bila recimo paradižnikovo rdeča v obliki srca, Martinova postreže s pirejem iz rdečega zelja, mlado špinačo in dimljeno račko, testo morske pice pa obarvajo s sipinim črnilom, namesto prežvečenih zamrznjenih morskih sadežev pa nanjo sodi brancin ali slaniki.



Da, tudi morska hrana gostilnici na Gornjem trgu ni tuja. Tu so hobotničin golaž s črnimi sipinimi pljukanci pa domači široki rezanci z mlado špinačo in kraljevimi kozicami ter vsak teden še kakšna novost v dnevni ponudbi malic in kosil. Vodilo je vedno znova enako: sezonsko, pristno in domače. 

K dobrotam se poda še hišno vino, oba, belo in rdeče, zanje stekleničijo v Goriških brdih. Ljubitelje piv bo zadovoljila ponudba domačih pivovarjev, najmlajše in tiste, ki ne pijejo alkohola, pa pestra izbira napitkov od domačega bezgovega soka do hišnih ledenih čajev. Velja še omeniti, da zgodbo domačnosti pripoveduje tudi notranja oprema, Barbara, ki ima dober nos za starine, jih skrbno izbira in postavlja tako, da obiskovalčev pogled ujamejo na vsakem koraku. Prijetno pa je gost presenečen tudi ob obisku toaletnih prostorov. Tam namreč izbirčna gostja najde kremo za roke, stekleničko kultnega parfuma in še kakšno damsko malenkost, ki jasno sporoča, da pri 5–6 kg res mislijo na prav vse potrebe obiskovalcev. 


Pridih domačnosti pričarajo skrbno izbrane starine.