Lidija Bašič Jančar: V partnerstvu brez težav je nekaj hudo narobe

Partnerska terapevtka Lidija Bašič Jančar se v svoji knjigi sprašuje, ali popolna ljubezen obstaja. Je res lažje tistim, ki ljubezen jemljejo zlahka?

Zakaj partnerstvo, kakšen je smisel teatra ljubezni?

Partnerstvo naredi družino. Zmožnost, da ob drugem človeku bolj intenzivno in globoko ugotoviš, kdo v resnici si. Drugi ti bo hitro nastavil ogledalo, tvoji afekti bodo izraženi močneje, kot če ne bi bil v globokem odnosu. Globalni namen človeka je v tem, da se najde v sočloveku, da odkrije druge sfere, kot če bi bil sam. Intimni, partnerski odnos je še posebej intenziven, ker je tako globok, da v njem hitro pridemo do čustvenih vzorcev oziroma stanj, za katere nismo niti vedeli, da jih imamo. 

Notranja samota požene v iskanje razmerij, ki očitno ne vodijo nikamor. Tak človek je pravzaprav šibak, saj niti v domačem okolju ne zmore ubesediti svojega nezadovoljstva, obenem se zadovolji z zadovoljitvijo potreb le na telesni ravni. Varanje je rana na rano.

Bi lahko dejali, da so vsi ljudje, ki so v ljubezenski zvezi, tudi v globokem partnerstvu?

Zveze in globokega odnosa ne gre enačiti, lahko pa bi rekli, da po tem prav vsi hrepenimo. Če se vrneva v najzgodnejše obdobje človeka takoj po rojstvu, takrat se vzpostavi ta ključni stik. Otrok išče stik z mamo, vrojeno ima temeljno potrebo po stiku. V kakšno osebo bo otrok odrasel, je močno odvisno od tega, kako se je mama odzivala. Je bila prisotna, kadar jo je otrok potreboval, mu je pustila, da raziskuje? Celo življenje hrepenimo po prvinskem stiku, ki smo se ga naučili od matere. Ko stopimo v odnos, si želimo, da bi nas drugi razumel, da bi zadovoljil te temeljne potrebe. 

Veliko je odvisno tudi od tega, kakšno izkušnjo si imel v otroštvu. So odnosi tisto, kar te napolni, imaš upanje in hrepenenje, da boš to dobil? Če imaš izkušnjo, kjer ni bilo odziva, boš to potrebo pokopal. Kasneje tudi v partnerstvu ne pričakuješ pristnega stika, sprijazniš se z bolj površinskim odnosom, ki te na nek način tudi zadovoljuje. Verjamem pa, da se v vsakem odnosu zgodi trenutek, ko pride do potenciala, da gre odnos v globino. Ko lahko čutiš več, kot misliš, da lahko čutiš. 



Na kakšen način?

Recimo, da imaš stisko in si želiš, da bi partner ostal s teboj doma in se pogovarjal. Ampak še preden to izrečeš, se že ustaviš, ker se ti zdi, da nimaš pravice do takšne prošnje, sploh ne pričakuješ, da ti bo partner ustregel in podobno. Lahko presežeš vzorec in tvegaš, vseeno izraziš svoje občutke. Partner lahko kljub vsemu odide, nato se sam srečaš z občutki zavrnjenosti, kar ne pomeni nič slabega, lahko ti partner ustreže. Takšnih primerov je ogromno, a se sami zaustavimo, ker se bojimo izraziti čustva.

Je vsak odrasel dovolj zrel za partnerstvo?

Menim, da ne. Ne bi uporabila izraz zrelost, temveč bolj pripravljenost na odnos. Ali smo pripravljeni na odnos, kjer se moraš v celoti predati, vložiti sebe, čas, energijo? Največkrat nismo pripravljeni, imamo pa globoko potrebo po tem, kar je v resnici že dovolj. Da začneš odnos in v njem vztrajaš. Zaradi temeljne potrebe, da imamo nekoga ob sebi. 

Kje je meja med naravno potrebo po sočloveku in soodvisnostjo, ko smo na nekoga preveč navezani?

Meja je zelo tanka. Če se vrneva nazaj k otroštvu, tri stvari so najbolj pomembne: je mama na razpolago, ko jo otrok potrebuje; se mama odziva na otroka in ali otroku pusti raziskovanje, se od njega oddalji in se nato znova vrne. V partnerstvu je zelo podobna odslikava, znanstveniki, ki so se ukvarjali z navezanostjo, so to dokazali. Veš čas iščeš to odzivnost, ali te partner sliši, se odziva na tvoje potrebe, hkrati pa preizkušaš oddaljenost, koliko si upaš sam raziskovati in se od tega človeka oddaljiti. Samostojnost in povezanost obenem, če je le eno ali drugo, ne bo šlo. Si celovita osebnost, veš kdo si in kam greš, istočasno pa delaš na tej povezanosti. 

Soodvisnost je oblika odvisnosti, precej podobna drugim odvisnostim, ki ima temelj v tej bivanjski praznini. O sebi nimaš občutka, da si v redu, ne veš, kaj je tvoje poslanstvo, kam greš, na nek način prezreš sebe, zato ne moreš delovati sam, nujno potrebuješ drugega, da zadovoljuje tvoje potrebe. 

Veliko se govori o tem, kako dobro je, da so ženske danes tako samozadostne, da se počutijo svobodne. Ne vem, če je to smisel, da si samozadosten, nisem prepričana, da si sam lahko srečen?

Mar niso predstave o popolni ljubezni precej podobne opisu, da bo prišel nekdo, ki bo zadovoljil vse naše potrebe in nas neskončno osrečil? Torej - ali popolna ljubezen obstaja?

Namenoma sem izbrala takšen naslov knjige, saj vzpodbuja razmislek. Nič ni popolno, popolna ljubezen kot taka ne vzdrži niti s filozofskega, niti s teološkega ali psihološkega vidika. Gre bolj za trenutke, ki spominjajo na popolnost. Če znova vzamemo primer otroka, ki ga mati vzame v naročje in potolaži, to je trenutek, ki spominja na popolnost. Tudi v partnerstvu so trenutki stika, ki se približajo popolnosti. Na dan lahko doživimo nekaj takšnih trenutkov, opisala jih bom tako, kot jih doživljam sama, ko se zaveš, da ti je res lepo. Spominjajo na domačnost, želiš jih ponoviti. Lahko se zgodijo mimogrede, ko sediš na kavču in pride sin in reče, da bomo spekli palačinke. To je lahko le par sekund, a te vseeno napolnijo. Tudi sreča ni konstantna, nisi srečen ves čas, ampak začutiš trenutke vznesenosti.



Veliko poudarka dajemo partnerstvu, manjkrat se omenja, da trenutke vznesenosti lahko doživimo tudi sami.

Seveda se lahko zgodijo tudi, ko si sam s seboj, ni nujno, da do njih pride le z drugimi ljudmi. Nihče ne more reči, da je partnerstvo edina pot do sreče. Sama sicer zagovarjam tezo, da se osebnostni potencial razvoja zgodi le v globokem partnerstvu, res verjamem, da sam ne moreš priti tako globoko, na svetu nismo, da bi bili sami. Česa si vsak želi? Da bi bil zdrav in z nekom, ki ga ima rad in se z njim počuti varnega. Veliko raziskav kaže, da so tudi samski ljudje srečni, a se je za takšno pot zavestno odločila le četrtina med njimi, preostali so vseeno upali, da bodo nekoga našli v prihodnosti.

Morda partnerstvo jemljemo preveč zlahka? Iskreno, koliko ljudi poznate, ki so v globokem partnerstvu, ki ga omenjate? Ki so z ljudmi, ki iz njih izvabljajo najboljše?

Potem, ko mine začetna faza zaljubljenosti, pridejo na plan stvari, ki niso tako prijetne. Če pogledamo življenje, kdaj najbolj zrastemo? Ko je težko, takrat se največ naučimo o sebi, zadovoljni smo, ko nam težave uspe preseči. Zdi se mi, da ljudje čedalje težje tolerirajo svoje občutke. Ključno je, da zdržimo neprijetne občutke, jih znamo ubesediti in deliti z drugimi. Takrat presežemo vzgibe, ki smo jih navajeni, in rastemo. Na začetku partnerstva se nam zdi, da smo našli sogovornika, ki nas razume bolj kot kdorkoli drug. V resnici se zgodi, da si dva delita svoje osebne zgodbe, izkušnje odraščanja, in to je nekaj, kar zelo povezuje. 

Sodobni trend hitre zadovoljitve ljudi nagovarja k temu, da se mora vse odviti hitro, vse je na dosegu roke. Izgubi se občutek, da ti ne more biti ves čas lepo in ne moreš biti ves čas zadovoljen, so tudi občutki, ki jih nosiš v sebi, ki niso samo lepi. Ob prvi krizi se temelji zamajejo, takrat ljudje težko zdržijo in zvezo takoj prekinejo, namesto, da bi šli globlje v partnerstvo. Ljudje raje negujejo samozadostnost. Veliko se govori o tem, kako dobro je, da so ženske danes tako samozadostne, da se počutijo svobodne. Ne vem, če je to smisel, da si samozadosten, nisem prepričana, da si sam lahko srečen? 

Naša družba vsekakor zagovarja idejo, da je to nemogoče, ljudje so precej obsedeni z iskanjem partnerja. Tematika ljubezni se pogosto pojavi kot nekaj, brez česar življenje nima prave vrednosti. Zakaj so ljudje vseeno tako nezadovoljni, večji delež odrasle populacije živi v paru?

Potreba je že prava, da v resnici nekaj manjka, če si sam. Iz te potrebe pogosto nastane pritisk, da moraš to za vsako ceno doseči, rekla bi, da je to problem tistih, ki iščejo partnerja ali vztrajajo v odnosu za vsako ceno. Lahko se osredotočimo na trenutek, ko se to odvija, a treba je pogledati izkušnje, ki so osebo pripeljale do tukaj. Kakšna so bila prejšnja razmerja? Kakšna je njena predstava odnosa? Ima sploh vero v odnose? V enem trenutku se vse to zgosti in človek vstopi v razmerje, ki ga očitno ne izpolnjuje, mnogi si tako ustvarijo tudi družino. Takrat bi se bilo najbolj smiselno ustaviti in pri sebi razmisliti, se soočiti s temi težkimi občutki in jih razumeti. Vsekakor je tudi v razmerjih, ki nastanejo iz “nepravih razlogov,” možnost za rast. V odnosih ni pravil, zato en recept ne ustreza vsem. 

Če se v prvem zakonu loči 45 odstotkov parov, se ta številka v drugem zakonu zviša na 70 odstotkov. Brala sem raziskavo, kjer je pisalo, da je odstotek v drugem primeru tako visok tudi zato, ker ti ljudje ločitev vidijo kot nekaj, kar je popolnoma sprejemljivo. Za druge na primer, ločitev ni sprejemljiva izbira, tudi če je posredi nasilje.

S kakšnimi težavami se pari največkrat oglasijo v vaši pisarni?

Odtujenost, skoki čez plot, bežanje iz odnosa. Velikokrat so pokazatelj otroci, ki začno kazati določene simptome. Če potegnemo črto, vedno ugotoviš, da ljudje težko uravnavajo svoja intenzivna čustvena stanja ob sočloveku. Jeza, prezir, umikanje, kritiziranje ... ker se počutijo ogrožene ob drugem. Zato je na primer lažje vzdrževati razdaljo, če ti kdo pride preblizu, postaneš ranljiv, kar je tvegano. A to povzroča nove težave, ker si želiš bližine. To je pogosto temeljna težava.



Kakšno je vaše mnenje o normalizaciji varanja? Mnogi so mnenja, da je to nekaj običajnega, s čimer se sooči vsak, ki dlje časa vztraja v razmerju. Sindikalni izleti in novoletne zabave nimajo zaman razvpitega slovesa, ki ga imajo.

To je vsekakor žalostno. Da človek toliko obupa nad sabo in odnosom, da verjame, da mu ne pripada nič drugega, kot mali koščki pozornosti. V taki osebi vlada velika praznina, rana, ki je v danem trenutku niti ni sposobna začutiti. Notranja samota požene v iskanje razmerij, ki očitno ne vodijo nikamor. Tak človek je pravzaprav šibak, saj niti v domačem okolju ne zmore ubesediti svojega nezadovoljstva, obenem se zadovolji z zadovoljitvijo potreb le na telesni ravni. Varanje je rana na rano. Če se vrneva nazaj k tej primarni navezanosti, bi korenine iskala v tem, kolikokrat je takšen otrok ostal brez tega občutka stika, morda je bil prezrt s strani matere. 

Je rano mogoče pozdraviti?

Pri partnerskih težavah je vedno tako, ko pride do izbruha problemov, kot je recimo varanje, se en par lahko sooči z njimi, drugi pa ne. To je dejstvo. Čisto sprejemljivo je, da se partnerja odločita, da bosta stvari predelala. Za skok čez plot je kriv posameznik, za odnos pa sta odgovorna oba. To so dolgotrajni procesi, da oseba, ki je varala, začuti sram in razume, kaj je s takšnim dejanjem povzročila drugemu. Da razvije sočutje do drugega in do sebe, ker si je pustila prestopiti mejo. To so poglobljene in težke terapije, soočanje s temi občutki vsekakor ni lahko.

Kakšno je vaše mnenje o sorodnih dušah, veliko ljudi si tako predstavlja popolno ljubezen, z nekom, ki je njegova duša dvojčica?

Več, kot ima človek nezavednih vsebin in afektov, ki jih še ni ozavestil, bolj intenzivno se ti afekti lahko prebudijo ob nekom drugem. Nekatere teorije pravijo, da bolj, kot se zaljubiš v prvi fazi odnosa, več je takšnih vsebin. Kar je super, bolj, kot se zaljubiš, bolj intenzivno se povežeš, kar je tudi namen zaljubljenosti, ki ne traja dolgo. Ko pridejo na plan težave, ki so v tem primeru večje, bo vez vseeno zdržala. Pri sorodnih dušah gre za močno povezavo, občutenje drugega, zdi se mi čisto realno, da se z nekom ujamemo bolj, drugim manj. Najbolj nas povezujejo podobnosti, če se srečata dva, ki imata podobno žalost, se bosta bolj začutila. Nato so še nezavedni občutki, zaradi katerih ljudje morda mislijo, da so si usojeni, a gre verjetno samo za povezavo na bolj nezavedni ravni, o kateri ne razmišljamo. 

Kp nekdo reče, da s partnerjem nikoli nimata težav, je to znak, da je nekaj hudo narobe. Ni treba nasedati podobam, ki jih vidimo. Nekateri sporočajo, da si v redu samo takrat, ko se ne soočaš s težavami. 

Nekateri strokovnjaki zagovarjajo idejo, da je zaljubljenost že v osnovi napaka, kdor se zaljubi, je že izgubil. Partnerja si je treba izbrati racionalno in premišljeno.

Težko verjamem, da si lahko kdorkoli zavestno izbere partnerja.



A vendar naj bi takšen pristop izkazoval določeno zrelost.

V času študija smo na Fakulteti za socialno delo opravili preprosto vajo. Zbrali smo se v velikem prostoru, se premikali po sobi in mešali med seboj. Nato smo se posedli skupaj z osebo, ki se nam je zdela simpatična. Ko smo se začeli pogovarjati, se je izkazalo, da imamo v paru veliko podobnih vsebin, pa smo imeli tako malo časa za izbiro. Nauk te izkušnje je, da se ljudje veliko bolj povezujemo na nezavednih vsebinah, kot si mislimo. Če v odnos vstopimo racionalno, tega ni, čustev ne moremo vklopiti in izklopiti po želji. 

Seveda je to, da ostaneš v odnosu, racionalna odločitev, zaveza, ki jo na neki točki sprejmeš. To je potrebno tudi preverjati; Ali je ta želja še vedno prisotna? Mi oseba, če racionalno pogledam, vzbuja prijetne ali neprijetne občutke? Lahko se racionalno odločimo, da bomo zvezo prekinili, čeprav imamo do te osebe čustva, ko nekdo prekorači naše meje. 

Torej je najbolj pomembna iskrenost, do sebe in do partnerja?

Vsekakor. Najhujša je neiskrenost do sebe, nezmožnost čutenja in priznavanja lastnih občutkov. 

Tega se najhitreje naučimo ravno v samoti!

Kadar se ne moreš odločiti, tudi takšni primeri so, ko se eden od partnerjev zaljubi, nato pa ne ve, kaj naj stori. Treba si je vzeti čas, težko se karkoli na silo odločimo. Pomembno pa je, da deluješ v smeri, da občutke razrešiš. Lahko si priznaš, da v danem trenutku še nimaš odgovora, s tem ni nič narobe.



Precej pogosto se dogaja, da nekdo najde novega partnerja, še preden razdre prvo zvezo. Ni malo tudi takšnih, ki so takoj po ločitvi že v objemu drugega. 

To je absolutno najslabša izbira, ki jo lahko nekdo izbere. V nov odnos prineseš vso prtljago iz prejšnjega razmerja, ponoviš isti vzorec, le z drugo osebo. Če se v prvem zakonu loči 45 odstotkov parov, se ta številka v drugem zakonu zviša na 70 odstotkov. Brala sem raziskavo, kjer je pisalo, da je odstotek v drugem primeru tako visok tudi zato, ker ti ljudje ločitev vidijo kot nekaj, kar je popolnoma sprejemljivo. Za druge na primer, ločitev ni sprejemljiva izbira, tudi če je posredi nasilje.

Je partnerska terapija še vedno neke vrste tabu tema med Slovenci?

Ljudje imajo pogosto občutek, da jim je spodletelo, da nečesa niso dobro opravili, če potrebujejo terapijo. O tem nihče ne govori rad.

Verjetno umetna podoba sreče, ki jo vzdržujejo ljudje, ne koristi?

Nobena družina in nobeno partnerstvo ni brez preizkušenj. Ko nekdo reče, da s partnerjem nikoli nimata težav, je to znak, da je nekaj hudo narobe. Ni treba nasedati podobam, ki jih vidimo. Nekateri sporočajo, da si v redu samo takrat, ko se ne soočaš s težavami. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE