Zato pri 36 še vedno rada hodim na dopust s starši

Zadnjič se je na spletu pod kolumno novinarske kolegice o družinah, ki hodijo na dopust z odraslimi otroki, vnela žolčna debata. Po pričakovanjih je bila večina komentarjev negativnih. Češ, da trenutne generacije 20- in 30-letnikov niso dorasle, niso samostojne in da se švercajo na račun staršev, saj jim tako ni treba samim financirati počitnic. Le nekaj svetlih iskric je sijalo iz pozitivnih odzivov tistih, ki so starše prerano izgubili in so komentirali, da bi dali vse na svetu, da bi lahko še vedno, kljub odraslosti, šli na počitnice (ali nasploh preživljali čas) s svojimi pokojnimi. A žal to ni ganilo vseh ostalih, iz katerih je bruhal gnev.

Nekateri so bili prav ogorčeni, da obstajajo družine, ki se tudi po tem, ko se otroci osamosvojijo, rade družijo. Kaj neki je narobe s temi mladimi in še bolj z njihovimi starši, da se, kot se po slovensko spodobi, ne sovražijo po tihem in komaj odštevajo minute, da se bodo poslovili, čeprav se srečajo le dvakrat na leto – za božič in morda veliko noč ali pa kakšno okroglo obletnico? Nekaj skrajno »nenaravnega« je na tem, da imaš v današnjem času s starši dober, še huje pa ljubeč odnos, je bil trend izjav, ki so padale pod debato.   

Našli so se tudi negativci, ki so s ponosom komentirali, kako so njihovi »tamladi« pri 18. letih spokali od hiše in se nikoli več ozrli nazaj. Že res, da jim vsak vikend odložijo vnuke na brezplačno varstvo, da ima mladi par mir (pred otroci in starci), dopustujejo pa nikakor ne skupaj. To se ne spodobi!

In vse to mi je znova dalo misliti. V kako hinavski in zaslepljeni družbi živimo. Da se ploska odnosu, ko te lasten otrok pokliče ali obišče samo takrat, ko potrebuje uslugo, kritizira pa tiste družine, kjer si člani dejansko in z veseljem prizadevajo, da lahko skupaj kakovostno preživljajo čas. Ah, foušija je čudna reč. Zaledeni ti srce in ga spremeni v kamen. 

Za vse, ki so se zgražali nad idejo, da gre odrasel človek na izlet ali počitnice s starši, sem tudi jaz verjetno ena tistih »nemogočih mladih«. Pri 36 letih še vedno rada grem kam z mamo in očetom ter sestro. Čeprav sem eno leto med študijem živela v Lizboni in nato veliko potovala solo, so naša družinska raziskovanja sveta, sploh kadar gre za potepanja z avtom po Evropi, še vedno ena mojih najljubših. Na njih smo ustvarili toliko dragocenih spominov, da se jim še danes pogosto skupaj smejimo, ko nas pametni telefoni spomnijo na foto utrinke preteklih dogodivščin.

Pomaga verjetno tudi to, da imamo zelo podobna zanimanja in se na potovanjih zlahka uskladimo glede aktivnosti. Radi obiskujemo muzeje, brskamo za starinami in lepimi rečmi, odkrivamo krajevne posebnosti in okušamo tujo kulinariko, zato so naši družinski dopusti vedno pestri.

Seveda se tu in tam tudi sporečemo, katera družina pa se ne. A ko zavre, si hitro povemo stvari naravnost in se jim kmalu zatem že smejimo, tako da so takšna intenzivna preživljanja skupnega časa tudi neke vrste katarze, zaradi katerih so naši odnosi bolj iskreni in pristni. Nikoli pač nismo bili ena tistih družin, ki bi si prikrivala stvari ali jih pometala pod preprogo.

Ko sem med pisanjem te kolumne vprašala svoja starša, kaj si mislita o debati, ki se je vnela na spletu, sta mi dejala, da je zanju skupno dopustovanje tudi praktična rešitev. Ker si razdelimo stroške potovanj, oboji vidimo in doživimo več, poleg tega pa njima tudi ustreza, da midve s sestro urediva elektronske rezervacije nastanitev, muzejev in vsega podobnega, za kar si nekoč potreboval potovalne vodiče ali agencijo, danes pa je vse na dosegu roke na pametnem telefonu.

Tako se iskreno požvižgam na vse, ki se jim počitnikovanje s starši zdi »nekul«. Sama osebno ne bi zamenjala naših nepozabnih trenutkov za tolažilno nagrado družbe, ki še vedno vsiljuje ideale nuklearne družine in neizprosnega individualizma, obenem pa trpi za kronično osamljenostjo, ker je generaciji za generacijo v glave vbijala, da mora vsak živeti na svojem in da je medgeneracijska skupnost preživet koncept nekih predpotopnih časov.  

Spomnim se besed Bruna Šimleše, ki mi je nekoč dejal, da živimo v družbi, ki je obsedena z romantično ljubeznijo. Postavili smo ji tak oltar, da je njena ideja zasenčila vse druge oblike ljubezni, ki nam lahko obogatijo življenje. Šteje samo, da imamo ljubezen s partnerjem. Vse ostale ljubezni, kot so ljubezen prijateljev, sorodnikov, hišnih ljubljenčkov in tudi ljubezen, ki jo čutimo do narave ali do svojih hobijev, pa so tretirane kot drugorazredne, manjvredne. Kar je velika škoda, saj smo si s tem postavili nemogoče cilje in se oropali sreče. 

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Mi gremo pa na morje (preveriti kreditno sposobnost)

Pravijo, da nekateri dopustujejo, da pobegnejo od stresne službe in odnosov. Spet drugi potujejo zato, da bi našli odgovore o sebi. Lahko pa v odkrivanju neznanih krajev spoznaš tudi veliko stvari o ljudeh, s katerimi si na poti. Stvari, ki v neizprosno hitrem tempu vsakdana odbrzijo mimo tebe in se jih zaveš šele, ko je že prepozno. Ko osebe, ki bi ji rad postavil vprašanja in slišal njene pripovedi in smeh, ni več tukaj med živimi.

Zato bom sama, dokler mi bo to dano, dopustovala z ljudmi, ki jih imam rada. Raje kot kup razglednic z ločenih potovanj imam namreč fotografije, ki pričajo, da smo svet odkrivali skupaj.