Ljudje v gostilnah radi posedamo v družbi. Ob kavah diskutiramo in razmišljamo o čisto vsakdanjih stvareh, pa tudi o ljudeh in situacijah, ki nas bremenijo ali so nam izziv. Družba je zanimiva, opojna, odločujoča in spevna. Seveda je napačna družba ravno obratna: izčrpajoča in usodna. Je pa tudi dobro, da se usedemo sami s seboj. Da si damo prostor in se slišimo. In da vpliv drugih v tišini časa, preživetega s seboj, sprejmemo, da zadoni v polnosti. Kjer lahko razberemo vplive, ki so dobri ali rušilni za nas.
Prijatelj mi je pred časom povedal, kaj vse je sinu kupil za odličen uspeh v osnovni šoli. Pa sem mu predlagala, naj ga raje peljejo v kakšen dom za ostarele, morda v zavod ali na obisk k teti, ki je hospitalizirana na psihiatriji. Zakaj? Ker je prav, da fant dokaj zgodaj v življenju spozna vse možne oblike bivanja in se nauči spoštovanja vseh. Da ne postane robot, ki se bo učil le za ocene.
Ko se družimo z ljudmi, se med nami spletajo vezi. In če srečamo te, ki so na poti dlje od nas, imajo več moči, znanj in kompetenc ali pa ravno tiste, ki nam umanjkajo, ob njih zrastemo. Zaradi zrcalnih nevronov in nevroplastičnosti se učimo tudi z opazovanjem, v prisotnosti in med energijami okolja, ki nas obkroža. Modri že od nekdaj vedo, kako zanos sočloveka vpliva in je nalezljiv, zato so se ljudje že od nekdaj trudili in iskali družbo »vrednih« in tistih, ki si zaslužijo naše zaupanje. Seveda lahko razglabljamo, kdo je vreden in kdo dejansko nosi prave vrednosti in blagodati, a vsak je vreden za koga, nekateri pa za večino. In biti v družbi dobrih ljudi, ki imajo dobre namene, je posebna milost. Ali pa sreče, ki je vselej posledica trdega dela.
Ko se na primer povzpetniki odločajo napredovati na lestvici družbenih dobrin in časti, načrtno poiščejo ljudi, ki bi jim lahko nosili prednosti, koristi in blagodati. In da si naklonjenost za njih »vredne« ohranijo, morajo početi marsikaj ... Ne sledijo srcu ali notranjemu žaru, ki išče odbleske, kot jih lastno srce žari samo, pač pa celo zapišejo imena družinskih članov, domačih ljubljenčkov in rojstnih dni, da izpadejo srčni in skrbni. Seveda so takšni odnosi večkrat igra in manjkrat odraz pristnega iskanja skupnega stiha, a socialne igre so po svoje sila komične, zlasti, ko smo jih sposobni opazovati neprizadeto, brez iskanja bližnjic za lastni napredek.
A eno ostaja: ljudje, s katerimi se družimo, žarijo svoje zgodbe. Zgodbe, ki sestavljajo odločitve. Te pa so zmes poguma, znanj, uvidov, avtorefleksij in sposobnosti izbora med različnimi možnostmi, ki določijo nadaljnje korake. Če so ob nas ljudje, ki žarijo integriteto, pogum, odločnost in poštenost, te iste lastnosti nagovarjajo in prižigajo v nas. Saj zgledi vlečejo in vpliv na nas je viden. Počasi si postajamo podobni.
Če smo v skupnosti, kjer se iz malenkosti ustvarja probleme, iz nedolžnih gospodinjskih opravil sestavlja zapletena pravila, brez dvoma žarimo v nekem zanosu, ki pohoja naravnost in podpira formo tam, kjer zanjo ni potrebe. Smete kihniti, spustiti kakšen veter in brez težav in spontano opraviti potrebo na stranišču v krogu domačih? Marsikdo si tega ne upa, saj je naučen bivati po brezmiselnih pravilih, ki kažejo nekaj čisto povsem drugega. Ne olike. Ne kulture. Ljudje, ki nadzorujejo vse vidike bivanja, četudi v imenu ljubezni, nimajo zdrave in celovite psihe. Običajno so polni kompleksov in željni časti in napredovanja. Častihlepni ljudje ambicije prevečkrat prelijejo na lastne otroke, da jih že v ranem otroštvu usmerijo v cilje, rezultate, učenje, treninge, večjezičnost ...
A čas za igro je namenjen igri. Gradnji osnov in baze, ki hrani otroka takrat, ko se razvija in raste. Ko mora zaživeti v realnosti, počasi osvaja lekcije sveta z doto, ki jo je pridobil tudi v igri. Ki gradi na spontanosti. Morda razumemo, zakaj toliko najstnikov konča na psihiatriji. Ne smejo ničesar, ne smejo biti. Igrivi. Smejo le podaljševati ege tistih staršev, ki ne razumejo pojma pristne bližine.
Gradnja značaja ne hodi nujno z roko v roki z dosežki, cilji in ambicijami. Nujno jih ne križa, niti ne prečrta, niti ne podpira. Za slednje moramo poskrbeti sami, z vzgojo značaja in s treningom vrednot.
Ponos je morda največja cokla razvoja osebnosti in značaja. Ponos, ko ne zmoremo pogledati pod sliko, ki jo drugi rišejo za nas. Ponos, ko ne zaznamo, da čisto vsak človek nosi svojo zgodbo. Ki ima vrednost po sebi. Prijatelj mi je pred časom povedal, kaj vse je sinu kupil za odličen uspeh v osnovni šoli. Peljali so ga celo na potovanje. Seveda je prav, da se življenje praznuje, da se obeleži dosežke in veseli »svetlobe«, ko se nas dotakne. Pa sem mu predlagala, naj ga raje peljejo v kakšen dom za ostarele, morda v zavod ali na obisk k teti, ki je hospitalizirana na psihiatriji. Zakaj? Ker je prav, da fant dokaj zgodaj v življenju spozna vse možne oblike bivanja in se nauči spoštovanja vseh. Obenem pa prepozna preizkušnje, ki jih je vsako življenje polno, četudi najbolj razvajeno. Da ne postane robot, ki se bo učil le za ocene, stremuh, ki se bo družil le z uspešnimi in popularnimi, plehkež, ki bo odvrnil pogled brezdomcu.
Gradnja značaja ne hodi nujno z roko v roki z dosežki, cilji in ambicijami. Nujno jih ne križa, niti ne prečrta, niti ne podpira. Za slednje moramo poskrbeti sami, z vzgojo značaja in s treningom vrednot. Zato je potrebno, da se usmerjamo v dobrobit izmenjav bližin, informacij, globin in kvalitet, ki jih v druženju izmenjujemo. Zato je prav, da se tega zavedamo. Saj lahko vplivamo boljše. Stremeč h kvaliteti. Četudi nas morda ne podprejo, se na daljši rok trud izkaže.
Seveda je pomembno, s kom se družimo in kakšni postajamo ob vplivih, zunanjih in notranjih, ki nas preobražajo. Tudi sami vplivamo na druge, nekje daljnosežnejše, drugje mimobežno, vendar iskanje pristnega odnosa lahko postane glavno vodilo. A seveda nas okoliščine ali ljudje ne morejo kar tako omajati, zlasti če v sebi gradimo in negujemo pristnost, ki ji odgovarjamo vsak dan. Z izpraševanjem vesti, uglaševanjem z notranjo melodijo srca in slišanjem nežnega glasu duše.
Nekoč sva s prijateljico opazovali žensko, ki je v lokal prišla sama. Zelo prijetna, proti petdesetim. Prijazna, topla in tako žareča. Opazovali sva jo, s prijetno pozornostjo in odobravanjem, kar je začutila. Prisedla je, naše srečanje pa smo praznovale dolgo v noč. Pogovarjale smo se o samosti in o tem, kako pomembno je, da znamo biti sami s seboj. Saj šele takrat zaslišimo sebe. In se napolnimo. Da se lahko darujemo drugim, in oni nam. Ker je pomemben vdih, je tudi izdih. Vdih je svet, izdih smo mi sami.
Ja. Prisotnost drugih ima velik vpliv. In prav je, da razmislimo, komu dovolimo, da vpliva na nas.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: