V četrtek, 16. marca, bo skupina Divanhana* nastopila v Kino Šiška, kjer bo predstavila svojo kombinacijo tradicionalne bosanske in hercegovske glasbe, s primesmi jazz in pop stila. Ena izmed bolj prepoznavnih skupin na sodobni bosanski sceni bo predstavila svoj zadnji studijski album Zukva.


*Ime Divanhana izvira iz turške besede divan, ki označuje sedež, pogovor, od tod izvira izraz divaniti, pogovarjati se. Temu se doda še končnica hana, divanhana označuje mesto, kjer se je odhajalo v svet in se vračalo nazaj, del stare bosanske hiše. Divanhana je torej vstop v svet, a del nečesa večjega, kar lahko pred drugimi skrivate ali z njimi delite.


Kako to, da ste se odločili  svojo glasbo vključiti tudi elemente tradicionalne bosanske in hercegovske glasbe? Kaj vam pomeni bosanska kulturna zapuščina?


Neven Tunjić, pianist skupine Divanhana.

Neven Tunjić: Skupino Divanhana je osnovala skupina študentov na Akademiji za glasbo v Sarajevu, leta 2009. Dejstvo je, da sprva sploh ni obstajal jasen koncept o tem, kaj bi Divanhana želela doseči, niti kako bi morala zveneti. Obstajala je očitna ljubezen do urbanih tradicionalnih pesmi Bosne in Hercegovine – sevdalinke, ta iskrena želja gojiti sevdah. Kmalu se je ta ljubezen, ki jo je spremljalo veliko navdušenje, začela udejanjati. Začeli smo z rednimi vajami, rojevala se je pesem za pesmijo, ideja za idejo. Kmalu se je koncept začel klesati v jasno sliko. 


Naj spomnim, da se „izvorna“ sevdalinka izvaja izključno ali samo vokalno ali ob spremljavi saza. Kar pomeni, da so mnogi izvajalci, ki se jih danes označuje za kopije izvornega sevdaha, daleč od tega. Vendar so vseeno ustvarjali zelo kreativne stvari, sevdalinko so ponesli v sedanjost.


Dokler smo bili v študentskih klopeh in smo študirali zgodovino glasbe, smo pogosto prišli do spoznanja, da so se mnogi veliki skladatelji vračali nazaj k tradicionalni glasbi in iz nje črpali navdih. Spomnimo se Ruske petorke ali Debusyevega bega od Wagnerjevega stila, nato Liszta, Smetane in njegove Vlatave. Vsi so iskali utopijo v tradiciji in v njej tudi našli mir. Sčasoma so te meje premaknile, tudi skozi sodobno klasično glasbo iz 20. stoletja in z napredkom tehnologije, logično je, da se ideje in stili mešajo. Tako imamo danes mnogo glasbe brez DNKja! Vse to je naravno, a zaradi velike prepletenosti glasbenih stilov in vsega genialnega, kar vsak dan priplove na gladino, nam ostane edino to, da ostanemo iskreni ter se iskreno ukvarjamo s tem, kar imamo radi. Divanhana je svojo utopijo našla v negovanju in študiji tradicionalne pesmi sevdalinke, oziroma v tem, da jo skušamo čim bolj približati vsem, ki za njo pokažejo zanimanje, s poudarkom na mladih generacijah.


PREBERITE VEČ: Vam slušalke resno poškodujejo sluh? 



Kako rigidna je oblika tradicionalne sevdalinke v Bosni in Hercegovini? Ljudje z odprtimi rokami sprejemajo sodobne elemente v vaši glasbi?


Neven Tunjić: Na eni strani so vsekakor konservativni tradicionalisti, ki bodo vedno menili, da mora sevdalinka ostati takšna, kot je. Drugi pozdravljajo vsako novo idejo. Vendar vzemimo primerih nekaterih starejših izvajalcev sevdaha, na primer Himzu Polovinu, Safeta Isovića ali Zaima Imamovića. Vsi ti sijajni izvajalci so, poleg tega, da so sevdalinko ohranjali, delali na tem, da sevdalinka stopi v koraku s časom. Kot rezultat smo dobili narodne orkestre, obširen instrumentarij (harmonika, violina, klarinet – to so inštrumenti, ki so v naš prostor prišli z Avstro – Ogrske) in nove, mlade generacije ljubiteljev sevdaha. Naj spomnim, da se „izvorna“ sevdalinka izvaja izključno ali samo vokalno ali ob spremljavi saza. Kar pomeni, da so mnogi izvajalci, ki se jih danes označuje za kopije izvornega sevdaha, daleč od tega. Vendar so vseeno ustvarjali zelo kreativne stvari, sevdalinko so ponesli v sedanjost. Danes imamo veliko novih umetnikov sevdaha, od katerih velja omeniti Amira Medunjanin, Damir Imamović in gotovo Divanhano, kot najmlajše umetnike v Bosni in Hercegovini. Zasluga vseh nas, zagovornikov nove generacije sevdaha, je naslednja, da se na koncertu zbere širok spekter generacij, kot bi rekli pri nas, od sedem do 77 let. Dokler je tako, sevdahu ne preti pozaba in dokler ne pride to tega, Divanhana pozdravlja vsako novo idejo.




Med poslušanjem vaših plošč je mogoče slišati različne vokale, tako moške kot ženske?


Neven Tunjić: Za seboj imamo že kar nekaj diskografije. Tu so tri studijske izdaje: Dert (2011), Bilješke iz Šestice (2013) in novi album Zukva, ki ga trenutno igramo na koncertih. Na prvi plošči smo imeli moški vokal, ki je bil najbližje zvoku, ki smo ga iskali v tistem trenutku, a smo se razvili in iskali novo simetrijo zvoka in harmonijo. To nam je uspelo s pevko Leilo Ćatić, edinstveno glasbeno potovanje je rodilo dve plošči, Bilješke iz Šetice in Zukvo. Sedaj lahko poslušalci moč Divanhane slišijo skozi prizmo očarljivega glasu nove vokalistke Naide Čatić. Z njo smo začeli igrati novembra 2015, ko je Naida odpela pesem Ciganka sam mala. S svojim talentom, predanostjo in profesionalnostjo je združila vse ustvarjalne nemire v skupini, zato vsi skupaj menimo, da najboljši čas za skupino šele prihaja.


Divanhana je svojo utopijo našla v negovanju in študiji tradicionalne pesmi sevdalinke, oziroma v tem, da jo skušamo čim bolj približati vsem, ki za njo pokažejo zanimanje, s poudarkom na mladih generacijah.


V kakšnem okolju najraje nastopate?


Neven Tunjić:  Najpogosteje nastopamo v gledaliških dvoranah, kulturnih centrih in avditorijih, ki so predvideni za sedenje. Neredko smo tudi udeleženci festivalov po vsej Evropi, kjer imamo priložnost izvajati sevdalinko na odprtih prostorih, pred veliko gledalci, kar doda nove razsežnosti naši izvedbi sevdalinke. Na primer, za prihod leta 2017 smo imeli priložnost igrati pred 80.000 glavim občinstvom na Trgu Bosne in Hercegovine v Sarajevu, kar je za nas vsekakor neizpodbitni rekord v karieri.


PREBERITE VEČ: Slovo kraljice romske glasbe