Lucija Mulej: Kdo je žrtev, kdo manipulator in kdo resnični agresor

Da so vloge med storilcem in žrtvijo nejasne, da se včasih storilec izdaja kot žrtev in »žrtev« v resnici ni drugega kot nad-inteligenten predator, ni tako enostavno prepoznati. In klasične družbene vloge in razmerja, kjer se klanja vplivnim in tlači nepomembne, žarijo v premnogih odrazih. 

Zlorabe niso le v smer močnih do šibkih. Seveda so tudi takšne, ko šibki na svoj način izigravajo močne. Zavist kot trgajoča navada medosebnih odnosov se tako pritlehno lišpa, da si lahko nadene domala prav vsako preobleko. 

Sandy je bila do življenja zares zaupljiva. V njenih očeh so vedno žarele iskre, igrive, vesele in polne zanosa. Rada je spoznavala ljudi in prav nič je ni motilo, ko so ji tako radi nalagali svoja bremena. Tako se je po končani fakulteti kmalu poročila s fantom, ki je bil v neprestanih težavah. Reševala ga je tako zasebno, saj ni nikdar razrešil odnosa z materjo (taščo), kot poslovno, saj je bil neprestano v težavah. Navadila se je, da so njene potrebe vselej na vrsto prišle zadnje in ona sama ni nikdar točno vedela, kaj novega se ji bo spet naložilo. Tarnala ni nikdar. Ko pa je v službi slučajno naletela na predavateljico, ki je učila o samospoštovanju, je doživela velik šok. 

Predavateljica je bila svobodna in neodvisna, lepa zrela ženska, ki je točno vedela, za kaj gre v življenju. Odpirala je tematiko za tematiko in vsaka je bila bolj skrivnostna. Sandy je poslušala z odprtimi usti in ušesi. Da obstajajo subtilne travme in izrabe, ki so očem nevidne. Da je to, da nas nekdo ignorira dlje časa, lahko tudi zloraba, seveda odvisno od konteksta. Da je to, da nas partner pusti čakati cel dan, da nam vrne klic, in se do nas obnaša sadistično, prav tako zloraba. Naučila se je, da ne obstaja le fizično in verbalno nasilje. Pač pa obstaja tiho, podlo nasilje, ko nas nekdo načrtno rani, saj ve, kaj nas boli in kje. Spomnila se je na svojega moža, kako pogosto jo je kaznoval z molkom. Z ignoranco. Spraševala se je, ali je namerno zamujal na kosila. A ona je vse rešila z nasmehom. Predavanja so se nadaljevala in to četrtkovo popoldne je bilo eno najslabših v njenem življenju. Vsako spoznanje jo je na novo ranilo in tako zelo se je razburila, da je na poti domov dvakrat ustavila avtomobil in bruhala. Počasi ji je tihi glas v sebi prišepetaval, da so jo kot stvar uporabljali celo življenje. Mož si jo je vzel le takrat, ko si je je on želel in bil pripravljen. Ni spoznala radosti spolnosti, le bolečine poroda. 

Ravni zlorab močnih, trdnih, klenih in pogumnih ljudi dobrega srca in plemenitih namenov je preveč. In se tolerirajo, saj če gre nekomu predobro, ga je le potrebno malček ošvrkniti. Mu zagreniti okus, omejiti domet in posegati tja, kjer se ne poseže. In tako se vloga žrtev in storilcev kar naenkrat pokaže v drugačni barvi. 

Razmišljala je o predavateljici. O njeni energiji. Moči. Zanimalo jo je, kako ji je uspelo priti do tako pomembnih spoznanj. Zato ji je pisala. In se vpisala na vsa njena nadaljnja predavanja. In tako se je soočala z vsakim novim detajlom resnice. Resnice o ljudeh, ki jih je imela za družino. Resnice o možu, ki je vselej živel le zase. Zase in lastne odtenke resnic. Zase in lastne interese. Res pa je, da sama ni nikdar podvomila o lastnih početjih. Zdelo se ji je, da je tako življenje pravično in normalno. In tako domala velja za vse naše navade, ki jih ne postavimo pod vprašaj vse dotlej, dokler ne srečamo za nas pomembnih ljudi, ki naše rutine prično osmišljati na novo. 

Sandy je iz meseca v mesec začela rasti in se spreminjati. Spreminjati v odnosu do sebe. Da je sama svoje sreče kovač, ji je vselej govorila mama, ki je šele na stara leta spoznala, kako napačno je živela. Da je vselej dajala prednost drugim in ne sebi, je bila vzgojna zapuščina, ki so jo prav tako živeli njeni starši. In tako se krogotok prevečkrat slabih navad prenaša iz generacije na generacijo, iz umov v ume in le jasna stališča, odprte diskusije in toplina preženejo oblake iz obzorij. Krogotoki dobrih praks, ljubečih odnosov in pristne podpore so redkejši. 

In zlorab je mnogo. Poleg spolnih, ki izhajajo iz premoči spola nad spolom, družbene moči nad šibkostjo, so prisotne očem slabše vidne zlorabe, ki izhajajo iz nikdar preiskovanih predpostavk. A zlorabe niso le v smer močnih do šibkih. Seveda so tudi takšne, ko šibki na svoj način izigravajo močne. Zavist kot trgajoča navada medosebnih odnosov se tako pritlehno lišpa, da si lahko nadene domala prav vsako preobleko. Tako so pogosto tisti, ki so uspešni, opazovani z neprijetnim leskom v očeh. Oni ki so smeli, hitri in prepoznavni, pogosto živijo za cilje, ki jih presegajo. A posamezniki, ki opazujejo polet drugega in ne želijo prepoznati, koliko truda in odrekanj nekateri vzponi zahtevajo, ne delujejo dobronamerno.

Ravni zlorab močnih, trdnih, klenih in pogumnih ljudi dobrega srca in plemenitih namenov je preveč. In se tolerirajo, saj če gre nekomu predobro, ga je le potrebno malček ošvrkniti. Mu zagreniti okus, omejiti domet in posegati tja, kjer se ne poseže. In tako se vloga žrtev in storilcev kar naenkrat pokaže v drugačni barvi. In tako kot ima vsaka drama samopomilovanja svoje nagrade, ima tudi vsak uspeh svojo senco. In tisti, ki posedajo in le čakajo, imajo morda najtemnejše sence in občutek, da je njihov gnev upravičen.

In ko naslednjič presodite in se odločite, v kaj verjamete in komu, se le vprašajte, kdo je žrtev, kdo manipulator in kdo resnični agresor.