Eva je ves dan slabe volje, zagrenjena in ne govori. Adamu je takoj jasno, da njegova družica nekaj tuhta. Vpraša jo, kaj jo muči. Eva mu takoj vrže v obraz: »Nisi zvest. Varaš me.« Adam začuden odvrne: »Mar ne veš, da si edina ženska na svetu?« Naslednje jutro ga zbudijo nežni Evini dotiki. »Kaj počneš, Eva,« vpraša prijetno presenečeni Adam. »Ah, nič posebnega, preštevam tvoja rebra.«

Prav gotovo je genski zapis ljubosumja v evoluciji človeške vrste pozitivno učinkoval na preživetje, čeprav je njegov pomen na individualni ravni lahko zelo problematičen. Mnogi utemeljeno menijo, da to čustvo, ki se v resnici odtegne razumskemu vplivu, močneje prizadeva moške, čeprav tudi ženskam nič ne prizanaša.



Začimba spolnosti

Ljubosumnost pogosto povezujemo s čustvi ljudi, ki se zavedajo, da izgubljajo, oziroma se bojijo, da bi izgubili ljubljeno osebo. Toda, to je veliko bolj kompleksen, pogosto iracionalen pojav človeške duše. Kadar gre za vprašanje vloge ljubosumnosti v ljubezni, se večina nagiba k skrajnostim. Nekaterim je strup, za druge zdravilo ljubezenskega razmerja. Če parafraziramo Kafkovo misel: »Ljudi, ki jih najbolj razdirajo strasti ljubosumnosti, imajo največ možnosti uživanja v najlepšem na lepši strani življenja.« Ali drugače, brez ljubosumja, ki je mnogim omamna začimba spolnosti, ni prave in strastne ljubezni. Vedno se rodi z ljubeznijo, je prepričanih 78 odstotkov ljudi. Toda z njo ne umre, pritrjuje A. Schopenhauer, ko razpravlja o povezanosti ljubosumja z zaljubljenostjo.

Fatalna geometrija

Predsodek, da je stopnja ljubosumnosti odvisna od stopnje ljubezni, ne drži povsem. Uničevalna ljubosumnost praviloma nastane na iluziji ljubezni. Torej ne gre za dejansko ljubezen, temveč le za namišljenost o njej ali njeni zavrnitvi. Ljubosumnost vedno predvideva najmanj trikotnik. To fatalno geometrijo čustev utemeljuje strah pred izgubo ljubljenega človeka, še bolj pa strah, da bo pripadel nekomu drugemu. Vseeno obsežne raziskave kažejo, da je 48 odstotkom ljudi všeč, če je partner ljubosumen. Nekateri prisegajo na ljubezen z razumom, torej brez ljubosumnosti, toda v pravi ljubezni zaljubljeno srce ne upošteva razlogov razuma.



Ljubosumje se oprosti, nezanimanje ne

Človek je v seksualnem smislu poligamno bitje, v čustvenem pa monogamno. Po Stendhalu: »Nič ne more preprečiti, da eno žensko ljubita dva moška in enega moškega dve ženski.« Seksualni nagon je stalen, kar pomeni, da so ljudi pripravljeni na promiskuiteto. Čustva so variabilna in prej ali slej peljejo v objem novemu partnerju. Drugo vprašanje je, kako kulturni obrazec vrednoti promiskuiteto moškega in ženske. Pri kazanju ljubosumnosti se moški in ženske razlikujemo. Prvi so pripravljeni na skrajnosti in bodo svoje občutke pretočili bodisi v umetnost ali v zločin. Ženske so v kazanju ljubosumnosti veliko bolj umirjene, kar seveda ni skladno z naravo njihove čustvene senzibilnosti, je pa skladno z njihovim naravnim principom in družbeno pričakovanim vedenjem.

Ženska lahko moškemu oprosti, če je trdoglavo ljubosumen, a nikoli, če ni in ne kaže posebnega zaščitniškega zanimanja. Večina žensk se čuti počaščene, če je njihov partner ljubosumen, celo več, približno 40 odstotkov anketirank je svoje moške še nalašč pripravilo k temu. Kakšna nepopisna sreča (za moške), da si ženske tako zelo želijo občutiti njihovo poželenje.



Strah pred lastno nemočjo

Mit o Adamu in Evi razglaša žensko za zapeljivko in nosilko spolnosti, čeprav je bližje resnici dejstvo, da sta zapeljivca tako moški kot ženska in da zapeljevanje nujno vodi v ljubosumnost, ki pa je sicer najboljše sredstvo za povečanje poželenja. Gre torej za prvovrstni afrodiziak. Kdor si lahko privošči vsaj malo iskrenosti, bo priznal, da je bil seks po izbruhu ljubosumnosti vedno čudovit. Narava nam je podarila ljubezen, ljubosumnost v nadzorovanih odmerkih pa jo drži pri življenju. Večina ljudi verjame, da obstaja meja ljubosumnosti samo zato, ker se ne more izogniti nezaupanju vase in strahu pred drugimi oziroma obsedenosti, ki se imenuje ljubosumnost. Tisti, ki je prepričan, da zna partnerja obdržati, verjame v svoje sposobnosti, in če pri tem manj ljubi, ne bo imel težav z njo. Ljubosumnost ni nikoli strah pred močjo drugih oseb, kot se navadno misli, temveč nasprotno – je strah pred lastno nemočjo. V svojem bistvu je torej odziv na krivično delitev naravnih sposobnosti in pomanjkanje enakih družbenih priložnosti.



Vrednote

Nekateri narodi in plemena skoraj ne poznajo ljubosumnosti. Še več, če ima več partnerjev razmerje z isto osebo, to šteje za utrjevanje iskrenih prijateljskih stikov med njimi. Vse kaže, da je seksualna ljubosumnost posledica vzorcev, nastalih pod prisilo vrednot sodobnega časa, in ne naravni pojav, ki ga gre povezovati z egoizmom človekovega naravnega bistva. Kje so meje seksualne poligamije kot izraza naravnosti in svobode na eni ter čustvene monogamije kot stebra relativne socialne varnosti sodobnega človeka na drugi strani, je vprašanje, ki bo še lep čas obremenjevalo človekov razum. Jasno pa je nekaj: kdor ljubi, je tudi ljubosumen.