Zakaj znamo biti ljudje šele takrat, ko se zgodi nesreča?

Politična razdeljenost Slovencev je, roko na srce, presegla vse meje dobrega okusa. Na eni strani levi, na drugi desni, med njimi pa vse manj prostora za normalen, spoštljiv in z argumenti podprt dialog. Sploh družbena omrežja so postala bojišče, kjer ni nobenih pravil, politične in javne razprave pa so pogosto tekmovanje v tem, kdo bo glasneje, pa čeprav na še tako absurden način, poskušal dokazati svojo prevlado. Daleč pomembnejše od tega, kdo ima prav, je, kdo je naš ali vaš.

Dokler se ne zgodi nesreča. Ali v ospredje ne pride hudo bolan otrok, ki potrebuje pomoč. Ali družina, ki je nenadoma ostala brez vsega. Tedaj ugotovimo, da vsaj večina še zna stopiti skupaj. Takrat s(m)o preprosto Slovenci. Vsako leto znova smo priča številnim dobrodelnim akcijam, v katerih človekoljubne organizacije, posamezniki, društva na najrazličnejše načine zbirajo za ljudi v stiski. Pa naj se ta kaže v nezmožnosti otroku privoščiti počitnice ali, kar je zlasti aktualno na začetku šolskega leta, vsega, kar potrebuje za šolo. Še zlasti množično se odzovemo, ko gre za otroke s hudimi in redkimi boleznimi. Takrat ni težko poklicati, nakazati, poslati sporočilo in prispevati, kolikor pač zmoremo in na način, ki se nam zdi najučinkovitejši.

Prav ob takšnih priložnostih se velikokrat potrdi, da ni pomembno, koliko nekdo ima. Pomembno je, da je nekaj tega pripravljen deliti. Tiho, brez objav, brez fotografij in brez pričakovanja pohvale. Znotraj ali zunaj naših meja. Nemalo je ljudi naše gore list, ki pomagajo v deprivilegiranih okoljih po vsem svetu. Posameznikov, ki se v takšni ali drugačni obliki odpovedujejo svojemu času, denarju in udobju z enim samim namenom: da bi vsaj nekaterim, ki so se rodili v težkih razmerah, omogočili šolanje, zdravljenje, varnejše otroštvo ali preprosto dostojnejše življenje. Ali da bi priskočili na pomoč ob na žalost vse pogostejših naravnih katastrofah – poplave, požari, neurja, plazovi, orkani zanje niso le naslovi, ki v nekaj dneh izginejo z naslovnic in iz naše vse krajše pozornosti. Ob stiskah sočloveka se znova pokaže tista druga Slovenija, ki ne sprašuje, kdo potrebuje pomoč. Pomembno je samo zavedanje, da jo potrebuje in da smo lahko hvaležni, kadar smo tisti, ki jo lahko ponudi, in ne oni, ki jo prejema.

Na vse to bi morali pomisliti tudi takrat, ko ne gre za večje družbene ali osebne stiske, in ponotranjiti, da solidarnost, složnost ali kulturna izmenjava različnih mnenj niso nekaj, kar je potrebno le v izrednih razmerah. Da pripravljenost pomagati ni nekaj, kar je aktualno samo v posebnih primerih. Je odločitev, ki jo lahko sprejmemo vsak dan: v živem bitju najprej videti živo bitje.

Marsikaj nas deli. A na koncu le občutek, ko nekaj podariš, ko lahko ponudiš roko, ali hvaležnost, ko si pomoči deležen, pokaže, kakšni smo kot ljudje in kakšni smo kot narod. Morda je prav to Slovenija, na katero bi se morali spomniti večkrat in biti nanjo najbolj ponosni.