Zakaj navadni ljudje tako radi branijo bogate (fenomen ZDA in Slovenije)

Nedavno sem videla posnetek najemodajalca iz New Yorka, ki ima v lasti več kot sto stanovanj. Pritoževal se je nad višjimi davki. Natančno je našteval številke, razlagal, koliko več bo moral plačati. A dlje ko je govoril, bolj očitno je postajalo, česa ne pove: koliko mu bo kljub vsemu še vedno ostalo. Tudi po višjih davkih bo njegov letni zaslužek tolikšen, da lahko večina ljudi o njem samo sanja, pa če leta in leta trdo gara.

In vendar so se pod objavo oglasili ljudje, ki so ga branili. Ne milijonarji. Običajni ljudje. Delavci. Ljudje, ki nikoli ne bodo imeli niti enega stanovanja, kaj šele stotih.

Noro, sem si mislila, smešni Američani.

Potem sem se spomnila, da je doma zgodba povsem enaka. Ko se je začelo v javnosti govoriti o interventnem zakonu za t. i. razvoj Slovenije, se je počasi jasnilo tudi, da bodo z njim največ pridobili tisti, ki imajo že tako največ. Narod je, pričakovano, skočil na noge?

Ne, seveda ne.

Še več, tudi tukaj smo priča precej nenavadnemu pojavu: teh politik v javnosti niso začeli braniti najbogatejši, temveč običajni ljudje. Govorijo o trdem delu, o izobrazbi, o tem, kako zahtevno je voditi podjetje ali sedeti v upravah. Ter da si ljudje na menedžerskih položajih upravičeno zaslužijo dvajset povprečnih plač več kot drugi. Dr. Keber je prejšnji teden v svoji objavi na družbenih omrežjih jasno strnil: »Tisti, ki to trdite, se samoponižujete, podcenjujete svoje delo in precenjujete delo tistih, ki se najpogosteje nezasluženo znajdejo na predobro plačanih delovnih mestih. Brodnjaku podobni vas razglašajo za luzerje, čeprav vas družba nujno potrebuje …«

Ni prav, če zamahnemo z roko in rečemo, da so ljudje očitno neumni.

Bolje je, da se vprašamo, zakaj ljudje tako pogosto zagovarjajo interese, ki niso njihovi.

Morda pogosto podpirajo politike, ki koristijo bogatim, ker verjamejo, da je bogastvo rezultat trdega dela in zaslug. Če verjameš, da sistem nagrajuje sposobnost in trud, potem neenakost ne deluje kot krivica, ampak kot logičen rezultat?

Morda je razlog v tem, da ljudje ne razmišljajo samo o tem, kje so danes, ampak tudi o tem, kje bi lahko bili jutri. Če verjameš, da lahko nekoč postaneš del »elite«, boš manj naklonjen politikam, ki bi omejevale njihovo moč. Tudi če so možnosti za takšen vzpon v resnici majhne.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Ko se bodo Slovenci zavedeli tega, bo v naši državi že prepozno

Potem pa je tukaj še pojav t. i. upravičevanja sistema. Gre za težnjo, da ljudje branijo obstoječi družbeni red tudi takrat, ko jim ta škodi. Ne zato, ker bi bil pravičen, ampak ker je psihološko lažje verjeti, da je svet, v katerem živimo, urejen in smiseln.

Tako pridemo do situacije, v kateri je najemodajalec s stotimi stanovanji predstavljen kot nekdo, ki mu na vrata trka krivica, in ljudje, ki se komaj prebijejo iz meseca v mesec, čutijo potrebo, da ga branijo.

Pozabljamo pa, da najbogatejši ne potrebujejo zagovornikov. Imajo kapital, dovolj vpliva in dostop do virov. A dobijo očitno še nekaj drugega: neplačane odvetnike; navadne ljudi, ki se v njihovem imenu strastno in javno pogajajo.

Graščak na toplem in lepo rejen, oni pa v najeti bajti in z lačnimi otroki.