Življenje je prekratko za povprečne palačinke

»No, svet je šola in mi smo njegovi učenci. Na poti skozi življenje se vsak od nas česa uči. Nekateri se naučijo ljubezni, prijaznosti. Drugi, se bojim, žaljenja in krutosti. Najboljši učenci pa so tisti, ki iz svojih srečanj s stiskami in nasiljem odnesejo velikodušnost in sočutje. Tisti, ki se odločijo, da svojega trpljenja ne bodo predajali naprej drugim. In to, česar se naučiš, vzameš s sabo v grob.« Odstavek v knjigi Po nebu tečejo reke, priznane britansko-turške pisateljice in pripovedovalke Elif Shafak, zamisli v pozno januarsko popoldne.

Pozimi čas nedvomno teče drugače. Pravzaprav bolj tiho je vse. Misli bolj poglobljene. In ob vsem tem gotovo pride še spoznanje, kot je že davno zapisal Oton Župančič: »Prijatelj – to je beseda vseh besed!!«

Najljubšemu prijatelju napišimo sporočilo. Lastnoročno! Na prtiček iz kavarne Rog, ki ga priložimo skodelici dvojnega espressa, neko prijazno misel. Ali pa obkrožimo »Dobro jutro« na zadnji strani časopisa Delo. Dajmo znak, ki ga jasno daje tudi pesem, pravkar iz radijskega zvočnika: »A sem ti povedal kdaj ... a sem ti povedal kdaj …«, ki nato ne gre iz glave še ves dan. »Dokler ne ugasne noč. Dokler ne ugasne noč.«

Naučimo se speči palačinke Suzette (crêpes Suzette) po receptu Francoza Augusta Escoffierja, kuharja kraljev in kralja med kuharji, čeprav jih nismo še nikdar. Z veliko sladkorja, pa kaj potem. Bomo jutri hujšali. Ali pa tudi ne. Kilogram gor ali dol. Življenje je prekratko za povprečne palačinke. Privoščimo si porcijo, polno slastnih odtenkov pomaranč, mandljev in arome konjaka. Dodajmo jagodo in stepeno smetano. Nekaj pač čisto po svoje.

To zimo se družimo s tistimi, ki imajo radi vonj po snegu, vidijo same prijazne podobe v letalskih sledeh na nebu in se znajo smejati od srca. Z vsemi, s katerimi smo lahko tudi brez besed, samo ... smo. In s katerimi se tudi kakšen piš v vetru slabe volje do tihega večera poleže.