Dr. Renee Engeln

Lepotna bolezen je strašna

Povodenj narcisizma, ki je prepljusknila vse pore naše družbe, se še kako kaže tudi v diktaturi hlepenja po popolnem telesu. Popolnem z vseh zornih kotov, štiriindvajset ur na dan. Žrtev v nenehni srditi vojni, ki jo bijemo z lastnimi telesi, je vedno več. Posebej na udaru pa so ženske. Po uradnih statistikah je recimo v Ameriki še vedno kar 90 odstotkov vseh lepotnih operirancev žensk, kot tudi 90 odstotkov vseh bolnikov z anoreksijo in bulimijo. Eden pomembnejših glasov, ki se je dvignil proti tej družbeni kugi našega časa, je glas dr. Renee Engeln, psihologinje na ameriški univerzi Northwestern, kjer vodi laboratorij za raziskovanje povezave med mediji in telesno podobo.

Njen legendarni TED-ov govor z naslovom Epidemija lepotne bolezni je sčasoma evolviral v mednarodno knjižno uspešnico Beauty Sick (Lepotno bolne). Prejemnica številnih nagrad za napredno učiteljstvo je v njej razkrila in problematizirala marsikaj. Ne vem, ali gre za sladko ironijo ali morda celo za svojevrsten paradoks … A zaradi svoje inteligence, močnega moralnega kompasa in živahno žuborečega duha se je izkazala za najlepšo žensko, s katero sem imel kdaj čast govoriti.

Pokrijva najprej osnove: kaj je to lepotna bolezen in kako ste prišli do tega koncepta?
Lepotna bolezen je kronična obsedenost z lastnim videzom, in sicer tolikšna, da hlepenje po lepoti preglasi vse druge cilje in poslanstva. Pojav sem najprej opazila pri svojih študentkah. Nekega dne me je spreletelo: uh, kako veliko mentalnih resursov jim pokuri obsedenost z videzom! Koliko energije, ki bi jo sicer lahko porabile za reči, ki so res pomembne! 

Bolna je kultura, v kateri živimo. Kultura je tista, ki nas sili, da se tako počutimo. Na nešteto načinov. Skoraj vsak oglas, ki ga vidimo, je bil ustvarjen za krepitev naše kronične obsedenosti z videzom. 

Kje se to najbolj očitno kaže?
Kot rečeno: osredotočanje na doseganje shujševalnih ciljev, izbiro popolnega kozmetičnega režima in prožnost trebušnih mišic zamrači vse drugo. Skrb za izobrazbo, kariero, družinske odnose, splošne razmere v družbi, ekonomijo, ekologijo in vse druge res pomembne reči … Vse to se kar nekako avtomatično pomakne v drugi plan. 



Videz je torej kralj vsega.
Ena najbolj žalostnih manifestacij problema se mi je zdela, da mnogo študentk raje ne gre na kak dogodek, na katerega bi sicer srčno rade šle. Zakaj? Ker so preveč zaskrbljene, kakšne so tisti dan videti. Že to, da si morajo ves čas popravljati obleko in krasti hitre poglede v ogledalu, jih stane ogromno energije. En sam ošvrk ogledala jih na slab dan lahko požene v spiralo samosovraštva, zaradi česar se potem slabo počutijo ves dan ali še dlje. 


Ko ste se spravili pojav podrobneje raziskovati, ste ugotovili, da to ni samo problem vaših študentk.
Veste, ko uporabim besedo bolezen, s tem ne mislim, da so bolne moje študentke. Bolna je kultura, v kateri živimo. Kultura je tista, ki nas sili, da se tako počutimo. Na nešteto načinov. Skoraj vsak oglas, ki ga vidimo, je bil ustvarjen za krepitev naše kronične obsedenosti z videzom. 

V raziskavah kot idealno obliko ženskega telesa moški v povprečju izberejo bolj polne figure, kot jih izberejo ženske. Včasih posumim, da bi lahko porabile samo polovico vsega časa in denarja, pa večina moških sploh ne bi opazila. 

Kolikor razumem, naj bi študije potrdile močno povezavo med gledanjem slik supermanekenk in depresijo ter občutki sramu?
Po tridesetih let raziskav je glede tega ostalo zelo malo dvomov. Za znatno povečanje slabih občutkov zadostuje že manj kot minuta gledanja teh podob – včasih samo nekaj sekund. V trenutku, ko postaneš na tako podobo pozoren, se podzavestno že primerjaš z njo. Tako pač delujejo naši možgani. In koliko je žensk, ki lahko gledajo te fotografije in se ob tem ne počutijo vsaj malo manjvrednih?

Glede na to, da so na podobah retuširane supermanekenke, bi ugibal, da nobena?
Dobro ugibate. Svetovna zdravstvena organizacija je pravkar predstavila rezultate velikanske študije, v kateri so proučevali 200.000 mladih ljudi v več kot štiridesetih državah. Najbolj zanimivo spoznanje od vseh? Vsepovsod so ugotovili, da je glavni dejavnik tega, da se posameznik počuti debelega, spol. Ženski spol. 



Biti ženska je torej večji dejavnik pri občutkih debelosti kot dejanska debelost?
Natanko tako. Študija je ugotovila, da so moški na splošno debelejši, ženske pa se počutijo bolj debele. Motnje hranjenja so samo vrh ledene gore. Davek na lepotno bolezen plačujemo ženske na vse možne načine, ne nazadnje tudi v denarju. Če si ves čas tesnoben, kako si videti, si izjemno ranljiv za marketinške limanice. Vse skupaj seveda pokuri ogromno časa, tako po lepotilnih salonih kot pred ogledalom. Lepotna bolezen še kako najeda naša razmerja. Tudi za moške je lahko precej boleče, če se ljubljena oseba tako zanikrno počuti glede svojega videza. Najhuje je, da bi moški radi pomagali, pa ne vejo, kako.

Pa saj vendar ne morejo! Takšne so vsaj moje izkušnje. Imam prav?
Res je. V večini moški partnericam ves čas zagotavljajo, kako lepe se jim zdijo. A brez pravega učinka, ker je njihov glas samo en osamljen glas v kulturi, ki ženskam ves čas govori: Ne, nisi dovolj lepa! V resnici si debela, stara in povešena! 

Znanstvene raziskave so brez sence dvoma pokazale, da nas ne osreči osji pas, temveč nas osrečijo stvari, kot so močna družabna mreža, globoki in zaupanja vredni odnosi, izpolnjujoče in ravno prav izzivov polno delo. So morda manekenke strašno srečne osebe? Če se poglobiš v to vprašanje, hitro odkriješ, da so precej nesrečna družbena skupina. 

Družba nas torej z oglaševanjem zbombardira v sram. Hm, čeprav tipičen pomislek bi se glasil: pa saj je večini žensk menda ja jasno, da postavljajo merila retuširane manekenke? In da torej ni razumno pričakovati, da bi se lahko primerjale z njimi?
Ja, večina se zaveda, a to je produkt počasnega logičnega procesa razmišljanja. Do takrat, ko po uzrtju škodljive podobe vedno znova to ugotovimo, pa je bila večina škode na podzavestni ravni že narejena. Naši možgani delajo primerjave zelo hitro in zelo avtomatično. 


Zanimivo, ampak tako meni kot večini mojih prijateljev so všeč vsaj malo bolj polne ženske.
Raziskave dejansko kažejo, da moškim suha postava ni tako pomembna, kot si ženske predstavljajo. V raziskavah kot idealno obliko ženskega telesa v povprečju izberejo bolj polne figure, kot jih izberejo ženske. Včasih posumim, da bi lahko porabile samo polovico vsega časa in denarja, pa večina moških sploh ne bi opazila. 



V svojih razmišljanjih radi navedete fascinantno anketo revije Esquire, po kateri bi imelo 54 odstotkov bralk raje, da jih zbije tovornjak, kot da bi bile debele.
No, revija Esquire sicer ni zanesljiv znanstveni vir podatkov, je pa ta statistika vseeno zgovorna. Še bolj pa je zgovorna reakcija mojih študentk nanjo. Seveda sem od njih pričakovala soglasno ogorčenje, a namesto tega so začele spraševati: Kako velik pa je tovornjak? Kako hitro vozi? Bi lahko okrevala in potem mogoče samo malo šepala?

Ha ha, ježeš.
To se mi je zdela najboljša možna ponazoritev tega, kako veliko so ženske pripravljene žrtvovati za lepoto. Zato se mi zdi še toliko pomembneje čim bolj spodbijati prepričanje, da se nam bodo življenja blazno spremenila, če bomo videti malo bolje kot prej. To je mit! Če shujšamo za šest kilogramov, pač ne postanemo čisto nov človek. Znanstvene raziskave so brez sence dvoma pokazale, da nas ne osreči osji pas, temveč nas osrečijo stvari, kot so močna družabna mreža, globoki in zaupanja vredni odnosi, izpolnjujoče in ravno prav izzivov polno delo. So morda manekenke strašno srečne osebe? Če se poglobiš v to vprašanje, hitro odkriješ, da so precej nesrečna družbena skupina. 

Imam 15-mesečno nečakinjo in zavestno sem se odločila, da ne bom govorila o tem, kakšna je videti. A vsakič ko jo vidim, je moja prva zelo močna asociacija: Ojoj, kako si cartkana! No, pa se zadržim in jo začnem spraševati reči, kot so: Kaj si danes počela? Kaj pa je ta nova igračka? Si se danes kaj zanimivega naučila? 

Kako to?
Hja, one morajo pa res ves čas obsesivno skrbeti za to, kakšne so videti! Kaj ni to vrhunec ironije: lepota te dejansko ne zaščiti pred strahom pred nelepoto!

Ampak če smo pošteni: z evolucijskega vidika je lepota dejansko pomembna. To, kar doživljamo kot lepoto, je predvsem simetrija. Simetrija pa je znak genskega zdravja in vrhunske plodnosti.
Drži. To, kako naši možgani doživljajo lepoto, ima globoke evolucijske korenine. Vsake toliko se mi kakšen študent spravi razlagati kaj v stilu: Veste, jaz sploh ne vidim fizične podobe, ko se pogovarjam z ljudmi! In ob tem se samo nasmehnem in si mislim: O, kako ljubko! In kako povsem neresnično. Čisto vsi med nami sprocesiramo sočlovekov videz v milisekundah, ker je bilo to vso našo zgodovino pomembno. Informiralo nas je o tem, ali je nekdo zdrav in ploden. A okolje, v katerem živimo zdaj, je nekaj povsem drugega. Velika večina ljudi vso zgodovino človeške rase ni v vsem življenju videla enega tako lepega bitja, kot jih mi prek medijev vsak dan: po dvesto in več. Je kaj čudnega, da se nam je tako popačil občutek za to, kaj je dejansko lepo? Poudarek, ki ga naša kultura daje videzu – tega nismo videli še nikoli prej. In to je res toksično.

V svojem TED-ovem govoru ste rekli, da vas ljudje pogosto vprašajo: kaj ni lepota vir moči? Torej moči, s katero je evolucija obdarila ženske?
Seveda razumem, kaj mislijo. Če lepoto vešče in neusmiljeno izrabljaš, ti lahko prinese marsikaj. To je dejstvo. A obenem se mi to zdi ena najšibkejših oblik moči. 



Zakaj?
Ker z leti usahne. Prava moč se s časom, torej s pridobivanjem modrosti in izkušenj, samo krepi. In če se bomo še naprej tako osredotočale na videz, ne bomo razvile drugih vrst moči, takih, ki jih potem obdržimo vse življenje. Prepričana sem, da bi imele ženske več moči in bi lahko tudi več prispevale, če ne bi bile tako obsedene z videzom. Največ lahko črpamo iz tega, kar počnemo, kar rečemo in kdor smo. Ne pa iz tega, kako drugi ljudje mislijo, da smo videti.

Dobro, problem sva torej zelo jasno definirala. Zdaj pa se morava vprašati: kaj lahko storimo?
Z razumom in voljo je mogoče na sebi spremeniti marsikaj. Predvsem pa moramo začeti drugače vzgajati svoje otroke. Mnogim se utegne slišati malo čudno, ampak punčkam moramo nehati kar naprej govoriti, kako lepe ali luštkane da so. Vsakič ko to omenimo, temu namreč v njihovih razvijajočih se možganih pripišemo velik pomen. S tem jim dajemo vedeti, da je to absolutna prioriteta. 

Skoraj vedno, ko me povabijo na televizijo govoriti o lepotni bolezni, mi znanci in prijatelji potem rečejo: Krasna si bila videti! Ob čemer se lahko samo vprašam: Pa kaj sploh niste poslušali, kaj vam govorim? Zakaj vam je še vedno pomembneje, kakšna sem bila videti, kot kako sem zvenela? To je navada, ki jo vsekakor lahko prerastemo, če se potrudimo.  

Aha. Najbrž res.
To seveda ne pomeni, da jim govorite, da so grde. (smeh) Ampak kadar koli vas ima, da bi kaki mali punčki dali kompliment glede njenega videza, se potrudite, da raje pohvalite katero izmed njenih številnih drugih dobrih lastnosti. Morda lahko recimo opazite, da je pametna ali potrpežljiva ali dobrosrčna ali pogumna. In vsakič ko to storite, malce spodkopljete sistem, ki ženske uči, da je lepota njihov največji adut za pridobivanje družbenega pomena. Da se razumemo: vem, kako težko je to. Imam 15-mesečno nečakinjo in zavestno sem se odločila, da ne bom govorila o tem, kakšna je videti. A vsakič ko jo vidim, je moja prva zelo močna asociacija: Ojoj, kako si cartkana! No, pa se zadržim in jo začnem spraševati reči, kot so: Kaj si danes počela? Kaj pa je ta nova igračka? Si se danes kaj zanimivega naučila?

Odlična poanta. Ampak vseeno vas moram vprašati: kaj ni vam osebno precej laže takole zviška odsloviti celotnega koncepta fizične lepote, ko ste pa sami tako zelo lepi? Morda nekako tako kot Buda, ki se je rodil v kraljevsko izobilje in ga je zato toliko laže presegel? Torej toliko prej ugotovil, da ga ni sposobno zares osrečiti?
Ha! To, da tako rekoč noben intervju ne mine brez tega, da bi se vsaj omenilo moj lastni videz, je v resnici del bolezni! To je dokaz, kako zelo se je razrasla v družbi. Skoraj vedno, ko me povabijo na televizijo govoriti o lepotni bolezni, mi znanci in prijatelji potem rečejo: Krasna si bila videti! Ob čemer se lahko samo vprašam: Pa kaj sploh niste poslušali, kaj vam govorim? Zakaj vam je še vedno pomembneje, kakšna sem bila videti, kot kako sem zvenela? To je navada, ki jo vsekakor lahko prerastemo, če se potrudimo. 



Ha ha, pametno razmišljate.
Naj konkretno odgovorim na vaše vprašanje: drži, imam to genetsko srečo, da sem že vse življenje relativno suha. Ampak tudi jaz dobivam gubice in nisem prav nič izvzeta iz osnovne enačbe. Ko mi je kozmetičarka v TV-studiu zadnjič rekla, da imam mnogo preveč rdečice po obrazu, me je potem vse dneve mrazilo. Ojoj, ali je res tako hudo, sem se spraševala, ali ljudje to res takoj opazijo? In ob tem me lahko samo preplavi sočutje do tistih ubogih žensk, ki jih trpinči še nižja samozavest od moje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE